Eden njegovih prvih spominov: z roko je segel med dolge lase. Prsti so se mu zapletli v pramene, gladke kot svila. Ne ve, čigavi so bili. Morda so bili mamini, morda očetovi, ki se ga ne spominja več, mogoče pa so lasje pripadali kakemu popolnemu neznancu, h kateremu je segel iz vozička. Spomni se le tistega prijetnega občutka in želje, da bi jih lahko vzel s seboj.
Stoji v kopalnici in strmi v obraz v ogledalu. Čez poletje je zrasel in postal še bolj suh, zato so njegove ličnice še izrazitejše. Na čelu ima nekaj mozoljev. Goste obrvi in ravno tako goste trepalnice uokvirjajo svetlomodre oči. Mama mu je povedala, da so ga ljudje kot otroka večkrat zamenjali za punčko – zaradi njegovih oči. Toda, čeprav ima še vedno iste oči, se sam sebi zdi tuj. Edina stvar, ki je poletje ni odneslo s seboj, so dolgi svetlorjavi lasje. Segajo mu že čez ramena, zgoraj so čisto ravni, spodaj pa rahlo valoviti. Z glavnikom počasi zdrsne skoznje. Na konicah se radi zavozlajo in potrpežljivo razčeše vsakega izmed vozlov. Z drugo dlanjo sledi glavniku vse do konic. Lasje mu gladko polzijo med prsti in ga pomirjajo.
»Naročila sem te pri frizerki,« mu zjutraj reče mama. On sedi za jedilno mizo in nekaj trenutkov molči. Z desnico seže k svojemu desnemu ušesu in zanj zatakne pramen las. »Nočem.« »Ne bodi smešen,« mama predenj položi skodelico in krožnik, »samo poglej se, kakšen si. Ne moreš tak v šolo. Kaj bodo rekli?« »Kaj me briga.« »Mihael, ne govori tako. Saj se ti ni treba ostriči čisto na kratko. Ena lepa frizura …« »Meni je všeč moja frizura!« Ves čas ga ne pogleda, popolnoma je zatopljena v svoje početje. Odpre hladilnik in iz njega vzame mleko in trikotne sirčke. On podrsa s stolom po tleh, vstane in rahlo strese z glavo, da se mu lasje vsujejo po hrbtu. »Ne bom šel.« Mama odpre predal in iz njega jemlje žličke, nože … »Kaj si rekel?« »Da ne bom šel!« Ona v roki drži škarje, on pa v dlan samodejno prime svoje lase. Mama stopi k mizi in s škarjami odpre tetrapak mleka. Njen obraz ne izdaja ničesar. V skodelico mu nalije mleko in ko tetrapak odloži na mizo, vzdihne. »Kakor hočeš. Preklicala bom.«
V zadnji del glave ga nekaj zadene in najprej pomisli, da so vanj spet vrgli žvečilni, a potem na tleh zagleda zmečkan listek. Oddahne si – zadnjič je potreboval celo večnost, da si je žvečilko odlepil z las. Papirček skrije za peresnico in ga razgrne: Pička je imel rdeča lička, nosek pa rumen in ni vedel, da bo kmalu tepen. Zmečka ga in ga vtakne v peresnico, pri čemer za svojim hrbtom zasliši pridušen smeh. Učiteljica, ki na tablo piše dolgo enačbo, se obrne in s pogledom zaokroži po razredu. »Ali bi rad kdo prišel k tabli?« V razredu je čisto tiho, potem pa se od zadaj zasliši: »Mihael bi rad prišel.« Učiteljičin pogled se sreča z njegovim in se hitro spet odlepi. »Ali Mihael nima svojih ust?« vpraša, potem pa razredu spet pokaže hrbet in nadaljuje s pisanjem. Mihael strmi v enačbo in pod mizo nerodno stegne noge. Za hip dvigne pogled in njegove oči srečajo oči sošolke, ki sedi v prvi klopi diagonalno od njega. Črne lase in črne oči ima in na njenem obrazu je nasmeh, a Mihael ne zna presoditi, ali je sočuten ali privoščljiv. Tvega in še sam ustnice raztegne v nasmeh, potem pa za svojim hrbtom zasliši tihi pička.
