In vendar sem

Vroče je. V gozdu sem in nabiram borovnice, vztrajno jih mečem v lonček. Ko je do vrha poln, vsebino stresem v veliko posodo ob nogah. Dolgo to počnem. Vedno znova. Kakšna borovnica se mi razmaže med prsti, čisto vijoličasti so že, zaradi čepenja me bolijo noge. Zravnam se in po nesreči brcnem v vedro. Borovnice se razsujejo in kar ne nehajo odtekati iz vedra, kotalijo se proti gozdni poti, po kateri prihaja punčka. Ne! Ne sme naprej. Utopila se bo v morju borovnic! Ne!

»Ivan, pomirite se, nehajte razgrajati. Čas je, da vstanete,« zaslišim glas. Nekdo me nežno potrese za ramo. Predramim se in mežikam v svetlobo, ki v prostor pronica skozi na pol zagrnjene zastore. Gozda ni več. O, vsaj punčka je rešena pred poplavo borovnic. Začudeno se oziram naokoli.

Soba mi je tuja, a v njej je hkrati nekaj poznanega: moški, ki smrči na postelji nasproti moje, slika na steni, lonček s protezo na nočni omarici in tole dekle z rjavimi očmi, ki se mi smehlja. Lepo je, če te, starca, predrami mlado dekle. A zakaj mi kar ne neha postavljati vprašanj. Ivan, ali ste že šli na stranišče, Ivan, ali boste najprej popili čaj, Ivan, ali boste zdaj vzeli tablete. Ivan sem in Ivan tja, kakor da hoče, da si tega Ivana zapomnim.

Pa saj vem, kako mi je ime …

Moje ime je … Ne vem, kaj mi je, taka zmeda je v moji glavi, gotovo je to zaradi sanj. Tako žive so bile. In tisto punčko poznam. Ime ji je Metka. Ko sva bila majhna, sva skupaj nabirala borovnice, denar sva morala predati staršem, včasih pa sva dobila kaj za nagrado. Nakupila sva si sladkarij, čepela za našo hišo in se sladkala. Metka mi je dala prvi poljubček. Tako sladek je bil. Imela je modre oči, kot tole mlado dekle. Kje pa sploh sem? Soba je videti kot bolniška soba, čeprav ne čisto tako. Na vratih garderobne omare so prilepljene otroške risbice. Saj nisem star pet let. Takrat sem bil v bolnici, ker sem si zlomil roko. Za vsak slučaj pomigam s prsti.

»Nič ni zlomljeno,« rečem dekletu, ki mi ponuja kozarec z vodo in tablete.

Strinja se z mano. In celo zadovoljna je videti.

»Kaj potem počnem tu? In kdo si ti? Medicinske sestre ne nosijo takih oblačil.«

»Ivan, ali ste spet pozabili? Vanja sem. Niste v bolnici. V domu za ostarele ste. Zdajle boste šli v kopalnico, se umili in potem šli na zajtrk.«

»Saj ti je že včeraj vse povedala. Pa dan pred tem tudi. Zdaj bi si res že lahko zapomnil,« se oglasi moški, ki je do zdaj spal.

»O, dobro jutro, Peter. Danes ste pa pozni. Po navadi ste zgodaj pokonci,« reče Vanja in odgrne zastore.

Nerodno mi je. Sosed toliko ve. Kaj si bo mislila Vanja o meni. Seveda nisem v bolnici, nimam otroških rok. Moje roke so pokrite s pegami in lahno se mi tresejo, ko se kobacam iz postelje. Starec sem. Vzamem tablete, ki jih je Vanja pustila na nočni omarici, in vse naenkrat pogoltnem. Ona stopi do mene in se zasmeje. Zveni, kot da bi se orehi kotrljali sem in tja v skoraj prazni vreči. Napoti me v kopalnico in mi naroči, naj potem pridem na zajtrk. Prestrašeno jo pogledam.

