Prebudil se je sredi noči. Prepričan je bil, da je buden in da ne sanja. Ležal je obrnjen proti zidu. Soba je bila zavita v temo. Ni vedel, koliko je ura. Vedel pa je, da v sobi ni sam. Za njegovim hrbtom, tam nekje pod oknom, je ležal še nekdo. Ni ga videl, le slišal je njegovo pretrgano dihanje. Srce mu je razbijalo, v glavi mu je zašumelo. Ni si upal niti premakniti.
Dihanje za njim je postajalo vse glasnejše. Ležal je kot paraliziran. Dihanje, ki ga je slišal prej, se je spremenilo v hrkanje. Obšla ga je groza. Sam sebe je prepričeval, da to ni mogoče. Zvečer, ko je legel spat, v sobi ni bilo nikogar. Mogoče vseeno vse skupaj samo sanja. Vendar ne, hrkanje izza hrbta je slišal povsem jasno. Kot da tam nekdo umira. Hrkanje je preraslo v hropenje. Ni več zdržal. Zavpil je, se s skrajnimi močmi obrnil, zgrabil nočno lučko in jo vrgel proti oknu. Slišal je, kako se je razletela na koščke.
Še vedno si ni upal premakniti. Ležal je na hrbtu in nemo zrl v strop. Bil je popolnoma preznojen, utrip srca pa se je počasi umirjal. Čeprav je bila v stanovanju zdaj tišina, se je še vedno bal pogledati proti oknu. Zdelo se je, da je ponovno sam, vendar ni bil prepričan. Za trenutek je pomislil, da je bil to morda doktor. Vendar ne, dok ne bi hropel. Niti takrat ni. Sicer se takrat tudi smejal ni, kot je to običajno počel. Dok ga bo verjetno poiskal jutri.
Zjutraj je najprej pobral koščke razbite svetilke, nato si je pripravil zajtrk. Potem se mu je zazdelo, da sliši doktorja. Vstal je od mize in počasi odprl vrata. Pogledal je po hodniku. Ni ga bilo. Pogledal je desno, na stopnice, kjer se je po navadi zadrževal, a ga ni videl. Vstopil je v spalnico, a tudi tam ga ni našel. Ostala je le še kopalnica. Neodločno je stal pred vrati in prisluškoval. Ničesar ni slišal. Nato je zbral pogum in z odločnim gibom odprl vrata. Kopalnica je bila prazna.
Ni vedel, koliko časa je stal v kopalnici in gledal skozi okno. Izgubil je občutek za čas. Vrnil se je v kuhinjo in se spet usedel za mizo. Ni mogel jesti. Ostanke zajtrka je vrgel v smeti. Nato se je preselil v naslonjač in vključil televizijo.
Ko je prišel iz Bosne, je bival v centru za begunce v Škofji Loki, v bivši vojašnici. Tam, kjer je zdaj sodišče. Bil je nameščen v kleti. Spomni se vojaških železnih postelj. In Nihada, fanta, ki je imel posteljo poleg njegove. Nihad je na steno narisal svoje rojstno mesto in napisal pesem o njem. Še zdaj se spomni naslova: »Moj Doboj«. Nihad je zdaj v Ameriki. Vsi iz centra so odšli. V Škofji Loki je ostal samo on.
Tukaj mu je v redu. Ljudje so ga sprejeli. Nima veliko prijateljev. Z nekaterimi pa se je bolj zbližal in včasih se dobijo na pivu. Zadnjič so se pošteno nalili. Eden mu je rekel: »Če boš kar koli rabil, samo povej, pomagal ti bom. Pa ne zato, ker se mi smiliš, ne, ravno nasprotno, občudujem te, ker kljub vsem grozotam, ki so se ti zgodile …« Nato se je obrnil in človeku, ki je sedel na drugi strani, rekel: »A veš, da so njemu dol v Bosni, v tej vojni, pobili vse, družino, sorodnike in tudi punco, to so živali, gnoji …« In ko se je spet obrnil k njemu: »Občudujem te, ker si kljub vsemu ostal normalen, ker ne sovražiš nikogar.«
Preostanek dneva je ostal zleknjen v naslonjaču in gledal televizijo. Večino svojega prostega časa je preživel tako. Leže. Kadar ni gledal televizije, je gledal v strop. Tam je včasih tudi videl slike. Ta program mu ni bil všeč, vendar ga ni mogel izključiti. Niti ko je zaprl oči. Takrat je pomagal samo šnops.
