Vročina

Pojutrišnjem bo v naši ulici odvoz kosovnih odpadkov.

Jutri bo dober dan. Vstala bom zgodaj in si zlikala pikčasto obleko s kratkimi rokavci, ki se mi fino prilega, čeprav je za nekaj prstov prekratka in mi izpod nje kukajo kolena, kar mojemu ni všeč. Umila si bom lase in jih navila s širokimi navijalkami, da mi bodo kodri padali v mehkih spiralah na ramena. V ušesni mečici si bom vtaknila uhančka z rdečim kamenčkom. Pogledala se bom v ogledalo; lepa bom. Vzela bom torbico, dala vanjo čist robček in denarnico. Aha, pred tem se bom še čisto malo nadišavila s parfumom. Samo pikico, da bo okrog mene v polmeru pol metra prijetno dišalo. Vzela bom torej torbico in za sabo zaklenila. Na poti do avtobusne postaje bom srečala soseda, ki bo pred hišo zalival trato.

»A gre, soseda?« bo vprašal.

»Seveda gre,« bom odgovorila.

Avtobusa mi ne bo treba dolgo čakati. Šofer se mi bo nasmehnil in sedla bom na sedež v tretji vrsti. Kmalu bo prisedla starejša gospa. Poklepetali bova o vremenu in zdravju. Na drugem koncu mesta bom izstopila in se sprehodila po jutranjem soncu. Prijetno toplo bo. Prečkala bom železniško progo in stopila na travniško pot, po kateri bom čez polja prišla do njene hiše.

Doma bo. Odprla mi bo vrata in rekla, »O, le naprej, Mojči, kaj pa je tebe prineslo?«

»Samo dobro, samo dobro,« bom rekla dvakrat. Za vsak primer, da me ne bi slučajno narobe razumela.

»Kavico bom skuhala, a jo boš?« bo prijazno ponudila.

»Prosim, prav pasala mi bo,« bom odgovorila.

Gledala jo bom, kako se bo vrtela po kuhinji. Pristavila bo džezvo in odprla zavojček kave. Med čakanjem, da voda zavre, mi bo postregla z domačimi, sveže pečenimi piškoti. Zadišalo bo kot na zabavi po prvem svetem obhajilu, v ustih pa se mi bodo nabirale sline. »Piškotov ne bom, moj noče, da bi se zredila,« bom rekla in vseeno enega vzela.

»Daj no, menda ne boš to svoje koščeno telesce stradala,« se bo zasmejala, »moški te bodo bolj marali, če boš tam zadaj in tu spredaj nekoliko bolj okrogla.« Zadovoljno in nazorno se bo potrepljala zadaj in spredaj, da bom videla, kje se moram porediti, če bom želela, da me moški marajo.

»Meni je važno samo to, da sem mojemu všeč,« ji bom povedala po resnici.

»Potem pa le jej, mu boš še bolj všeč,« bo vztrajala in znova bom vzela piškot, ampak le zato, ker bo zelo okusen.

Sedeli bova za kuhinjsko mizo in pili kavo. Pripovedovala mi bo o svojem delu in načrtih, ki jih ima. Letos bo na dveh njivah pridelala tono sladkega radiča. Voluharji ji ga prav gotovo ne bodo požrli. Skupaj se bova smejali, ko mi bo razlagala, da so voluharji na njenih njivah sladokusci, ampak butasti sladokusci. Kajti niti najmanj ne bodo posumili, ko jim bo v rove nabasala posebno potičko in se bodo še zadnjič do sitega nažrli na njen račun. »Prekleti voluharji, pfej,« bo nakazala pljunek in se naredila jezna.

To bo trenutek, ki ga bom čakala. Prosila jo bom za pomoč. »Marica,« bom rekla vsakdanje, kot bi jo prosila za kozarec vode, »ta tvoja potička – bi mi zaupala svoj recept?«

»Za voluharje?« se bo začudila.

»Ja, za voluharje pobit,« bom rekla.

»Kaj ti pa bo, saj nimaš njiv. Menda ne za tvojo gredico?« se bo zasmejala, kot da je zabavno imeti samo nekaj voluharjev na gredi.

