6 nepozabnih refrenov slovenskih pesmi, ki nam še danes begajo misli

Ko se poglobimo v čudne refrene, ugotovimo, da je slovenska glasbena scena precej razgibana. Kot pri preostalih jezikih se tudi pri nas zdi, da zakonu rime podleže prav vsaka lirična misel, pa če je logična ali ne.

Pobrskali smo po spominu in na dan privlekli tiste refrene, ki jih vsi poznamo, a nam še vedno razmišljujoče dvigujejo desno obrv. Bodisi zaradi popolnega izostanka kakršnegakoli smisla, čudne simpatičnosti ali pa zaradi tako seksualno namigujočega pomena, da bi še Freudu vihalo brke.

Janez Bončina Benč: Ob šanku

Vsak dan ob istem šanku,
le redkokdo je mankou,
vse sami stari znanci,
v malem vsi pijanci,
boemi, hazarderji,
ljubimci in bleferji,
vsak dan ob istem šanku,
vsak dan ob istem šanku.

Himna vseh bifejev, ki so bili svoj čas pripeti na samopostrežne trgovine in prava antropološka zakladnica v slovensko folkloro pitja. Glede na alkoholno vrednost per capita si verjetno še kako zaslužimo pop skladbico o radostih podpiranja izbranega šanka, obenem pa tole vidimo tudi kot presek velikega družbenega izenačevalca, ko se, ne glede na vse parametre, ob šanku vsi strnemo – kot stari znanci, po malem pa vsi … hja, pijanci. In najbrž niste vedeli, da je avtor pričujočega besedila Brane Kastelic, ki je že vrsto let zunanji dopisnik iz Londona.

Andrej Šifrer: Martinov lulček

Martinov lulček je kot metuljček,
je kot metuljček sredi trav.
Ko bo zrasel ta mali lulček,
postal bo velik kot Triglav.

Nikoli ne bomo zares izvedeli, kaj je v prejšnjem življenju zakrivil Andrejev sin, da si je zaslužil tako pesem, a danes lahko le z gotovostjo trdimo, da bi svet vzgojiteljev v vrtcu takšno besedilo v najboljšem primeru obravnaval z veliko strokovno zadržanostjo, v najslabšem pa bi bil ata povabljen na kakšen intervju z otroškim psihiatrom. In potem še policijo.

Lačni Franz: Praslovan

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil,
da si preplaval tisto rusko reko
in se v mojih genih naselil?

Verz, ki prebudi v nas kolektivni slovanski duh ter na eni strani resno podreza našo plemensko identiteto, na drugi strani pa tisto bolj čedno stran preseljevanja narodov. Saj razumemo prav, mar ne? Da je Praslovan, ko je pogumno zamahnil kravl in premagal reko, potem svoj sok izcedil v podalpsko genetiko? No, na nekoliko lahkotnejši ravni pa je refren precej uporaben tudi, ko vsako leto za 1. maja opazujemo prve letne slovanske migracije proti morju. Tiste vztrajne, ki se vrstijo tudi v najbolj hudih nalivih.

Neca Falk: Banane

Rastejo v skupinah
in v gladkih so lupinah
njim je všeč le topla klima,
tu dobiš jih, ko je zima.
Hitro pokvarljiva roba,
ki ob robu je kot goba –
take so: Banane!

Kar težko je izbrati samo delček besedila, ki tako izčrpno opisuje danes t. i. superživilo, ki mu je avtor Tomaž Domicelj pripisal dobesedno bogovske lastnosti. Barva glasu nam je dala že kot mulcem vedeti, da Neca Falk niti približno ni okej s tem tropskim hortikulturnim čudom. Zdaj pa nas bega, kaj so tako žalega storile uboge banane v svojih gladkih lupinah in s svojo težnjo po takšnih in drugačnih … toplih klimah.

Katarina Mala: Znucana

Tok sem pucala,
da sem se znucala,
da sem se znucala,
ojej, ojej.

Besedilo, ki se mu bodo naslednje generacije žensk hahljale, saj je v zahodnem svetu pravilo enakovrednega deljenja gospodinjskih pravil tako rekoč že uzakonjeno. Posledično je, sodeč po številnih statističnih raziskavah, delež ločitev precej manjši, saj se nihče v enakovrednem razmerju ne počuti prikrajšanega. Pri nas še malce šepamo, a gre se nadejat luči na koncu tunela: poglejte podrobneje in videli boste, da je avtor Katarininega besedila pravzaprav moški. Nas pa vseeno zanima, kaj je Mala Katarina tako vneto pucala, da se je, revica, kar znucala.