Imel je eno tistih brezupno zveriženih teles, za katera je že na prvi pogled jasno, da se jih nikakor več ne da zravnati. Otrdela so v svoji zveriženosti kot izdelki iz starega kavčuka. Če bi jih poskušali na silo povrniti v prvotno obliko, bi sprhnela. Negovalka je to bržčas sprevidela že davno, zato je neprizadeto kramljala po telefonu, medtem ko se je hrbtenica starega gospoda, sedečega v invalidskem vozičku poleg nje, brezskrbno posedla, da mu je sivolasa glava počivala v naročju. Bila je tam, ampak on je bil nekje drugje. Oči je imel zaprte, z nosom se je skoraj dotikal roba kozarca, ki ga je pestoval v naročju. Najbrž si ga je želel ponesti k ustom, pa ga je vmes zmagal spanec. Nič hudega, ko se bo predramil, se ne bo spomnil, da ga je zmanjkalo, medtem ko ga je zažejalo in se je nameril narediti požirek mineralne vode. Ko se bo zbudil, bo občutil samo žejo in potreba ga bo, kot kakšno žival, sama usmerila h kozarcu, iz katerega bo olajšano potegnil. Sesalni refleks je pri sesalcih najpomembnejša življenjska funkcija za dihanjem in ugasne med zadnjimi.
Kavarna, v kateri je neprostovoljno združeni par preganjal minute v dopoldnevu vročega poletnega dne, si je komajda zaslužila to ime. Par kovinskih mizic in zložljivih stolov, ki jih je počasi, a vztrajno glodala rja, je pred trafiko v bližini končne postaje tramvaja moglo ponuditi počitek le zelo utrujenim in na videz neobčutljivim ljudem. Da bi se tam komu padlo na pamet načrtno s kom sestati in piti kavo z razgledom na razpadajoče tramvaje, se najbrž v vsej zgodovini bara še ni zgodilo. Gostje so povečini naročali kavo v notranjosti, za točilnim pultom, in jo spili v galopu, kot je v mestu ob zalivu navada. Tista, ki je odločila, da bosta prišla sem, je bila tujka. Prišlekinja v deželo, s katero je ni vezalo nič drugega kot romanski nastavki jezika, v katerem je pri kakšnem letu starosti spregovorila, se je na lokalne šege požvižgala. Ne iz prezira, temveč čisto nehote, iz nekakšnega vsesplošnega pomanjkanja zanimanja za vse, kar je bilo onkraj njenega strogo začrtanega fokusa. Sedela je nasproti varovanca v invalidskem vozičku, nezainteresirano brodila z žličko po skodelici, zato pa tem bolj ognjevito nekaj razlagala v telefon in sunkovito listala po prospektu s kuhinjami. Te so definitivno bile v njenem fokusu. Pa pralni stroji. Televizorji. Visokotlačni čistilci. Avtomobil. Fasada in nova strešna kritina za hišo v domovini, kjer so govorili ta njen jezik z romanskim ustrojem, a obilico slovanskega besedišča. Denarja za vse ne bo mogoče zaslužiti s potiskanjem vozička, umivanjem in hranjenjem enega samega starca. Saj ni bil prvi. Bil je že drugi. Ali pa mogoče tretji. Saj je vseeno. Ženska je bila profesionalka. Opis njenih delovnih nalog ni obsegal osebnega vpletanja, pomenkovanja, nežnosti, čustev. Če se starke in starci, ki so ji bili zaupani v oskrbo, niso zdeli vredni izkazovanja čustev njihovim svojcem, čemu bi se s tem ukvarjala ona? Bili so nebodijihtreba kot psi, ki na pragu počitnic postanejo odveč ter se včasih lastniki domislijo hitre in dokončne rešitve pasjega vprašanja: štirinožca spustijo iz avta nekje na bregu pločevinaste reke, ki se zliva po avtocesti do morja. Pa naj se žival sama znajde, kod in kam.