Na poti iz šole jo ubere po bližnjici čez ogromen travnik. Odkar pomni, je travnik zapuščen, in spomladi na njem cveti na desetine različnih cvetlic, ki jih obletavajo metulji, čebele in kačji pastirji. V bližini je ribnik z žabami in enkrat je vanj zašla želva. Zdaj je travnik odet v rjavo-zelene odtenke in nič ne cveti. S ceste do njega nosi hrup prometa in občasno lahko sliši glasove ljudi. Šele ko postanejo glasnejši, se ozre in zagleda štiri sošolce in fanta iz paralelke, ki grejo za njim. Piiičkaaa! Hitro se obrne in nadaljuje pot, pri čemer se, namesto da bi nadaljeval naravnost proti cesti, usmeri nekoliko v desno, proti ribniku. Pozneje, ko bo ležal v bolnišnici, se bo vprašal, zakaj je to naredil. Lasje mu plapolajo in na hrbtu mu poskakuje torba. Za seboj sliši udarce čevljev ob tla in nagli koraki se ujamejo z vse hitrejšim bitjem njegovega srca. Požene se v tek in požre kepo sline, pri čemer se nerodno ugrizne v jezik. Roke ga grobo porinejo naprej, sila ga nekoliko privzdigne in za hip se mu zdi, da bo poletel čez ribnik, a nato z nogami pristane v njem, da močno pljuskne. V allstarke mu vdre voda in po travniku odmeva smeh. »Prepočasi tečeš, pička!« Mihael se ozre po praznem travniku in cesta se mu zdi kot na drugem koncu sveta. »To je zaradi las. Zaustavljajo ga,« reče eden izmed fantov. Na njihovih obrazih lahko vidi pogum, ki meji na norost. Fant stopi proti njemu in ga boksne v obraz, da se v hipu cel znajde v ribniku. Njihov smeh za nekaj sekund zaduši hladna voda, ki mu sili v ušesa, in ko ga roke potegnejo ven, se mu mokri lasje zalepijo na lica in mu prekrijejo oči, kot bi ga hoteli obvarovati pred pogledom nanje. Pade na tla in po njem začnejo deževati udarci. Skrči se čim bolj skupaj, da bi zavaroval mehkejše dele telesa, toda udarci padajo tudi po njegovi glavi in ušesih in brce v hrbet bolijo.
Ko vse obmiruje, ga postane še bolj strah. Odpre oči, pričakujoč, da bo pred seboj zagledal njihove noge, a vidi le travo, ki drhti v vetru. Popolnoma negiben prisluškuje premikanju, zadržujoč dih, od kod bo padlo, potem pa zasliši kovinski zvok. »Ti ga daj,« reče eden. Še preden se lahko premakne, ga roka grobo zgrabi za lase. Tik ob ušesu sliši zvok škarij, ki odrežejo cel šop njegovih las. Šlik, šlik, odmeva čez travnik, šlik, šlik, šlik, dokler ne postane njegova glava čisto lahka. V očeh ga pečejo solze. »Zdaj mu bomo morali najti drugo ime.« Nekje iz ribnika zareglja in fantje bruhnejo v smeh. »Žaba bo,« odločijo. »Ciao, žaba!« Njihovi koraki se oddaljujejo, a šele ko jih ne sliši več, si upa premakniti. Noge premakne zlahka, a ko se skuša preobrniti na hrbet, ga v telesu preseka bolečina. Zasuka glavo in sivo nebo nad njim se zavrti. Z dlanjo seže k ostriženim lasem in občutek ima, da mu manjka eden od udov. S tresočo roko zdrsne navzdol po zemlji in med prste ujame šop ostriženih las. Mokri in mrtvi mu ležijo na dlani. Zatlači si jih v žep.
Rentgen je pokazal zlomljeno zapestje in dva prsta. Po hrbtu in nogah ima podplutbe in modrice. Zaradi povite desne roke mu pri preoblačenju pomaga mama. Nerodno mu je, ko ga vidi brez oblek, po drugi strani pa mu je vseeno – za vse mu je vseeno. Mama mu pomaga obleči čisto majico, poravna mu robove rokavov in potem z roko obstane na njegovi podlahti, tik nad mavcem. Njen pogled je žalosten. »Te močno boli?« Mihael odkima. Mama z dlanjo seže najprej k njegovemu licu in potem k ostriženim lasem. S prsti mu razčeše neenakomerno odrezane pramene in dotik je prijeten – ob njem skoraj pozabi na bolečino. »K frizerki moraš, da ti spravi to zmešnjavo v red.« Mihael se umakne in nenadoma ga zaboli celo telo. »Nehaj že enkrat s to prekleto frizerko!« »Hotela sem samo …« Utihne in nato samo strmita drug v drugega, kot bi se videla prvič. Mami se v očeh nabirajo solze. Potem začne z bolniške postelje pobirati njegova oblačila, umazana od zemlje in krvi. Iz hlačnega žepa kuka pramen njegovih las in povleče ga na prosto. Mihael opazuje, kako si ga najprej ovije okrog kazalca in sredinca in nato z njega nežno odstrani zemljo.
Učiteljica se celo uro pretvarja, da ne sliši smeha in šepetanja, ki se širi z enega konca razreda na drugega. Mihael strmi v svojo peresnico, v kateri med kemiki in flomastri leži pramen las, povezan z elastiko. Ko se oglasi zvonec in učiteljica odide, se okrog njega zgrnejo sošolci. »A se ti lahko podpišemo na gips, žaba?« Mihael trmasto zre predse, kar še bolj spodbudi smeh, nato pa se vmes vrine neki drugi glas. »Jaz se mu bom podpisala.« Sošolka iz klopi diagonalno od njega. Njene črne oči zrejo naravnost vanj. S pokrovčkom flomastra med ustnicami se skloni k njegovi roki, tako da ga po koži požgečkajo njeni lasje. Medtem ko se ona podpisuje, Mihael strmi v slap črnih las in zaželi si, da bi lahko mednje zapletel svoje prste. Flomaster škreblja po mavcu, iz razreda drug za drugim odhajajo sošolci. Smeh potihne, in ko ostaneta čisto sama, na njegovem mavcu z modrim flomastrom piše: Nataša.
