Pravzaprav je knjiga 80ta: desetletje mladih prva prava glasbena monografija pisatelja, scenarista, prevajalca, publicista in grafičnega oblikovalca Žige Valetiča. A sodeč po zanosu avtorja, ki puhti iz njegovega zapisa, gotovo ne zadnja. Kot v spremni besedi knjige zapiše Marko Vuksanović, pevec legendarnih Avtomobilov, gre za “delo, ki temeljito dokumentira desetletje in je odločno izhodišče tudi za prihodnja razmišljanja o tem za popularno glasbo nedvomno prelomnem obdobju.” In nedvomno se tudi zdi, da bo imel Žiga Valetič pri teh razmišljanjih veliko zraven.
Ne več rosno mladi bralec, ki z užitkom použije ti 302 strani slovenske glasbene zgodovine od konca obdobja slovenske popevke pa vse tja do devetdesetih in še malo čez, ima veliko skupnega z Valetičem. Razume njegovo dilemo. Dnevi, ko smo praskali skupaj ostanke žepnin za vinilke in kasete, so mimo. Dnevi, ko so si glasbeniki skozi radio še upali (ali mogli) izreči kaj ostrega in kritičnega, so prav tako mimo. Zdaj so tukaj dnevi, ko ne več rosno mladega bralca krčevito stisne pri srcu, ko gre slučajno mimo kakšnega študentskega žura, od katerega odmeva neka mlačna muzika. Med tisto muziko in tistimi, ki jo poslušajo, ni videti povezanosti. Ali pač. Vsa muzika zveni enako in vsi mulci so videti enako.
Pa da ne boste mladeniči in mladenke mislili, da je to le knjiga o eni sami nostalgiji. Še ena zgodba, ki bi mladim poskušala vzbujati zavist na račun tega, kako fino je bilo odraščati pred časom. Osemdeseta so bila obdobje številnih prevratov. Revijske orkestre zamenjajo glasne električne kitare, sintesajzerji in ritem mašine.
Plesna glasba pridobi brzino in trdoto. Krešeta se komercialna in alternativna glasba. Vinilke in kasete počasi nadomestijo cedeji. Razpade Jugoslavija. Valetič se skozi družbene spremembe, ki jih je tako bistveno zaznamovala glasba, sprehodi sila berljivo, ne da bi pretirano dlakocepil ali se ukvarjal s pretiranimi vrednostnimi sodbami. Ker sicer zna biti z glasbenimi molji hudič. Zapičijo se v kakšno podrobnost in znajo tako dolgo sitnariti, da se človek kmalu vpraša: ali ni glasba ne nazadnje nekaj, kar zveni in je povezano z zvokom?
Če se boste želeli ob branju seznaniti z glasbo vseh skupin, ki jih v knjigi omenja Žiga Valetič, potem vas čaka veliko dela. V vsakem primeru pa vas čaka krasno potovanje skozi obdobje, ko je glasba veliko pomenila. Potovanje skozi obdobje mladosti, ki ji je glasba pomenila več kot vse drugo na svetu.
Besedilo: Peter Baroš. Naslovnica knjige in naslovna fotografija: Žiga Valetič.