»Za doma bo, ja. Da mi ne bodo spet vseh redkvic pojedli. Vsako leto se trudim, pa nič. Moj obožuje redkvice, saj veš.«

»Voluharji so bebci,« se bo hihitala Marica, »pekoče redkvice požrejo, če ne najdejo kaj slajšega. Bi jim sladkega radiča posejala, pa bi redkvice pri miru pustili. Ti pripravim nekaj sadik?«

Ne bo mi všeč, ko bo pogovor zavil v to smer. Hitro ga bom speljala nazaj na njeno posebno potičko, s čimer ji bom tudi popihala na dušo. »Hujši bebci bodo, ko bodo strup po tvojem receptu požrli.«

To ji bo pogodu. Torej se ne bo več pustila prositi. Zaupala mi bo svoj recept in sestavine zanj. Vse si bom zapisala na listek in ga vtaknila v žepek na notranji strani torbice, da ga ne bi izgubila.

»Toda Mojči,« bo nato rekla, »kje pa boš dobila te strupe? Jaz ti jih ne morem dati, v semenarni pa ti jih tudi ne bodo prodali,« bo na videz zaskrbljeno vprašala.

»Res ne bodo,« bom odgovorila in se ji znova priliznila. »Razen če mi boš še enkrat pomagala.«

»A da bi ti jaz to kupila?« me bo začudeno pogledala.

»Ne, ne bo treba, bom že sama,« ji bom zagotovila. »Samo izkaznico za pesticide mi boš posodila.«

»Daj, nehaj Mojči, pa boš znala s tem ravnati?« se bo zresnila. »To so sami hudi strupi, veš.«

»Ti me boš naučila,« ji bom zvito odgovorila.

»Pa te bom res,« bo nasedla, »sicer boš morala narediti tečaj in izpit, to pa traja in stane.«

»Ne, tega pa ne bom delala zaradi tistih nekaj voluharjev,« bom odkimala. »Nima smisla.«

»Prav, te bom jaz naučila,« se bo strinjala.

Nataknila si bo rokavice in masko ter mi vse skupaj demonstrirala. Pozorno bom opazovala in si zapomnila vsa opozorila o skrbnem ravnanju z nevarnimi snovmi, ker mi ne bo do tega, da bi zastrupila sebe ali podtalnico z napačnim ravnanjem.

Potlej bo že pozno in poslovila se bom. Po isti poti se bom čez polja vrnila v mesto. S trojko se bom odpeljala do mestne semenarne. Videti bom zamišljena in z nikomer se ne bom pogovarjala. V prodajalni si bom najprej ogledala sadike potonik. Rada bi imela nežno dišeče potonike, ampak mojemu ne bo všeč, če bom na najinem vrtu sadila potonike namesto redkvic. Z vzdihom jih bom odložila nazaj na polico – in z upanjem, da jih bom kupila prihodnjič. Stopila bom do oddelka s škropivi. Prijazna prodajalka me bo vprašala, kaj iščem, in naštela ji bom strupe iz Maričinega recepta.

»Kaj pa dovoljenje za uporabo?« bo strogo vprašala.

»Ni problema,« se bom blago nasmehnila in ji pokazala Maričino izkaznico.

Ničesar ne bo posumila. Poiskala bo vse in stekleničke skrbno zavila. Potem se raje ne bom več zadrževala, saj bom v skrbeh, da ne bi bila prepozna. Hitro bom plačala in spet sedla na trojko, v centru bom presedla na šestico in se odpeljala domov. V avtobusu bo že pošteno soparno. Z robčkom si bom pivnala znoj z obraza. Šofer bo utrujen od vožnje in me ne bo niti pogledal. Tudi sopotniki na avtobusu bodo nepriljudni. To mi bo zelo ustrezalo. Končno bom izstopila na naši postaji in stekla po ulici domov.

Doma bom stekleničke pazljivo položila na kuhinjski pult in zraven postavila listek z receptom za Maričino potičko. Nadela si bom obrazno masko, na roke pa silikonske rokavice. Natančno bom upoštevala navodila, zmešala bom strupe in pripravila maso. Pripravljeno snov bom neprodušno zaprla v tupperware posodo in jo odložila v hladilnik, da se strdi.

