Eni se pri tem vedejo kot otroci, ki se jim ne ljubi umivati zob, pa si jih le zaradi mamic morajo. Drugi kot vozniki, ki so drveli skozi naselje, zdaj pa, ko se jim zdi vsota na položnici previsoka, nikakor ne morejo razumeti, zakaj že spet niso imeli sreče. Tretji kot vojni invalidi, ki so prepričani, da v družbi niso deležni zasluženih časti, država pa jih je sploh pustila na cedilu. Nekateri celo kot zaporniki, ki bodo po krivem obsojeni do smrti trpeli v ječi.
Težava je v tem, da ti možje potem od sogovornika terjajo nekakšno tiho moško zavezništvo. Še najbolje se v njihovi družbi obneseš, če jim v odgovor razgrneš kakšno svojo težavo, ki potrjuje pravilo in vzbuja občutek, da si sam nemara celo na slabšem. Zadošča pa včasih že tudi kak srečno izbran navedek iz kvazi psihoanalitične teorije ali pa kako polihistorsko dejstvo, ki dokazuje, da je z ženskami pač že od nekdaj tako. Gorje pa, če za tako debato kdaj nisi ravno razpoložen ali si drzneš celo oporekati.
Z znancem iz Smrečja sva si bila ob tej zaupljivi temi že vse od začetka navzkriž. Nisem in nisem mu namreč želel pritegniti, saj je imel, vsaj po moji presoji, naravnost zavidanja vredno ženo. Šlo mi je resnično na živce, da se kljub temu kar in kar pritožuje in bil sem vse bolj prepričan, da si v nekakšni ljudski maniri to preprosto izmišljuje. Zaradi tega mu nisem privoščil solidarnost vzbujajočih poročil na račun moje žene, pa tudi sicer sem ga nekako skušal prepričati, da mu taka moška drža v ničemer ne služi.
Sprva je bil prepričan, da se le sprenevedam in lažem. Nato je začel počasi verjeti, da sem preprosto copata, ki se sploh ne zaveda lastne ujetosti in omejenosti. Nato ga je, ob vsej moji nepopustljivosti, sčasoma začelo znova načenjati in začel je razvijati teorijo, da izobraženi možje pač ženske lažje obvladamo. Čutil sem, da me je preslepil in si s tem le našel izgovor. Še preden pa sem se lahko prav odzval, me je tisto zimsko nedeljo pričakal na dvorišču ves prežarjen.
»Cel teden sem bil v prestolnici, veš,« si je pomenljivo pomel roke. »Tovornjak smrečja za božična drevesca sem odpeljal na tržnico in vse razprodal,« me je objel okoli ramen in me povedel v žganjarno. »Ampak, fant, kaj človek tam vse doživi …« mi je pomežiknil, potem ko je natočil v šilce.
»To pač verjamem« sem mu nič hudega sluteč nazdravil.
»Poslušaj,« mi je toplo zadihal v obraz. »Prišel je v sredo, tako nekako ob desetih dopoldne tjakaj en velik gospod, doktor, profesor, kaj vem, kaj vse je – vedel sem tudi ime, a sem ga pozabil, ga pa zagotovo ve mali, ki mi je pomagal prodajati, ker ga je tudi že videl na televiziji,« je kar drdral, da sem mu komaj sledil. »In veš, ta učenjak je potem tam več kot uro izbiral drevešček. Dvignil je prvega in ga gledal, dvignil je stotega in ga takole obračal, potem sem ga pa le že povprašal, ali morda išče kaj posebnega. »Iščem najlepšega,« je dejal in se smehljal, ta res prijazni možak. »Če pa so tu vsi najlepši,« sem mu odvrnil, ker je bilo res tako. Nato pa sva še kake dobre pol ure skupaj izbirala. Tako sem tudi izvedel, da ga je po drevešček poslala žena, ki da ni ravno z vsem zadovoljna, in še kako sem se zavoljo tega potrudil, da je gospod na koncu odnesel domov res najlepši drevešček, kar jih je kdaj zraslo v moji hosti …«
»Aja!?« sem zategnil, ker se mi je zdaj že nekako dozdevalo, kam pes taco moli.
»Ja,« je pribil. »Ne boš verjel – takoj zjutraj naslednji dan je ta spoštovani gospod, doktor, profesor z dreveščkom prikorakal nazaj.«
»Ker žena ni bila zadovoljna z njim?« sem uganil.
»Ja,« je zavzdihnil in nemočno razširil dlani. »Saj ne morem verjeti, gospod,« sem mu dejal. »Pa tudi resnično ne vem, kaj bi potemtakem cenjena gospa sploh rada?« me je skrbelo zanj, ker je bil resnično ves poklapan. »Ne bi bilo nemara prav, če bi ga prišla gospa kar sama izbrat?« sem mu skušal nekako pomagati. Gospod, doktor, profesor pa je le odkimal z rameni in je iz žepa povlekel listek, na katerem mu je – si moraš sploh misliti! – ta baba narisala, kakšen drevešček naj ji prinese?«
»Narisala!?« sem osupnil. »In kaj je narisala?« mi ni šlo v glavo.
»Moram ti to pokazati,« se je posmejal znanec in iz zadnjega hlačnega žepa izvlekel večkrat prepognjen list papirja. Na njem je bila z rdečim svinčnikom narisana smrečica s pravilnimi in simetrično razporejenimi vejami, kot jih običajno narišejo prvčki.
»Na zdravje,« sem zmignil in se potuhnil. Razumel sem namreč, da drži moj znanec iz Smrečja tokrat v rokah neizpodbiten dokaz, s katerim mi bo lahko še dolgo mahal pod nosom.
