Nogometaši na stadion prihajajo s slušalkami v ušesih. Na eni strani se s tem lažje izognejo nadležnim novinarskim vprašanjem, še pomembnejša pa je glasba za njihovo motivacijo. Zinedine Zidane, ki je odraščal v revnih četrtih Marseilla, je dejal, da je glasba igrala zelo pomembno vlogo na ulicah, kjer so se revni otroci različnih ras in kultur podili za žogo in sanjali, da nekoč postanejo profesionalni nogometaši.

Da o Brazilcih niti ne govorimo. Brazilski nogomet je ples sambe. Glasba in nogomet sta gotovo dve izmed najpomembnejših aktivnosti družbenega življenja vsega sveta. Zato ni čudno, da so prekinitve ob doseženih golih na svetovnih prvenstvih praviloma daljše kot v drugih nogometnih tekmovanjih. Vsak gol je priložnost za ples, ki je pogosto povezan s kulturo (in glasbo), ki ji reprezentanca pripada. Najbolj domiselna slavljenja golov obvladajo reprezentanti afriških in južnoameriških držav.

Nogometna ekipa je kakor orkester

Nogometnim trenerjem je bližja klasična glasba. Legendarni Italijan Fabio Capello obožuje ruskega dirigenta Valerija Georgijeva. Njegov starejši rojak Giovanni Trapattoni pa ima doma zavidljivo kolekcijo plošč s posnetki Beethovna in Mozarta. Svojim ekipam je pred tekmami svetoval poslušanje Bachove glasbe.

Tudi Francoz Arsène Wenger stavi na klasiko. Zanj je vodenje nogometne ekipe kot dirigiranje orkestru. Jurgen Klopp je pred leti, ko je treniral nemško Borussio Dortmund, hudomušno izjavil, da se bo Wengerjevemu Arsenalu zoperstavil z bolj heavy metal pristopom. Danes za Kloppov Liverpool, ki je nesrečno izgubil v finalu Lige prvakov proti madridskemu Realu, pravijo, da pooseblja nogometni rock’n’roll. 

Nogometaši v glasbenih vodah

Ko smo že ravno pri Real Madridu in njihovi tretji zaporedni zmagi v Ligi prvakov. Robustni branilec Sergio Ramos, ki ob reprezentančnem kolegu Gerardu Piquéu, predstavlja strah in trepet vseh nasprotnikov španske reprezentance, je posnel svoj komad. V njem pokaže svojo nežno plat, ki je svetlobna leta daleč od tistega Ramosa, ki smo ga vajeni gledati na nogometnih zelenicah. 

Tudi Gerard Piqué ima nekaj zveze z glasbo. Poročen je s kolumbijsko pop zvezdnico Shakiro. Nekateri igralci so se po zaključenih nogometnih karierah posvetili glasbi. Spomnimo se ameriškega rdečelasega bradača Alexija Lalasa. Izdal je več samostojnih glasbenih albumov. Francoz Djibril Cissé se je odločil za kariero didžeja. Nekaj reggae komadov je posnel tudi legendarni Ruud Gullit.

Nekateri nogometaši so se s profesionalno glasbo začeli spogledovati že med igranjem nogometa, kar pa se praviloma ni končalo najbolje. V Jeséu Rodriguezu, ki nosi umetniško ime Jey M, je Španija videla novega Raula. Royston Drenthe je bil najboljši igralec mlade nizozemske reprezentance, ki je leta 2007 osvojila naslov evropskega prvaka do 21 let. Obema je neverjeten nogometni talent že v najstniških letih prinesel prestop v prvo ekipo madridskega Reala. A razdvojeno življenje med vrhunskim nogometom in profesionalno glasbo ni prineslo pravih učinkov ne na eni ne na drugi strani. 

Številnim nogometašem pa glasba predstavlja hobi in sprostitev. Češki vratar Petr Cech obvlada bobne. Anglež Daniel Sturridge se poigrava s hip-hopom. Si lahko predstavljate, da se nori italijanski napadalec Mario Balotelli sprošča z igranjem na klavir? Igra ga tudi Lionel Messi. Njegov največji rival Cristiano Ronaldo pa najraje zapoje kakšno romantično pesem. 

Fotografije: Profimedia