Rokenrol v zatonu?
Ne dolgo tega je odjeknila novica, da kitarskemu podjetju Gibson grozi stečaj. Bo gibsonka, zaščitni znak kitarskih legend, kot so Chick Berry, B.B. King in Slash, kmalu postala muzejski artefakt? Chuck Berry in B.B. King sta pokojna. Slash še ni, je bil pa enkrat že klinično mrtev. Kdo bo rešil čast električne kitare? Tega faličnega simbola roka, ki je desetletja kvaril mladino, nastopal kot glavno orodje uporništva in kot najbolj učinkovito orožje za preglasitev pridigarjev lažne morale in konformističnega življenja? Vse oči so uprte v Jacka Whita.
Ustoličenje boga kitare je praviloma povezano z nesmrtnimi kitarskimi riffi. Udarnimi kitarskimi linijami, ki vam v treh sekundah nakurijo možgane, da svetu pokažete sredinca. Ritchie Blackmore in Smoke On The Water. Jimmy Page in Whole Lotta Love. Jimi Hendrix in Voodoo Child. Slash in Sweet Child O’Mine. Še mnogo asov vmes. Potem Jack White in Seven Nation Army. Pa za tem?
Vsega je kriva Meg White
Razpad glasbene naveze 'zakoncev' White je številne rokovske puritance pahnil v depresijo, iz katere se jim še danes ni uspelo izvleči. Še več. Vsaka nova stvaritev Jacka Whita je zanje le še nova sol na ranjena ušesa, le še nova plast prahu na policah, kjer skrbno, po abecedi in kronologiji zlagajo kultne rokovske plošče.
Da je imela Meg White ključno vlogo pri udarni, neposredni, surovi in jasni podobi dua The White Stripes, priznava tudi Jack. A obupanih kritikov to ne utiša: Meg je bila edina, ki ji je Jacka, tega pobezljanega glasbenega genija, uspelo brzdati in iz njega izvleči najboljše. Potem je šlo samo še navzdol.
Z dolgočasnimi garažnimi bendi The Racounteurs in Dead Weather snema le še dolgočasno garažno muziko. Ko pa ostane sam, se mu dokončno strga. Njegove solo plošče so gmote brez smisla in zveze naloženih zvokov. Zvočni eksperimenti brez repa in glave. Zmešnjava nepovezanih glasbenih žanrov. Predvsem pa brez vnebohodnih komadov, kot je Seven Nation Army.
Kaj poreče Jack?
Jack White se smehlja. Vendarle je eden poslednjih branikov rokenrola, in če kdo mora biti samosvoj, mora biti prav on. Lahko bi najel ugleden glasbeni studio, najbolj vročega glasbenega producenta ta hip in kup piscev glasbe po najnovejših glasbenih trendih. Vsi skupaj bi mu z brezhibno formulo pomagali ohraniti nesporen status superzvezdnika.
A to ga ne zanima. Interes umetnika je večji kot želja kritika. Ženejo ga težko premagljive ovire, ki si jih postavlja sam. Boarding House Reach je na primer posnel z bendom, s katerim ni prej igral še nikoli. Gre za skupino glasbenikov, ki na turnejah spremljajo zvezde iz drugega sveta, mesije hip-hopa, kot so Kendrick Lamar, Jay-Z in Kayne West. Ker je želel ploščo, skozi katero dihajo različne osebnosti. Ker so zanj plošče, kjer vsi komadi zvenijo isto, pač dolgočasne.
Da, na Boarding House Reach Jack White celo zarapa! Jack White se na Boarding House Reach neznansko zabava in prav vseeno mu je, kaj si o tem misli občestvo. Ne nazadnje mu je ob tej razposajenosti končno uspel posnetek Over And Over And Over, pesmi, ki jo je napisal za The White Stripes. Pa mu takrat ni sedla. Tudi pri The Racounteurs mu ni sedla. Tudi vmes in pozneje ne.
Po 13 letih pa je zanjo končno našel pravo mesto.
Besedilo: Peter Baroš. Naslovna fotografija: Kris Krug. Fotografija v članku: Profimedia.
