Zato med intervjujem potrpežljivo čakaš, da se na zaslonu odmrzne tvoja lastna podoba, vmes pa razmišljaš, ali bi načel tisto vprašanje o vesoljcih in posmrtnem življenju ali bi raje morda ostal pri vprašanju o top treh albumih.
Potem pa kmalu ozavestiš dejstvo, da se za Tomijem Megličem – ki ga objema neka pristna in prodorna poetičnost – ta hip še vedno košati decentno drevesce od lanskega božiča. In ta podoba se ti na neki prikupno 'jebivetrski' način meša s pomladnim ptičjim žvrgolenjem. In si oddahneš. Ker se ti je hipoma potrdila intuicija, da gre za izvrstnega sogovornika.
Preden se poglobite v izčrpen pogovor s Tomijem Megličem, vas vabimo, da prisluhnete njegovim odgovorom na hitra vprašanja, zbrana iz znanega Proustovega vprašalnika.
Pred časom smo, v stilu pandemije, gledali Koncert s kavča. Prvič si se znašel v situaciji, kjer si nastopal tako brez banda kot brez občinstva. Kako si se počutil?
Sam si za vse. Nekaj poskušaš, ali sploh dela ali ne, ni odziva ljudi in vse je kar malo hecno.
Pandemija mi je na začetku delovala precej apokaliptično in me je na trenutke spominjala na tvoja besedila. Kako si ti doživljal vse to?
Zelo nenaravno. Zdelo se je kot sanje in čudilo me je, kako smo ljudje to sprejeli. Nobenih večjih nestrinjanj ni bilo, zato sem dobil občutek, da vsem to kar malo paše. Tudi meni je. Mi že tako nimamo nekega ustaljenega urnika, tako da bi mogoče še kdaj potrebovali takšen skupinski 'reset'.
Vem pa, da je kar veliko ljudi to prizadelo. Če lahko tako rečem, smo mi precej nepomemben dejavnik za preživetje človeške rase in smo navajeni takšnega hektičnega življenja in sporadičnega dela.
Veliko stvari lahko delamo tudi doma, greš pač v studio. Razen nastopov, seveda. Sam sem bil umirjen. Nisem čutil neke nervoze ali stiske. Dobil sem občutek, da smo ljudje stopili skupaj, da se ne borimo drug proti drugemu, ampak vsi skupaj proti nečemu.
Koncerti so odpovedani ali prestavljeni. Kaj to pomeni za vas, boste prisotni digitalno?
Ja, ampak je malo duhamorno. Na začetku je zanimivo in malo drugače, ampak se tega ne bi mogel navaditi. Ni prave logike in občutkov.
Ni transferja med vami in občinstvom, kajne?
Ko pridejo ljudje, pridejo zato, ker jim je to okej in imajo posebno energijo in potem to steče. Pri digitalnem pa ne veš, lahko igraš nekomu malo za sproti.
Si namreč kot dvorni norček, ker ne veš, kaj se na drugi strani dogaja. Pri tebi je pa tudi zelo dnevnosobno vzdušje. Ne moreš žgati rokenrola.
Poskusiva se vsaj v mislih preseliti na oder, če te dni pač ne gre drugače. S katerim svetovno znanim bendom bi najraje stopil na oder?
Najprej bi morali sovpadati z glasbo in idejo. Od starejših bendov bi šel z Gunsi, od razmeroma mlajših bendov pa bi izbral Dava Grohla in skupino Foo Fighters. Pa s skupino Radiohead bi tudi nastopil. In pa s Faith No More. Čeprav za začetek podpišem tudi vse slovenske bende.
Kateri ženski vokal (slovenski, tuji) te je doslej najbolj prevzel?
Ko sem bil mlajši, mi je Italijanka Gianna Nannini imela zelo zanimiv, raskav glas. V Sloveniji mi je pa zelo všeč recimo Aleksandra iz skupine King Foo. Ima zelo močen glas, z velikim razponom, pa tudi zelo čustven. Vizualno, vokalno in pank, ska, rokersko mi je bila pa vedno blizu tudi Gwen Stefani. Precej avantgardna se mi zdi.
8. maja ste izdali vinilko svojega prvega albuma Id. Glede na to, da ste lani jeseni preigravali celoten album – mimogrede, koncert v Cvetličarni je bil izjemen – me zanima, ali se še vedno lahko povsem vživiš v mladostniško stanja duha, kot si ga izkusil pred 20 leti? O čem si razmišljal, ko si pisal tekste za Id?
Ne znam točno analizirati, ampak gotovo je šlo za neko odkrivanje sveta. Vsi smo bili precej samouki glasbeniki in narediti glasbo in še tekste je bil velik izziv. Glede na moč glasbe sem vedno hotel, da tudi tekst sovpada z njo.