Dobro, niso vsi ljudje tako okrutni. Nekateri psa prijavijo v pasji hotel. Ali pa jim za čas, ko se ne bodo mogli ukvarjati z njim, najamejo sprehajalca. Tujca, ki bo odtlej vsak dan potrkal na vrata ter odšel na sprehod s povodcem v roki in psom na drugem koncu. Tacala bosta po travi in obhajala grmičke, mimo katerih je bil pes vajen pohajkovati v družbi svojega lastnika in ki so se mu priljubili prav zaradi te družbe – kraje naredijo ljudje. Pes se v družbi najetega sprehajalca počuti izdanega, tudi njegovi pasji tovariši slej ko prej nanj začnejo gledati zviška, češ, zamisli se nad seboj, če te je še lastnik zavrgel. Hodijo mimo njega z dvignjenimi repi in pogledom, zvesto prikovanim na svojega lastnika. Nič jih ne more prepričati, da bi navezali stik z nekdanjim prijateljem, ki je v pasji hierarhiji zdrsnil tako nizko. Zakon ponudbe in povpraševanja pač, če ti niti tvoj človek ni pripravljen nameniti pozornosti, nisi vreden niti tega, da te ovoha pes.
Tudi starec, ki ga je družina odrinila v oskrbo negovalki, je bil videti odpisan. S starimi ljudmi je teže kot s psi. Družbene norme zahodnega sveta ne kažejo veliko razumevanja do sorodnikov, ki bi ostarele družinske člane preprosto prepustili divjini. Najeti negovalko je, po drugi strani, docela družbeno sprejemljivo. Toda nikar se ne slepimo, enako je kot pri psih: kogar prestavijo na ramena tujim ljudem, mu cena skokoma pade. Ponudba in povpraševanje je načelo, ki v zahodni družbi nikdar ne odpove.
Starčeva glava je zanihala, v sanjah se je zdrznil in piskajoče izdihnil. Njegove ustnice sredi starčevsko pegavega obraza s pergamentno kožo so bile razpokane in izsušene, a voda v kozarcu je bila tako daleč. Zdaj se je zdramil, s skrotovičenimi prsti obeh rok je zaobjel steklovino in težo poskušal dvigniti za par centimetrov, vendar zaman. Kakšna ironija, mogoče bi si k ustom lahko ponesel prazen kozarec, mogoče je razliko naredila prav specifična teža tiste mineralne vode v njem. Kakšna očitna demonstracija nemoči in oslabelosti prav vseh tkiv v bledokožni vreči, ki je bila njegovo telo: mravlja zmore dvigniti petdesetkratnik svoje teže, sivolasi gospod pa si ni mogel ponesti k ustom kozarca, ki je imel vsega kakšnih tristo gramov, se pravi odstotek njegove kilaže. In kakšna neverjetna, občudovanja vredna osredotočenost na zares pomembne reči, ki je zaposlovala negovalko na drugi strani mize. Skodelica kave je bila izpraznjena, v eni roki je še vedno držala telefon, v drugi pa med prsti stiskala svinčnik, s katerim je podčrtavala in izračunavala. Številke so se kupčkale, pod črto so se bohotile nove in nove, glas ženske je nervozno poskakoval in se spuščal. Kokona, v katerega je bila zapredena skupaj z barvno paleto front, energetskimi razredi vgradnih hladilnikov in izračuni anuitet, ni mogel pretrgati niti slap smeha iz ust skupine tabornikov, ki se je vlila na končno postajo starega tramvaja. Na bež srajcah so se v vročem dnevu risali krožci znoja, koža na obrazu se je pri nekaterih na udar sonca že odzvala s pordelostjo, večina si je z ramen snemala težke nahrbtnike, nekateri so si rahljali pisane rutice … Potem pa je zabrlizgalo iz starešinove piščali in postrojili so se v vrsto, še preden je na postajo pridrsal stari tramvajski vagon in so zaječale zavore. V zraku je zavelo po kolomazu.
Videti je bilo, da sta prav pisk in jek preusmerila pozornost starega gospoda od kozarca v njegovih rokah. Pogled sivkastih oči je odpotoval h gruči v bež srajcah in si jih ogledoval. Zravnana telesa, zraven pa tiri. Starčevska nevednost je blagohotna, obvaruje te pred vsakdanjimi zunanjimi dražljaji, ki potujejo mimo tebe kot snopi svetlobe, bliskoma in za vedno v nepovrat. Nič ne ostane za njimi, mogoče se sploh nič ni zgodilo, ker ni pustilo sledi v zavedanju. Vse je lahko znova, kot na sipini, ki jo češe veter. Ampak sipka brezobličnost se raztresa po trdni podlagi, kamor so se doživljaji in spomini vtiskovali pred tem in so vtisnjeni za vedno. Včasih veter zvrtinči zrnca peska s peklensko močjo, ki odgrne peščeno prevleko pozabe in razkrije podstat. Stari spomini se razgalijo in zavedanje o tem, kaj se je zgodilo, je enako močno, trdno in živo, kot pred mnogimi, mnogimi leti.
