Strateške predpriprave
Letošnji evropski turneji rock skupine, ki je v zgodnjih 90. letih postavila temelje grunge gibanja, je menedžment odmeril natanko mesec dni, zato smo se resni oboževalci podvizali že nekje sredi marca, ko smo mrzlično klikali po italijanskem Ticketmasterju v upanju, da dobimo vsaj približno solidne vstopnice. Večina turneje je bila namreč razprodana v prvem mesecu po najavi. Ker smo v poznih tridesetih in ker smo že malce utrujeni od tega, da nas na koncertu vsakič nekdo polije s pivom in nam s cigareto osmodi pramen las, smo se tokrat odločili za idealno razmerje med udobjem, dobrim zvokom in pogledom na oder. Torej – za tribuno.
Tako so očitno razmišljali tudi drugi
Odločitev se sicer ni izkazala za strateško, saj je na podoben način razmišljalo tudi nekaj deset tisoč preostalih obiskovalcev, ki spadajo v isto starostno skupino kot mi. Konec koncev je to vendarle ciljna generacija zasedbe, ki nam je tam sredi devetdesetih pomagala krotiti jezo nad svetom. Zato je parter deloval nekoliko prost (daleč od praznega, da se razumemo), kar je skorajda nepojmljivo za predstavnika grunge generacije, ki se je daljnega leta 1994 v Hali Tivoli na koncertu Nirvane drenjal v prvih vrstah parterja in pri tem od anonimnih lastnikov bulerjev Get a Grip fasal nekaj udarcev naravnost v piščal. Dokler taisti obiskovalec ni ozavestil dejstva, da je v zadnjih nekaj desetletjih verjetno tudi sam zamenjal stagediving za udobno sedenje na tribuni.
Rim kot idealna kulisa
Nekaj dni po poletnem solsticiju in dan pred polno luno je v najbolj antičnem mestu na svetu, kamor bojda vodijo vse poti, pihljal nežen poletni vetrc. Tako nežen, da povsem razumemo, zakaj so Rimljani radostno nosili toge. Pred stadionom Olimpico se je zgrinjala vrsta obiskovalcev. Nekaj obrazov nam je bilo znanih še z mestnega avtobusa, na katerem smo v slogu konzerviranih sardin dobesedno priromali do prizorišča. Zdelo se je, da imamo še nekaj časa, da šklocnemo par priložnostnih sebkov in jih navesimo na Facebook. Koncert pearlov v Rimu se je namreč zdel kot idealna objava za vzbujanje zavisti, kar so nam potrdili prvi komentarji v Ljubljani čepečih 'prijateljev', katerih všečki bi v resnici morali biti zelene barve.
Poziv k zasanjanosti
Na vsa družbena omrežja pa smo nemudoma pozabili tisti trenutek, ko so se z odra zaslišali prvi zvoki, ki so oznanili začetek te nepozabne glasbene dogodivščine. Potem pa so končno odjeknili globoki baritonski decibeli Eddieja Vedderja. Kar težko je bilo verjeti, da je bend koncert odprl s komadom Release z njihovega čisto prvega albuma Ten. Prisežemo, da je psihedelična in tako nežna melodija delovala kot resno vabilo k poganskemu prazniku, zato smo se napol v deliriju hipoma postrgali do tribune, kjer smo z jasno oštevilčenih stolov najprej nagnali napačno posedene zadnjice.
Na dobrem glasu
Kar se nas tiče, bi se brez problema zibali zgolj na baladne note pearlov, sploh glede na dejstvo, da je bil Eddie Vedder še slab teden pred Rimom na tako slabem glasu, da je morala skupina odpovedati koncert v Londonu. Toda po transcendentni uverturi je sledila resna serija hitov, ki so dvignili na noge celotno tribuno. Vrhunec se je razvil v 15-minutnem intervalu, ko so se zvrstili številni nujni hiti Why Go, Do The Evolution, Given to Fly in Even Flow. Takrat se je celoten stadion odzval s huronskim krikom, ki ga lahko brez pretiravanja opišemo kot kolektivno ekstazo. In ravno to je tista magična stvar na koncertih zasedbe, kot je Pearl Jam. Zdi se, kot da kronološko pravilo časa za njih ne velja. Komadi, ki so stari več kot 25 let, zvenijo brezčasno. In v skladu s tem se tako tudi počutiš.
Ko so se prižgale luči
Očitno je obljubo, da bodo igrali do konca in še čez, Vedder vzel resno. Po drugem bisu je stadion oblila tista nadležna bledo modra reflektorska svetloba, ki jasno nakazuje, da se izteka zadnji komad. Toda pearli so še dobre pol ure igrali pri prižganih lučeh. In medtem ko so veliki monitorji že nakazovali smeri izhodov, je stadion poskakoval na Rearview mirror, Alive in Neil Youngov zimzeleni Rockin' in the Free World. Občestvu pa se je dokončno utrgalo, ko je Eddie stopil na oder z aktualnim pamfletom Fuck Trump. Love Life.
In tu se vrnemo na začetek. Zdelo se nam je, kot da smo bili priča triurnemu glasbenemu kultu sredi novodobne rimske arene, na kateri nam je Eddie prav dionizično nazdravil z buteljko vina ter nam skupaj s preostalimi člani dal vedeti, da bodo temu svetu še nekaj časa uporniško kazali sredince.
Za konec pa še dva kratka videa, ki smo ju sredi precej živahne in čustveno nabite množice posneli z željo, da vam za trenutek poskusimo predstaviti doživetje, ko obsijani s polno luno doživljamo raznolike čustvene izlive na skladbi Jeremy in Black:
Pearl Jam v Rimu from Mozaik A1 on Vimeo.
Pearl Jam v Rimu from Mozaik A1 on Vimeo.
Naslovna fotografija: Profimedia. Fotografije in video v članku so bili posneti s telefonom Samsung Galaxy S9+.