Dan je minil v pričakovanju doktorja, a ga ni bilo. Dok je bil nepredvidljiv. Včasih je prihajal nekaj dni zapored, potem pa ga cel mesec ni bilo. Ali pa se je pojavil v stanovanju, da niti vedel ni zanj. Po navadi je sedel na hodniku, na lesenih stopnicah, ki so vodile na podstrešje. Vedno je bil tiho, le včasih ga je slišal, kako se je komaj slišno nasmejal.
Spomnil se je, da dok ni bil vedno tak. Vsi so mu rekli doktor, ker je šel prvi iz vasi študirat medicino. Bil je svetlolas, visok, suhljat, veliko se je smejal, njegov glas je bil visok. On in njegovi prijatelji so mislili, da je peder. Takih tipov niso marali. In ta doktor, ta pederčič, ta mu je speljal punco.
Z roko je segel v notranji žep suknjiča in izvlekel fotografijo. Vedno jo je imel pri sebi. Njena maturitetna fotka. Že porumenela in malo zmečkana. Ampak na tej fotki je tako lepa. Ker je vedel, da mu je ne bo dala, jo je ukradel. Z maturitetnega panoja v izložbi neke trgovine. Takrat je bila taka navada: da so v izložbah razstavljali maturantske fotografije. Da ne bi bil sumljiv, je ukradel cel pano. Potem je doma s panoja pazljivo odlepil samo njeno sliko. Ostalo je zažgal. Hrbtno stran fotografije je dolgo, pazljivo, da ne bi poškodoval lica, čistil, dokler ni postala snežno bela.
Nihad ni imel fotografije svojega Doboja, ko ga je risal na grobo ometano steno v kleti škofjeloške vojašnice, delal je po spominu. On pa je imel sliko svoje punce in njene podobe se mu ni bilo treba izmišljevati. Pa tudi če je ne bi imel, znal jo je narisati na pamet. Vse detajle njenega obraza, vsak milimeter, vključno z dvema komaj vidnima pegama pod levim očesom.
V Škofji Loki se je počutil dobro. Blizu glavnega mesta, a vendar oddaljen, v bližini reke in hribov. Čeprav narave ni ravno oboževal, je večkrat prehodil okolico mesta. Rad je bil sam. Ni maral, da bi kdo od njegovih rojakov pristopil in ga spraševal, od kod je in kaj je preživel v vojni.
Manj lepo mu je bilo, ko se je pojavil doktor. Prvič je bil kar pretresen, potem se je pomiril. Zdaj pa to hropenje ponoči. Pa to ni bilo najhujše, pred nekaj dnevi je sanjal še druge hude stvari, more je imel. Sanjal je, da hodi od Loke proti Gabrovem. Bil je šele na začetku planinske poti, bila sta zima in sneg, hodil je ob potočku, ko je začutil, da mu nekdo sledi. Obrnil se je in zagledal črnega dobermana z ogromno glavo. Pognal se je v tek, čutil je, da mu je pes vse bliže. Tik preden bi ga pes zagrabil s svojimi ogromnimi čekani, je skočil in se prijel za najnižjo vejo pred sabo. Slišal je, kako je pes šavsnil v zrak pod njegovimi nogami. Toda veja se je zlomila in padel je na sneg. Doberman se je znova pognal proti njemu. Tudi tokrat mu je uspelo skočiti in se prijeti za naslednjo vejo. Ampak tudi ta ni zdržala njegove teže. In tako nekajkrat, vse do zadnje, najvišje veje. Potem je obležal na snegu in z grozo čakal, da se mu je pes približal. Zgrabil ga je z zobmi in dvignil v zrak. Čudno, ampak ni ga bolelo. Ramena in glavo je imel v dobermanovi čeljusti, noge, trup in roke so mu viseli ven. Pogledal je gor in videl nagubano kožo. »Kam me neseš,« je vprašal. »Boš videl,« je odgovoril pes. »Rekla je« …
Doberman ni dokončal stavka. »Kaj je rekla,« je spet vprašal. Ni mu odgovoril, samo spustil ga je na tla. Pogledal je in ugotovil, da sta na avtobusni postaji v središču Loke. »Kaj je rekla,« se je obrnil proti psu. Dobermana ni bilo. Na pločniku je sedel doktor, s hrbtom naslonjen na steno.