Takrat, tiste zime, ko so stali tam ob tirih, vsi v enakih platnenih črtastih oblekah. Visele so na njihovih telesih, ki so bila čudno, kar malo starčevsko shujšana. Črte so migotale skozi mrzlo ozračje zimskega dne, v katerem je snežna skorja hrskala, mraz pa je grizel. Opazoval jih je s hribčka. S pogledom je sledil bleščečim se tirom, po katerih je drsel voziček s premogom. Potem se je tovor ustavil, človeški postroj pa se je zganil. Ne vsi hkrati, drug za drugim so se počasi začeli upogibati, da je bilo videti, kot da črte valovijo v sopari. Ampak ko je prva roka segla po črni kepi iz vozička, so se v črnino potopile še vse preostale. Z obema rokama so grabili in si tlačili premog v usta. Ni bilo prvič, da je opazoval kaj takega. Premog je bil masten, navsezadnje so iz njega ponekod izdelovali margarino, poleg tega je o oglju šel glas, da pozdravi drisko. Toda tovor v vozičku je bil namenjen za kuhinjo, iz katere so varovanci zadnje dni sicer dobivali samo še lonce brozge brez okusa, skuhane iz krompirjevih olupkov. Proga, po kateri so dostavljali hrano, je bila zbombardirana, zato je bil dostop otežen. Še za starešine ni bilo. Pazniki so seveda imeli ločene zaloge in se jim še ni bilo treba bati lakote, zato pa so strah vzbujali ljudje, ki so se zoperstavljali predpisom. In so jedli vsebino vozička, ki je bila namenjena v kuhinjo. Kdor prekrši eno pravilo, pri drugem ne bo več pomišljal. In kdor vidi nekoga prekršiti pravilo, pa ga ne kaznuje in gleda stran, naj sam sebi pripiše posledice. Zgrabil je za puško, repetiral in ustrelil. Krogla je švistnila skozi zimski zrak. Črte na eni od uniform so zdaj potekale vodoravno, človek je ležal na tleh. Vdihnil je vonj po smodniku, si poravnal puško na rami in se obrnil na peti. Edini zvok, ki ga je bilo slišati, je bilo krakanje vran, ki so hip za strelom vzplahutale z vej ogolelih dreves, koder so imele navado posedati, in s tleskajočimi zamahi kril naredile nekaj krogov nad taboriščem.
Tleskala mu je pred ušesom. Zbudite se, zbudite se, gremo, je krakala – v njegovem jeziku. Starec se je oklepal kozarca in nepremično bolščal predse. Glava se mu je gugala, kot bi bila pritrjena na vzmet – kot pri tistih plastičnih psičkih, ki si jih ljudje namestijo v avtomobile, da jim igračke med vožnjo kimajo in se jim smejijo. Taborniki so disciplinirano stopali v tramvaj. Nekaj sekund, in že ni bilo več nikogar na peronu, najpozneje takrat bi negovalki moralo postati jasno, da sivolasi gospod ne gleda njih. Pa se ni preveč obremenjevala, vehementno je vstala izza mize in že je prijemala za ročaje vozička, z nogo sprostila zavoro na kolesu in odsunila tovor s tako ihto, da se je mineralna voda iz kozarca razlila gospodu po hlačah. Še eden od neverjetno ironičnih pripetljajev, za katere je usoda poskrbela tisti dan: vlažni madež med nogami je mimoidočim nedvoumno sporočal, da se je starec v vozičku polulal, njemu pa je izsušenost ustne votline zadrgnila grlo, tako da niti za vodo ni več mogel prositi. Samo še razpiral je ustnice, mehanično in brez zvoka kot kakšna vrana v nemem filmu. Potem sta izginila za vogal.