»Ne vem, če vem, kje je jedilnica.«

»Vanja, nič ne skrbite. Ga bom jaz peljal na zajtrk. Saj tako nimam kaj drugega za počet, kot da skrbim za tegale zmedenca, kadar ga takole odnaša,« se vmeša sosed.

Ljubše bi mi bilo, če bi to naredila Vanja. Sosed tako glasno govori. Kot da sem gluh. Nisem. Še skozi steno kopalnice slišim, kako se repenči.

»Spet bo imel enega svojih dni, gospodična Vanja. Polna luna je in takrat je z njim še slabše. Ponoči je kričal, da so okoli njegove postelje zmaji. Sem mu rekel, da bodo izginili, če bova glasno zatulila. Sva to naredila in je zaspal kot dojenček. Jaz pa sem se potem dve uri mučil. A kaj bi vam razlagal. Saj mi je jasno, da ima vaskularno demenco. Veste, moja žena jo je imela. Ko je šla v penzijo, me je prosila, naj pred hišo naredim teraso, da bo lahko tam posedala in uživala. Teraso sem ji naredil, pa me čez dva meseca ni več spoznala. Z njo je bilo še huje kot s tem gospodom …«

Kaj potem. Koga zanima ta njegova zgodba. Hitim z umivanjem, ker hočem, da je jutro čim prej za mano in se bom lahko potuhnil nazaj v posteljo. Ne maram svojega kiselkastega vonja, čim prej se ga hočem znebiti. Zdi se mi, da vse počnem tako zelo počasi. Stopam pod tuš, odpiram vodo, se brišem, si umivam zobe, se preoblečem. Sosed, kako je že rekel, da mu je ime … Ne vem več. Vem le to, da mi gre na živce, ko tolče po vratih kopalnice in vpije, da je zdaj on na vrsti. Da se bo podelal v hlače, če se takoj ne prikažem iz kopalnice. Še pogleda me ne, ko stopim skozi vrata.

»Sedi na posteljo in me počakaj. Da ne boš spet blodil naokoli.«

Ubogam. Ker me je strah. Ker ne vem, kje je jedilnica. Ker ne vem, kdo bo tam. Ker sosed samo vpije name. Saj nisem jaz kriv, če se toliko stvari ne spomnim. Buljim predse in mislim na Metko in borovnice. Ko sosed opravi svoja jutranja opravila, mi pomigne, naj stopim za njim. Zdaj šele opazim, da nosi slušni aparat. Žal mi je, da sem prej mislil hudo o njem. Zdaj vem, da glasno govori, ker misli, da ga ne slišim. Midva sva vendar prijatelja. Rad bi ga objel, a se bojim, da bo to videti trapasto. Ker nimam več pet let.

Usedeva se za mizo. Sosed gre po zajtrk, jaz si previdno ogledujem ljudi okoli sebe. Nikogar ne poznam. Ampak nekateri poznajo mene. Ogovarjajo me z imenom. Ivan sem, tega ne smem pozabiti. Drugače me bo še bolj strah. Tlačim vase polento z mlekom, zdi se mi, kot da zajtrkujem pozabljen večer, z žlico zajemam spomin brez spomina, ki se vsake toliko časa oglasi z glasom prežvečenih oblakov. Od kje pa so se pojavile take besede v mojih mislih?

»Ali nam boste danes spet prebrali kakšno pesem?« me ogovori neka gospa, ki je stopila do najine mize.

»Danes ne bo nič z njim,« odvrne sosed. Hej, čakaj malo. V glavi je nastala metafora, ta je nekaj priklicala. Vem, da je sosedu ime Peter. Gospa je Lijana. In jaz sem pesnik. Pesnik.

»Zajtrkujem pozabljen večer,

z žlico zajemam spomin brez spomina …«

Na glas ponovim besede, ki so pred tem pozvanjale v meni.