»Rekla je, da pridejo. Vsi,« je rekel doktor in ga pri tem ni pogledal. Takrat je opazil avtobus, ki se jima je bližal. Bil je požgan, brez stekel in brez voznika. Prva je izstopila ona. Ni bila taka kot na sliki, a jo je vseeno prepoznal. Bila je bleda, skoraj bela v obraz. Čeprav ni premikala ustnic, je slišal njen glas. »Zakaj?« Vprašala je, »zakaj je bilo treba? Zakaj si ga ubil? Zato ker je drugačen, ker ni pripadal tvojem plemenu, ali zato, ker je bil moj fant? Ali zaradi vsega skupaj? In zakaj si ubil vse te ljudi? In na koncu si ubil tudi mene.«
»Ne, nisem … ne razumeš, vojna je bila … dogajalo se je … In tebe nisem, saj to veš, tebe nisem,« je slišal svoj vreščeči glas. Iz avtobusa je prišlo še več ljudi. Obkrožili so ga. Čutil je, da mu zmanjkuje zraka, da mu bo razneslo pljuča. Obrnil se je in hotel zbežati, ampak težke noge ga niso ubogale. Preden se je zbudil, jo je slišal: »Res je, nisi me ti, ko sem slišala, kaj si naredil, in da prihajaš pome, sem se sama.«
Ko se je zbudil, je pot v potokih lil z njega.
Kakšne sanje! Kako lahko človek sanja kaj takega? Nekaj dni je premleval vse dogodke. Zaradi sanj, nočnega hropenja in zaradi doktorja je bil slabe volje. Ampak, ne bo se dal. Ne bodo ga sesuli. Sanje – pa kaj! Marsikdo ima moraste sanje. Bo že preživel. In dok? Saj, enkrat je že opravil z njim, bo pa še enkrat. Se bo že česa domislil. Ampak ona! Ona! Ne bi mu smela reči tega. Iz žepa je izvlekel njeno sliko, jo nekaj sekund gledal, nato pa vrgel na mizo. Nekajkrat se je obrnila v zraku, potem je obležala s hrbtno, belo stranjo navzgor. Gledal jo je in se spraševal … Ko jo je hotel pospraviti, dati nazaj v žep, je opazil, da se premika. Počasi je drsela proti robu mize. Ni verjel svojim očem. Spremljal jo je s kazalcem, in tik preden bi zdrsela čez rob, jo je pritisnil ob mizo. Močno, da je kazalec pobledel. Takrat je, čeprav je bilo v sobi toplo, začutil strašen mraz. Začutil je tudi, da se ga je nekdo dotaknil od zadaj, da mu je ta nekdo hrbtno stran mrzle dlani položil na vrat. Roka, ki je pritiskala fotografijo, je omahnila.
Fotografija je nadaljevala svojo pot, pridrsala do roba in začela padati. Ni padla na tla, ker so se robovi spremenili v krila in glavo krasnega belega metulja. Nekajkrat je zamahnil s krili in se dvignil nad mizo. Na kratko je lebdel nasproti človeka, ki se je tresel in se z eno roko krčevito držal za mizo. Potem je skozi odprto okno odletel v nebo nad Škofjo Loko. Tam se mu je pridružilo še več enakih metuljev.
Bel oblak je počakal, da se mu je pridružil še visok svetlolas mlad moški, ki je letel brez kril.
Preden so poleteli še višje, je metulj na čelu še enkrat pogledal dol, na mesto pod njimi, in videl hišo in skozi okno moškega za mizo. Moškega, ki je vzel v roke puško, ki je po koncu vojne zbežal, ki se je skrival med begunci, a se ni mogel skriti, in ki bo še nekaj let preživel v vozičku, zadet od možganske kapi. Moškega, ki je, odkar se je dotaknil puške, živel življenje mrtveca.