Potem bom poskrbela za kosilo. Najprej bom dala kuhat krompir. Ko bo skuhan, ga bom pretlačila, še toplemu primešala maslo, muškatni orešček, jajce in moko. Vgnetla bom testo, ga razvaljala in razrezala na krpice. Nanje bom položila polovičke marelic. Tedaj bom vzela iz hladilnika tupperware posodo. Zajemala bom za grah velike kepice potičke in jih položila v polovičke marelic. Za boljši okus jih bom pokrila z domačo marelično marmelado, ki jo ima moj najraje. (Ostanek potičke bom proti večeru odnesla na vrt in jo v majhnih porcijah enakomerno porazdelila v luknje na gredi, da se bodo tudi voluharji lahko najedli.) Oblikovala bom cmoke in jih skuhala v kropu. Zdaj bo res že pošteno vroče, ampak tega ne bom opazila, ker vedno kuham z ljubeznijo. Zlasti če so jedi nekoliko zahtevnejše. V ponvi bom segrela maslo in prepražila drobtine. Cmoke bom povaljala v drobtinah ter jih posula s sladkorjem in cimetom. Po vsej kuhinji bo prijetno dišalo.

Zatem bom skočila pod hladen tuš, vendar bom pazila, da si ne zmočim kodrov. Oblekla si bom obleko brez rokavov, ki ima spredaj gumbe po vsej dolžini. Spodaj in zgoraj bom gumba pustila odpeta. Moj bo takrat prišel z dela.

»Kje je moja redkvica,« me bo poklical na vratih, »je kosilo pripravljeno?«

Pritisnila mu bom poljub na lice. Ne bo opazil, kako lepa sem v tisti nekoliko preveč odpeti oblekici, pa me to sploh ne bo prizadelo. »Če si boš hitro umil roke, te bo kosilo še toplo čakalo na mizi,« bom odgovorila.

»In kaj bo dobrega?« bom slišala klic iz kopalnice.

»Kaj ne vohaš?« bom zaklicala nazaj.

»Pa res nekaj voham,« bo rekel in prišel k mizi. Najprej mu bom postregla z dišečim kosilom in šele potem mu bom sedla nasproti. Opazovala ga bom, kako bo s slastjo jedel.

»Ti ne boš jedla?« me bo končno opazil.

Odkimala bom: »Tisti dnevi so, veš, nimam apetita.«

»Prav,« bo rekel, »bom vse sam pojedel. Lačen sem kot volk.« Nasmehnil se bo, kar bo posebna pohvala za moj kuharski trud.

Znova mu bom naložila in vse bo pojedel ter pomazal krožnik, nato pa sit in zadovoljen vstal in odšel v dnevno sobo. Stekla bom do hladilnika po njegovo pivo. Steklenica bo ravno prav orošena, ko mu jo bom položila na mizico ob Rexu. Na njem bo sedel kot na svojem prestolu. Kar Rex tudi je – neke vrste domači prestol, na katerem ne sme sedeti nihče razen njega. Tast ga je dobil od svojih staršev, ko je končal šolo. Moj pa ga je podedoval, ko je dobil prvo službo.

Odpil bo požirek piva in rekel: »Kaj stojiš in me gledaš, redkvica moja, saj veš, da je Rex samo za moške. Ko mi boš rodila sina in bo odrasel, bo pa njegov.«

Prikimala bom, Rex bo vedno samo za moške. Vendar ne bom povedala, da sem se prejšnjo nedeljo prezgodaj vrnila z obiska pri mami in skrivaj opazovala, kako je Marica sedela na Rexu in se smejala, ko je z nazaj nagnjeno glavo in široko odprtimi usti lovila redkvice, ki jih ji je metal.

Zato bo v miru pil svoje pivo. Medtem bom iz revije za ženske izrezovala kroj za bluzo. Iz kuhinje se bo slišala glasba z radia. Morda se bova pogovarjala o vsakdanjih rečeh.

Zatem se bo začel počutiti slabo.

»Vročina je kriva,« bom rekla.

»Bo že držalo,« bo rekel, »grem raje malo počivat.«

»Prav,« bom rekla, »bom sama vse pospravila, mene vročina ne moti.«

In res me ne moti, vročino imam rada. Napravila bom torej vse, kar bo še treba urediti. Ko bo jutri zvečer končno padel mrak, bom prijetno utrujena, vendar zadovoljna. Samo še Rexa bom odnesla na pločnik pred hišo.

Naslednji dan zgodaj zjutraj ga bodo komunalni delavci pobrali in odpeljali na kosovni odpad.