»Ta je pa dobra! Ivan, kaže, da prihajaš k sebi. Včeraj si ves dan recitiral samo otroško pesmico o naši rački.«

Ni pomembno, kaj je bilo včeraj, danes je tu jutro, ki ga je razsvetlilo povabilo Lijane, da se sprehodiva po parku. Sosed Peter naj si misli, kar si hoče. Čutim, da je Lijana moja prijateljica. Drugače ne bi vedel njenega imena. Drugače se ne bi spomnil, da sem pesnik. Kar smeje se mi, ker v moji glavi zdaj veselo brbota. Mogoče sploh nimam demence. Tiste vaskularne demence, kot ji pravi Peter, kadar se dela pametnega.

Pesniki se vendar vseskozi sprehajamo po otroštvu, v tem smo podobni filozofom. Nenehno sprašujemo. Takle vzgib za razmislek o temeljnih vprašanjih leži v čudenju. In jaz se čudim temu dnevu, v katerem vem, zakaj rastejo drevesa, zakaj slišim ptice, zakaj se smehljam Lijani. Ne potrebujem svojega znanja, da bi pritrjeval razlagi nekega nemškega filozofa. Ernst Bloch mu je bilo ime. On je čudenje razumel kot tisto izkustvo, ki se lahko pojavi v nenavadnih okoliščinah ali vznikne ob povsem običajnih stvareh, pa naj gre za stari vrč ali travno bilko. Živeli filozofi, pesniki in otroci! Zlasti oni znajo spraševati, od kod prihajamo, kdo smo, zakaj je svet tak, kot je.

»Moj vnuk Luka je takšen nadvse radoveden fantič,« rečem Lijani, ko sedeva na klop.

»Vas pogosto obišče?« me vpraša.

»Že nekaj časa ga ni bilo. Slišal sem sina, ki je razlagal, da je mali potem ves iz sebe, kadar se dedek ne spomni, kdo je. Saj veste, kako je z menoj …«

»Enkrat tako, drugič drugače. Saj tudi mene en dan seka v križu, da se komaj premikam, drugič pa veselo skakljam naokoli. Starost zna biti grda, a ima tudi svoje dobre strani. Meni je tu v domu za ostarele lepo. Pa sem se po moževi smrti tako dolgo branila, da bi prišla. Hčerka me je komaj prepričala. Zdaj za nič na svetu ne bi zamenjala. Doma smo se pa samo prepirali.«

»Jaz sem hotel priti. Nobenemu nisem želel biti v breme. Mislil sem, da bom lahko tu v miru še kaj napisal, pa so taki dnevi vedno bolj redki. In tudi nisem preveč zadovoljen s tistim, kar nastane …«

»Meni pa je všeč. Zadnjič ste mi tu v parku poklonili pesem …«

O, tega se spomnim. Lijana je kar žarela, ko sem ji v roke porinil popisan list in hitro zbežal. Malo mi je bilo nerodno. Ker mi je gospa všeč.

»Kar na pamet sem se jo naučila, to vašo pesem.«

»Niste,« jo podražim, čeprav ne vidim razloga, da ji ne bi verjel.

»Mogoče je ob koncu sveta bivati lažje.

Do takrat namnožiš žival v sebi

in ni ti težko s krempljem risati koledarjev,

kjer se teden raztegne na brez števila dni,

polnih stvari, ki so tako daleč od tu

in že dišijo po neskončnosti …«

Lepo jo govori. Pesem odzvanja v moji notranjosti, brati se z besedami, ki so se nekoč meni iztrgale iz drobovja. Zdajci se mi zamegli pred očmi. Občutek imam, da se mi misli razsipajo kot pisani konfeti, ki jih na praznovanjih rojstnih dni mečemo v zrak. Divjanje pod lobanjo je vedno hitrejše, misli se spreminjajo v podobe iz mojega življenja, nisem si več neznanka, vem, zakaj sedim v parku in držim za roke Lijano, vem, kdaj mi je umrla žena, vem, da danes pride na obisk moj sin, in spominjam se, da sem za zajtrk jedel polento z mlekom.

