Iz belega ovitka, s črno-belo fotografijo ekstatičnega Keitha Jarretta na naslovki, spolzita dve vinilki najbolje prodajanega džezovskega solo albuma v zgodovini. Najbolj prodajanega pianističnega džeza vseh časov. Glasba je prav takšna, kot nakazuje podoba ovitka. Preprosto lepa. A zgodovina džezovskega pianizma, v katerega je ta plošča tako močno zarezala, bi se lahko odvila bistveno drugače.
Mlada Vera Brandes
Koncert je organizirala mlada, še nepolnoletna Vera Brandes. Keith Jarrett je bil že na dolgi vožnji iz švicarskega Züricha, kjer je predhodno nastopil, ko so v dvorani operne hiše v Kölnu popravljali še zadnje podrobnosti za brezhiben koncert velike džezovske zvezde. Jarrett je trideset minut pred polnočjo vendarle stopil na oder. Le prepričljivosti mlade Vere Brandes se lahko zahvalimo, da se je to sploh zgodilo. Če mu ne bi povedala, da bo to sploh prvi džezovski koncert v njihovi operni hiši in da bo njegov koncert obiskalo rekordno število poslušalcev, bi se Jarrett nonšalantno obrnil, kot se za zvezdnika spodobi. In imel bi povsem prav.
Pianist in njegove muhe
S pianisti je tako. Na prvi pogled jim je lepo. Medtem ko glasbeniki prenašajo svoje težke kovčke z inštrumenti, vlačijo na avione kontrabase in harfe, je klavir praviloma vedno že na odru, ko glasbeniki prispejo. Tudi v Kölnu ni bilo nič drugače. A vendarle pianiste vsakič pričaka neki drugi klavir.
Medtem ko violinisti in flavtisti noč in dan objemajo svoj inštrument, se mora pianist s svojim vsakič drugim inštrumentom spoprijateljiti zelo hitro. In to ni vedno ljubezni na prvi pogled. Uveljavljeni pianisti zahtevajo, da jih na odru pričaka točno določen tip in znamka klavirja. Še bolj uveljavljeni in še bolj obsedeni pianisti pa dajo pripeljati kar svojega. Znameniti Vladimir Horowitz je bil pragmatičen.
Po različnih delih sveta je imel spravljene svoje klavirje, ki jih je dal nato prepeljati na bližnje koncerte. Poljak Krystian Zimerman je šel dlje. Za turnejo v Ameriki, ki se je odvijala kmalu po 11. septembru, je dal z letalom prepeljati svojega steinwaya v New York. A letališki policisti so v njem zaznali sumljiv vonj in dali klavir iz varnostnih razlogov uničiti.
Ko ovira inspirira
Keith Jarrett je prispel utrujen, z opornico na razbolelem križu. Na odru ga je čakal klavir Bösendorfer. A to ni bil mogočni Bösendorfer 290 Imperial, kot je bil izrecno zahteval Jarrett, temveč neka študentska različica znamke Bösendorfer, ki je operni hiši služila za vaje. Majhen, razglašen in z nezanesljivimi pedali. Časa, da bi osuplemu Jarrettu priskrbeli pravi klavir, ni bilo več. Medtem ko je Vera Brandes opravila nalogo, za katero smo ji vsi ljubitelji džeza hvaležni za vse večne čase, so tehniki garali in klavir vendarle usposobili za koncert.
Danes številni kritiki špekulirajo, da je ravno ta nesrečni klavir tisti, zaradi katerega je The Köln Concert tako čaroben in tako veličasten. Jarrett, ki je imel na voljo zelo kratek čas spoznavanja z inštrumentom, je uganil vse njegove hibe in zmožnosti. Tisto noč je igral drugače, kot ga je bilo občinstvo vajeno prej. Njegova leva roka je ustvarjala globok, hipnotični in ponavljajoči se ritem, ki je krepil šibkost basov klavirja.
Na drugi strani se je visokim tipkam v večji meri raje kar izognil. Rezultat je bila impresivna zlitina kontemplativne in meditativne, lepe in mogočne zvočne slike, ki je bila tudi za Jarretta samega nekaj novega. Številni štejejo The Köln Concert za najboljše delo Keitha Jarretta v njegovi karieri. In za eno najboljših del v zgodovini džeza nasploh.
Hvala, Vera Brandes!
Besedilo: Peter Baroš. Fotografije: Profimedia.