Tisto, kar sem takrat doživljal – in ravno sem dobro končal srednjo šolo ter se vpisal na faks – sem želel nekako umetniško zapakirati, da bi glasba to sprejela. Ne more biti čisto klasična poezija, mora biti nekaj rokenrola. Neko razmišljanje in uporništvo, seveda podkrepljeno z rokenrolom, ki mi je bil blizu in mi je še vedno.
Večkrat poslušamo, da je slovenski jezik trd. Nekoč sem recimo od enega izjemnega slovenskega pisca slišala, da je slovenščina v slovarskem smislu 'mrtvo kljuse'. Potem spet od glasbenikov slišimo, da jo je težko upesniti, težko z njo izraziti čustva, jo uglasbiti. Torej – se da ali ne?
Seveda se da. Meni se slovenščina ne zdi trda, je pa res, da bi velikokrat že s katerim drugim jezikom, recimo srbskim ali hrvaškim, lažje kaj povedal z melodijo. Predvsem zato, ker lepše tečejo tiste besede.
Trda? V rokenrol lahko spraviš še tako trde stvari, ker obstaja veliko načinov izražanja. Izgovor, da je trda ali da je mrtvo kljuse, je preslab zame, ga ne sprejmem.
Sam jezik je dovolj bogat, in če si dovolj razgledan, ga lahko uporabiš na načine, ki bodo razumljivi vsem. Je pa malo zoprno to, da če si direkten, lahko hitro postane osladna, česar angleščina recimo ne naredi. Angleščina s svojimi direktnimi izrazi lahko izpade v vseh žanrih dobro. Pri nas biti direkten z ljubezenskimi teksti … ne gre.
Je treba uporabit kakšno metaforo, ki pa ne sme biti preveč predrzna, sicer izgubiš rdečo nit. K sreči imamo metafor dovolj in se da narediti veliko. Jezik je bogat. Nisem pa čisto prepričan, ali je to, da ga razume tako malo ljudi, dobro ali slabo. (smeh)
Ostaniva še malo pri besedilih. Temeljijo na nekem določenem védenju, tudi ezoteriki. Včasih se mi celo zdi, da skozi besedila prihajaš do nekih osebnih uvidov, na trenutke pa so naravnost kozmična. Katera znanja ti odpirajo te poetično mentalne horizonte?
Po mojem mnenju je treba biti samo dovzeten za opazovanje sveta, ki je sam po sebi povsem poetičen in ima v sebi vsa čustva. Spremljam dogodke, ki se ne tičejo samo ljudi, ampak recimo narave in vesolja, celotnega prostora, ki je okoli mene. Veliko razmišljam o tem, si ga poskušam razložiti in včasih navadne besede ne zadostijo. Tu vstopi glasba, ki da besedam moč.
Predvsem moraš torej spremljati okolico, kaj te premakne in za katere stvari ti ni mar. Lahko pišeš o tem, koliko se ljudje za neko stvar ženejo, tebi pa se ne zdi pomembna, in obratno. Ko te nekaj zmoti, imaš temo. Če pa gre energija v pravo smer, se sploh razvije čudovita tema. Moraš opazovati in poslušati druge. Ampak jim ne vedno verjeti. Mnenje pač sprejmeš, vendar ni nujno, da je to tisto pravo, ki žene tudi tebe. Ko potem narediš konglomerat vsega tega, vidiš, v kakšnem stanju si sam. Velikokrat vmes pride do neke zmede, do neravnovesja, vendar nadaljnje razmišljanje to razjasni. Včasih moraš pa pač spiti špricar ali več njih, da se ti potem vse razjasni.
Ste z imenom Id ciljali na Freudovo terminologijo, pri kateri je Id mišljen kot instinktivni del človekove psihe? Bili ste relativno mladi, ko ste že začeli posegati po teh konceptih. Je ideja prišla instinktivno ali se je kdo od vas takrat že zanimal za psihoanalizo?
V gimnaziji me je zanimala psihologija, ampak to ni bil glavni razlog. Plošči moraš dati neki naslov, ki kolikor toliko zajema tisto, kar si hotel povedati. Glede na to, da smo šli vsi takrat v popolnoma neznano področje, se nam je zdelo, da se ne zavedamo čisto vsega, kar počnemo, in ta naslov je bil tisti, ki nam je v tistem trenutku najbolj ustrezal. In je ostal.
Zanimivo, instinktivno ste se odločili, da to ime ostane, in to se mi zdi, kot da ni bilo naključje.
Hja, take stvari se dostikrat zgodijo, in ko se, jih pustiš, ne kompliciraš. Čim se začne komplicirati, že nekaj ni v redu.
