Mahnjen sem na turško muziko. Turki znajo izdelati povsem sodobno in trendovsko zvočno podobo, ki je nikoli ne pozabijo začiniti s svojo lokalno zgodbo. Ste že kdaj poslušali turške raperje? Odbito do amena. Z besedami drdrajo kot brzostrelka. V turščini, seveda.

Razumeš nič, a jim verjameš na vsak izgovorjeni zlog. Glasba, ki v sebi izpričuje močno povezanost z okoljem, od koder prihaja, deluje pristno in avtentično. To je vrlina, ki lahko dobrega glasbenika v poplavi enoličnih, apatičnih in dolgočasnih popularnih muzik izstreli v orbito.

Ko lokalno postane globalno

Za Širom bi sicer težko rekli, da se oklepajo lokalnih specifik, ki so tipično slovenske. Sami zase pravijo, da igrajo imaginarni folk. Folk iz nekega drugega, vzporednega vesolja. Vendarle pa je v njihovi glasbi veliko lokalnega. Trio, ki ga sestavljajo Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren, na odru zamaknjeno ustvarjajo hipnotično transoidno akustično glasbo, pri čemer uporabljajo goro instrumentov.

Veliko njih prihaja iz različnih kultur. Afriški balafon, turški cünbüs, arabski mizmar, afganistanski ribab, ngoma boben afriškega ljudstva Bantu, gvinejski prstni klavir gongoma. Tu sta tudi violina in brač, ki jo hitro povežemo s slovensko ljudsko glasbo. Še bolj avtentično slovensko pa delujejo instrumenti, ki jih glasbeniki izdelujejo sami. Iz raznorazne šare, kot pravijo.

Meditativna in kontemplativna glasba, ki je slikovit odraz pokrajin, iz katerih prihajajo člani zasedbe, je v evropskem prostoru naletela na številna nastrižena ušesa. Ana s Krasa, Samo iz Tolminskega in Iztok iz Prekmurja so se pred kratkim vrnili s 14-dnevne evropske turneje, na kateri so obredli Italijo, Švico, Francijo, Nizozemsko, Belgijo in Anglijo.

V začetku julija jih čaka koncert na gigantskem danskem festivalu Roskilde. Tam bodo nastopili v družbi številnih zvezd svetovnega formata, kot so Nick Cave & The Bad Seeds, Eminem, Bruno Mars, Nine Inch Nails. Massive Attack, David Bryne, My Bloody Valentine in Charlotte Gainsbourg.

Formula za velik uspeh?

Presenečeni boste, ko boste izvedeli, da člani Širom izhajajo iz glasbenih okolij, kjer je v čislih vse prej kot zvezdništvo, soji žarometov, ogromni odri in nastopi pred večtisočglavimi množicami. Samo in Ana prihajata iz krogov glasbenih improvizatorjev, Iztok pa iz polja minimalistične psihadelike.

Njihovo sečišče je glasbeni eksperiment. Četudi se zdi, da vsak zase ustvarjajo povsem preproste in ponavljajoče se glasbene vzorce, se ti prepletajo v čarobno večplastno glasbeno celoto, ki na eni strani spominja na ljudsko glasbo, na drugi pa na hipnotični plesni 'trance'. Ta zvočna originalnost ter popolna predanost glasbenikov v svoje početje sta bili tisti, ki sta prepričali še eno svetovno pomembno glasbeno ime, ki prebiva v Ljubljani.

Gre za Američana Chrisa Eckmana, ustanovitelja in vodje zasedbe The Walkabouts, ene pomembnejših zasedb iz Seattla za časa razcveta grungea. Chris Eckman je programski direktor založbe Glitterbeat Records, ki ima sedež v Nemčiji, sicer pa gre za glasbeno založbo, ki je že kar štirikrat zaporedoma prejela nagrado womex za najboljšo založbo s področja glasb sveta.

Okrilje močne založbe je zasedbi Širom omogočilo razmah njihovega drugega albuma Lahko sem glinena mesojedka na naslove številnih evropskih glasbenih kritikov. Revija The Wire je ploščo umestila na lestvico najboljših desetih plošč in žanra world music, ki so bile izdane v letu 2017. BBC Music Magazine je ploščo ocenil z brezhibno petico!

Odmevne recenzije so vzbudile zanimanje številnih koncertnih organizatorjev širom Evrope. Širom torej gredo širom! In ob tem pravijo, da Slovenija premore še veliko glasbe, ki je vsaj toliko dobra kot njihova. Iz ust Širom v ušesa Chrisa Eckmana!

Besedilo: Peter Baroš. Naslovna fotografija: Iztok Zupan.