O, celo moj kratkoročni spomin deluje. Ne, ne bodo me kar tako vtaknili na dementni oddelek, kjer se starci pozibavajo sem in tja, momljajo nerazumljive besede in se jim iz ust cedi slina. Ne, jaz še nisem za tja, čeprav se moj sosed Peter kdaj pritožuje in pravi, da je vrh glave sit mojih neumnosti, nočnega bujenja in zmajev, topega čemenja ob oknu ali postavljanja vedno istih vprašanj. Kadar mi vse to razlaga, imam včasih, takrat ko imam svetel dan, občutek, da govori o nekom drugem.

»Tri knjige vaših pesmi imam na nočni omarici. Kadar ponoči ne morem spati, jih vzamem v roke. Ampak tale mi je najljubša. Podarili ste mi jo za rojstni dan,« me gospa Lilijana predrami iz premišljevanja.

Pokimam. Nato se natanko spomnim tistega dne. Začel se je podobno kot današnji. Z veliko praznino v glavi. Potem so se razsvetlili posamezni deli možganov. Vsaj za nekaj ur. Lahko sem plesal, igral na klavir, pisal pesmi, bral knjigo. Upam, da danes ne bom tako kot takrat spet poniknil v temo.

Torek je in ob torkih me pride obiskat moj sin. Daj Bog, da moja prisebnost traja in ne bom strmel v njega kot v tujca. Kot mi je zadnjič povedal. In ni hotel slišati razlage soseda, da imam slabe in dobre dni. Ali ure. Ali minute. Ko še vsaj približno vem, kdo sem. Pa saj sem živel že v prejšnjem stoletju, znam uravnavati plamen na petrolejki in prižgati luč. Znam prebrati naslov našega doma in številke o svojem rojstvu, zapisane na ploščici, ki jo nosim zavezano okoli vratu. Za vsak slučaj, da bi ljudje vedeli, kdo sem. Če bi pobegnil, kot pred nekaj tedni, ko so me našli ob reki, kjer sem opazoval valove … Valove … Valove …

»Gospod Ivan, me slišite?  Ali greva hitro do restavracije. Rada bi z vami popila kavo, preden se vrneva v dom,« reče gospa, s katero sedim na klopi.

Gospa Suzana je to. Ne, Vanja je. Oh, Metka je. Kot punčka, s katero sem nekoč nabiral borovnice. Kaj, če nima imena. Zmeden postajam. Misli se mi nenadoma ovijajo v kopreno in izginjajo. Kot da v glavi nastaja mesečeva pokrajina. Tiha. Mrtva. Vstanem in grem po poti, ki vodi proti gozdu. Gospa vpije za mano, da bodo danes obiski.

Nekaj se zgane v meni. Mogoče bo prišla žena. Ona je tako mlada. Kaj pa mi je? Nje ni več. Mama me bo vendar prišla obiskat v bolnico. Ona bo zagotovo prišla. Mama nikoli ne zapusti svojega otroka. Ona mi ponoči poje uspavanke. Saj ni umrla. Človek lahko prenese samo določeno število smrti. Razočaranj. Žalosti. Smeha. Samega sebe. In luknje v glavi.

Pospešim korak. Hočem zbežati. Toda gospa teče za mano, me ustavi in pelje nazaj k veliki stavbi. Kaj pa je to? Neki mlad moški stopa proti meni. Ne poznam ga. Širi roke v objem. Hej, ne maram, če me neznani ljudje objemamo. Odrinem ga. Skoraj bi padel, pa ga prestreže moja gospa brez imena.

»Ivan, saj to je vendar vaš sin. Pravnik je, pred nekaj dnevi ste mi ga predstavili.«

»Pojma nima, o čem govorite. Poznam ta njegov pogled. Danes me ne pozna. Spet je padel v tisto luknjo v možganih. Tak je, kot da ga ni,« pripomni moški.

»Ne govorite tega. Mogoče se ne spominja, ne razume, a zato tem bolj občuti,« odvrne moja gospa in me poboža po roki. Solzne oči ima. Pa saj ne joka zaradi mene. Ali pač. Začutim ščemenje v prsih. Kot da je spregovorilo srce v svojem jeziku. Zakričim od veselja.

In vendar sem!