Siddharta je znana po tem, da je divje neodvisna, tako v ustvarjanju, studijski produkciji kot v relaciji do katerihkoli drugih pogodbenih obveznosti, ki so hočeš nočeš del šovbiza. Ta princip je moral biti močan, saj se ga držite še danes in vas je pravzaprav definiral. Kdaj vam je bilo zaradi te neodvisnosti najtežje?
Predvsem pri sklepanju pogodb. Vedno smo morali pretehtati kakovost življenja ali stvari, ki bi si jih lahko privoščili. In se nam je zdelo, da če bi hoteli imeti ogromno denarja, bi še vedno hoteli neodvisnost. Tako smo pa lahko brez denarja pač … neodvisni. (smeh)
So bili torej primeri, ko ste morali reči ne?
Ja, velikokrat smo rekli ne, zato nismo mogli dobiti založbe, ki pa so pomembne. Že zato, da ti vsaj natisne in izda CD, če si kot ustvarjalec brez denarja. Pozneje pa … predvsem v Nemčiji se je dogajalo, da so hoteli posegati v naše ustvarjanje in narediti … Saj niti ne vem, kaj. Po neki šabloni so hoteli narediti bend, ki bi bil res zelo različen od tega, kar smo mi počeli. Saj smo jim bili všeč, ampak so želeli, da smo jim še bolj.
Se ni podobna zgodba dogajala Magnificu pri založbi Sony?
Ja, točno tako. In mi nismo mogli tega sprejeti. Če bi, bi oni preveč posegali in bi se zaklenili in bi bili na koncu preprosto nesrečni. Bili bi neprestano v neki negotovosti, dušilo bi nas. Ni vredno. Pa ne samo zato, ker ni zagotovila. Tudi če bi bilo neko zagotovilo, da bo sledil uspeh in da boš posledično finančno preskrbljen, ni odtehtalo preostalega. In to se nam je izkazalo za pametno odločitev.
Mogoče smo bili malo preveč trdi, ampak vseeno. Imamo to možnost, da lahko počnemo vse, kar se nam zljubi, in to je kar velika vrednota za nas. Marsikdo bi dal veliko denarja, da bi lahko to počel. Mi pa smo v tej fazi, smo pa zaradi tega ekonomsko malo manj zanimivi. Ker se ne pustimo izoblikovati. Vemo pa tudi sami, da nimamo vedno prav. Ampak vseeno.
Sploh v žanru grandža so nas pogosto prevzemale pesmi, ki so bile res globoko bridke. Tako v melodiki kot v besedilih. Ob tem opažanju me zanima, ali drži fraza, da so dobri umetniki vedno malo nesrečni?
Mislim, da če delaš analizo, ugotoviš, da to kar drži. Razlog je v tem, da ljudje v glasbi in sporočilih iščemo neko uteho, nekaj, na kar se lahko naslonimo. Želimo se poistovetiti z nekom in predvsem imeti občutek, da nismo sami. Kadar smo v fazi sreče, zadovoljstva in smo popolnoma razigrani, niti ni pomembno, ali imamo za sabo neko podporo, saj je pozitivnemu stanju že zadoščeno. Kadar ni, pa hočeš ven iz tega. In iščeš sotrpine.
Rokenrol ima izjemno moč, kar se tiče tovrstne sporočilnosti. Verjamemo glasbenikom v rokenrolu, zdijo se nam kar malce nadnaravni ali pa nekako nad nami vsemi, a kljub temu čutiš, da tudi ta višji svet lahko trpi. Takrat vidiš, da je ljudem lažje, ko se vse skupaj s to rokenrol silo deli okoli in širi. Se mi zdi, da potem to naleti na več ušes in na več duš in jim da še toliko večjo moč. Te nesrečne stvari postanejo toliko bolj odmevne. Saj že po naravi ljudje raje gledamo grozote kot neke osladne lepote.
Se pravi, da lahko naslednje vprašanje, ki se nanaša na idejo o obstoju permanentne sreče, izpustiva? Moja hipoteza je namreč bila, da če bil permanentno srečen, bi tvoja besedila začela pešati.
(Smeh.) Če ne občutiš žalosti in nesreče, potem je permanentna sreča popolnoma neobstojna, ker niti ne veš, da jo doživljaš. Permanentna sreča je popoln nesmisel. Potrebuješ slabe stvari, da potem ceniš dobre. Težimo pa seveda k temu, da bi bilo sreče čim več. Ampak če bi bili ves čas srečni, tega ne bi cenili in bi bili zaradi tega potem spet nesrečni, kar je neki čudni paradoks. Tako da permanentna sreča zna biti hudičevo naporna.
Kaj ali kdo je tvoja največja ljubezen v življenju?
