Da so računalniški algoritmi na delu, ko gre za serviranje glasbe po našem okusu, ni nobena skrivnost. Spletni strici iz ozadja vedo več o nas kot mi sami. Če za hip odmislimo, ko nas spreleteli srh ob dejstvu, da nas ves čas nekdo opazuje in bere naše misli, zna biti od časa od časa celo uporabno, ko o sebi izvemo nekaj novega. Se vam je že zgodilo, da ste si na YouTubu zavrteli najljubši komad, potem pa ure in ure vrtali globlje, se sprehajali po glasbenih katalogih, ki so se kar sami od sebe odpirali in vam širili glasbena obzorja?
Kako bi sicer našli tale glasbeni biser?
Morda pa niste vedeli, da je bila marsikatera skladba, ki ste jo vmes poslušali, plod sodelovanja glasbenika in umetne inteligence tudi v produkcijskem smislu. Že vse od časov, ko se je snemanje glasbe s traku preselilo na računalniške diske, nastajajo vse bolj sofisticirana orodja, ki glasbenim producentom omogočajo doseči kar najbolj tehnično popolni zvočni rezultat. Računalnik je v pomoč v vseh fazah glasbene produkcije, od nastajanja skladb pa vse do končnega miksa.
Nekatere rešitve z umetno inteligenco postanejo celo 'trademark'. Eden njih je gotovo t. i. auto-tune. Gre za digitalno orodje, ki posnetemu glasu ali zvoku instrumenta popravi višino. Z drugimi besedami, auto-tune iz vas naredi bravuroznega pevca, tudi če fušate, da je joj.
Dolga leta so glasbeniki zanikali uporabo te računalniške prevare, saj je šlo za prekrivanje pevskih hib, prva, ki je zgodboobrnila, je bila Cher. Skladba Believe iz leta 1998 je revolucionizirala glasbeno sceno in auto-tune predstavila kot kreativni učinek, kot podaljšek pevkinega izraza, ne pa kot obliž za pomanjkanje pevske izobrazbe.
Auto-tune je poln razmah doživel med traperji. Ne uporabljajo ga le Kayne West in prijatelji, najdemo ga tudi v domačih logih. Pri kamniških Matter, recimo.
Auto-tune je mala šala v primerjavi z vprašanjem, kako zna inteligentna mašina napisati in odigrati celo skladbo? Predstavljamo vam skladateljico, ki sliši na ime Aiva. Aiva, po angleško Artificial Inteligence Virutal Artist ali po naše umetnointeligenčni virtualni umetnik. Aiva ni nikoli hodila v glasbeno šolo in se učila glasbene teorije. Verjetno pa ve o glasbeni teoriji več kot slehernik iz mesa in krvi.
Aiva je namreč preučila vse možne partiture klasičnih glasbenikov, od Bacha in Mozarta pa vse do sodobnih skladateljev; in se teorije naučila iz prakse. Aivi je tako mogoče predati spisek želja in kaj kmalu bo pred vami glasbena partitura, ustrezna vsem karakteristikam, ki ste si jih v skladbi zaželeli. Skladbo lahko nato odigrate s prijatelji iz simfoničnega orkestra. Ali pa tudi to prepustite nezmotljivemu računalu, da opravi sam.
Battle Royale je prva skladba, ki jo je Aiva zapisala za računalniško igrico. Odigral jo je simfonični orkester iz Sofije, zapel pa računalnik:
Kako trd oreh pa so za umetno inteligenco glasbena besedila? Je še kaj upanja, da popolno avtomatizacijo glasbe prepreči vsaj tankočutni poet ali pa so tudi sentimentalni ljubezenski izlivi prepuščeni apatičnemu računalniškemu čipovju? Po raziskavah sodeč, so rezultati odvisni predvsem od glasbenega žanra.
Pri rapu in popu se umetna inteligenca za zdaj ne izkaže najbolje. Ima podobne težave kot nigerijska vdova. Besedne zveze v besedilih so preveč generične, pogosto tudi smešne, nelogične in zelo neuporabne. Se je pa izkazalo, da ima umetnointeligenčno pero še največ možnosti pri kantriju. V raziskavi je velik odstotek anketiranih slišano kantri pesem, katere besedilo je spisala umetna inteligenca, pripisalo pevcu Garthu Brooksu. Kdo bi vedel, zakaj. Morda zato, ker kantri besedila že tako ali tako ne predstavljajo ravno vrhunca besedilne bravuroznosti? Ubogi Garth. Ko bi ga vsaj obtožili, da uporablja auto-tune …
Naslovna fotografija: Plesalka in koreografinja Silke Grabinger na dogodku Ars Electronica 6. septembra 2019, kjer so poskusili odgovoriti na vprašanje, če lahko umetna inteligenca ustvari simfonije, ki bi parirale velikim klasikom. Program je na to vprašanje odgovoril tako, da je spisal šestminutno klasično skladbo. (Profimedia)
