En pop za vse
Magična formula za dober pop ne obstaja. Obstajajo pa formule za prodajno uspešne pop komade. Praviloma se ravnajo po dokaj preprosti in hitro razumljivi logiki: poslušalca ne smejo zmotiti, da slučajno ne zamenja radijske postaje in zameša štren analitikom rejtinga poslušanosti in tržnikom oglasnega prostora. Imeti morajo nalezljiv napev.
Pa ne zgolj zato, da si jih požvižgavate ves ljubi dan, ampak zato, da skozi čas postanejo del vaše nostalgije in si zagotovijo, da jih boste nekoč predvajali svojim vnukom in jim ob tem pripovedovali prigode iz svoje mladosti.
A kako je videti nostalgija? Takole:
Potem so tu še tehnična pravila: kako dolga naj bo skladba, kakšno naj bo zaporedje kitic in refrenov, kako izstopajoči naj bodo posamezni glasbeni inštrumenti in glasovi. S prodajno uspešnim pop štiklcem je torej podobno kot z osvežilnimi brezalkoholnimi pijačami z okusom karamele. Bolj kot se približajo idealu, ki ga predstavlja rdeče-bela embalaža s kaligrafskim napisom znamke, ki je postala sinonim za napitek, manj pomembno je, kaj je dejansko notri. Le da je dovolj sladko.
Pop, ki gre v drugo smer
Kar danes predstavlja fenomen, ki morda postavlja pod vprašaj celotno zgoraj zapisano pop mašinerijo, je vse večje uveljavljanje popa, ki ne prisega na sladkobo. Saj ne, da nepocukran pop ni širšega občinstva dosegal že v preteklosti. David Bowie in Madonna padeta prva na pamet. A tudi njuna kontroverznost se je pogosto usmerjala v skrite užitke in slasti, o katerih se na glas sicer ne govori, a so tako ali drugače blizu slehernemu Zemljanu.
Nekateri so šli še bistveno dlje. Tragična zvezdnica Amy Winehouse je osuplemu občinstvu na pladenj zmetala vse svoje mane, grehe in tegobe. Trenutno največja pop senzacija na svetu po imenu Billie Eilish je še bolj neposredna. Je to del taktike, s katero se zvezdniki poskušajo zgledovati po običajnih ljudeh in ne ciljajo več na obratno?
Kakorkoli že, zdi se, da globalni pop vozi po poti, ki napoveduje obrate. Teme postajajo resnejše, poje se o seksualnih identitetah in usmerjenostih, telesnih hibah, spolnih zlorabah, mentalnih boleznih. Posledično resnejša postaja tudi glasbena spremljava.
Razburkajte vašo plejlisto!
Če imate radi dober pop, vam v nadaljevanju predstavljamo tri mlada glasbena imena, ki nemara zaslužijo mesto tudi na vaših plejlistah.
Lauren Sanderson
Petindvajsetletna Lauren prihaja iz ZDA. Je zagovornica mladih, predvsem tistih, ki hodijo po njeni poti, poti lezbijke, vzgojene v katoliški družini. Nase je opozorila že leta 2014, ko je o teh težkih temah kot najstnica razpravljala prek svojega YouTuba. Od leta 2016 pridno izdaja kratkometražne EP albume, lani pa je javnosti predstavila še debitantski polnokrvni album Midwest Kids Can Make It Big.
ZAND
Če želite izvedeti kakšno glasbo izvaja ta mlada Britanka, vam nemara veliko pove že naslov njenega lanskoletnega EPja Ugly Pop. Teme, ki jih opeva, res niso najlepše. Njene pesmi govorijo o prostituciji, posilstvih, transfobiji in mentalnih boleznih. Tudi skladba Bald Bitch, ki ji lahko prisluhnete v nadaljevanju, je brez dlake na jeziku.
Ah-Mer-Ah-Su
Star Amerasu oziroma Ah-Mer-Ah-Su je temnopolta transeksualka, ki v svoji glasbi opeva travme in tegobe, ki so se nabrale skozi življenje in so povezane predvsem s spolno identiteto in barvo polti. Krasi jo izrazit specifični vokal, ki ga številni povezujejo z džezovsko legendo Nino Simone, nas pa še bolj spominja na legendarno Anhoni, in sicer še iz časov, ko je pod imenom Antony Hegarty prepevala v zasedbi Antony and the Johnsons.
Foto: Profimedia