Če bi moral neosebno reči, je zagotovo glasba, ki je neskončna in najširša, če se osredotočim na osebo, pa sta to vsekakor moja otroka, ker imam občutek, da sta del mene. Ta ljubezen je širša, hkrati neizprosna in hkrati še najlepša.
Te je očetovstvo zelo spremenilo?
Hm, mogoče bo slišati predrzno, ampak ne. Ne glede na to, da si tega koncepta vnaprej nisem čisto dobro predstavljal, si po pravici povedano, zdaj želim ostati takšen, kot sem vedno bil, in to prenesti na svoje otroke.
Kdaj si bil kot otrok najbolj srečen?
Kadar sem imel občutek svobode, popolne neomejitve. In to so bili po navadi dnevi, ko sem počel točno tiste stvari, ki sem si jih v mislih zadal in so mi šle dobro od rok.
Česa te je bilo pa najbolj strah?
Vedno me je bilo strah višine, fizične višine. Zanimivo, da mi pa letala niso problem.
Ampak ti si v mladih letih skakal s smučmi.
Res je. Skakal sem s smučmi in tam me višina ni motila, težko bi pa recimo živel na vrhu neke stolpnice. Ker se mi zdi, da obstajajo še neka vzporedna življenja in različne energije, ki sledijo po tej naši zemeljski, me je strah tudi, da bom enkrat doživel neskončno srečo ali pa togo bolečino, neko slabost, ki je neskončna. Neskončnost mi je strašljiva, v kakršen koli stanju že. Že poskus, da bi se tega zavedal, je moteč.
Kateri talent si si vedno želel imeti?
Mogoče pogrešam to, da bi bil dejaven v neki visoki znanosti, tehnologiji, da bi imel to žilico po odkrivanju novega, da bi bil zelo sposoben izumitelj. Sploh vesoljska tehnologija mi je nadvse privlačna. Želja je torej, da bi bil bolj dovzeten za znanost, ki je oprijemljiva in praktično uporabna.
Kdaj pa se najbolje počutiš te dni?
(Zadovoljen smeh). Takrat ko imam občutek, da so vsi okoli mene varni in da smo lahko sproščeni brez neke tekmovalnosti. Potem vse to prinese občutek lahkotnosti in sreče, ne da bi se moral preveč truditi.
Se pravi kot v komadu Piknik?
Piknik komad je slab približek temu. Sem mislil, da bo bolj uspel. Sicer je ljudem kar všeč, ampak bi šel še nekaj stopnic višje od tega. Upam, da mi enkrat uspe. (smeh)
Prej si omenjal paralelne svetove, zato se mi zdi smiselno, da te vprašam, ali verjameš v stvari, kot so posmrtna življenja, reinkarnacije, karme?
Razmišljam o tem. Se pa ne morem popolnoma strinjati z idejo reinkarnacije. Vsekakor pa verjamem v nekakšen prenos energije, ker verjamem tudi, da energija ne more nastati iz nič in ravno tako ne more iti v nič. Bojim pa se, in po drugi strani upam, da bo ta prenos energije pozitiven, da bo občutek zelo dober.
Včasih se dotaknem tudi tega, kaj bom v naslednjem življenju, če to obstaja. Kaj bo, če bom v kakšnem klavstrofobičnem stanju, če bom kakšen podzemni črv. Raje bi se dotikal neba. Občutek imam, da se energija, ki jo imamo, potem nadaljuje v neki drugačni formi.
Kozmologija te precej zanima, ne?
Ja, poljudno.
Ravno zadnjič sem videla objave na BBC-ju in celo CNN-u, ki prikazujejo posnetke neznanih letečih predmetov. Verjameš v obstoj nezemeljskih inteligentnih bitij?
Ja, verjamem, le da me za zdaj še ni nihče zares prepričal, da obstajajo v teh oblikah, ki so prikazane. Mislim, da je lahko en kos kemijskega elementa, ki lebdi nad nami, en kos kositra recimo, veliko bolj inteligenten, pa ga mi sploh ne opazimo, ker je v drugačni dimenziji. Kot sam fizični pojav, kot na primer to, da pride samo neki leteči krožnik - tega si pa ne bi upal trditi.
Če bi bil danes tvoj zadnji dan, kako bi ga preživel?
Hohoho. Intuicija mi pravi, da to že kar počnem. Če bi našel odgovor, kaj početi ta trenutek, če bi bil moj zadnji dan, bi z veseljem to naredil. Mislim, da nimam odgovora, da premalo razmišljam o tem. V bistvu vsi premalo razmišljamo o tem. Me zanima, kakšen bi bil svet, če bi se vsi zavedali, da je danes zadnji dan. Bi bil agresiven ali neskončno ljubeč?
Fotografije: Marko Alpner (IG: @marko_alpner)
