Kot desetleten deček sem se s prijatelji igral za železniško postajo.
Trojica nas je bila, nerazdružljiva, in najraje smo se preganjali ob reki, ki je leno tekla na ravnini za železniškimi tiri. Reka je bila črna. V njej ni bilo življenja. Tekla je gosto. Smrdela je po olju, nafti. Bližnja tovarna in železarna sta vanjo izlivali odpadne vode iz svojih obratov. To je bilo leta oseminšestdeset. Približno. Ni pomembno. Kamenje ob reki je bilo mastno in rjavkasto, pa tudi črno od mazuta. Ampak prav tam se je bilo najlepše igrati. Skakati čez spolzke skale, loviti ravnotežje, se skrivati v visoki rjavkasti travi, brskati med odpadlim železjem in se igrati skrivalnice v odsluženih železniških vagonih, ki so stali malo višje ob reki na slepih tirih.
Nekega dne je prijatelj, kakšno leto je imel več kot jaz, dvignil izza kamna rjavkasto kost. Podnjo čeljust nekoga. Kljub zgodnjim letom, imeli smo jih deset, dvanajst jih je imel najstarejši med nami, smo vedeli, da je to človeška čeljust. V njej so bili zobje. In ti zobje niso bili čekani živali. Precej so bili podobni zobem, ki jih je babica vsak večer spravila v kozarec na nočni omarici. Podajali smo si to čeljust, jo metali drug v drugega, ah, gnusno, fuj, za bruhat, nekajkrat nam je padla na tla, pa smo jo vseeno pobrali in jo spet vrgli komu v naročje, aaaa! Fuj, fuj, fuj …
»Fantje, kaj pa imate?!« je vprašal neki moški, ki nas je opazoval od zgoraj z nasipa. Pokazali smo mu kost. Zelo čudno je reagiral. Kot da se je ustrašil. Nisem vedel, zakaj. Rekel je: »Nesite to na postajo milice.« In je odhitel naprej. Skoraj zbežal je od nas. In smo nesli. Jaz sem nesel. Prijatelja sta počakala zunaj.
»Kje ste to našli?« me je vprašal zelo visok miličnik. Povedal sem. »Zakaj se tam igrate, mulci!« je jezno bziknil.
»A je prepovedano?« sem naivno vprašal.
»Ne, ni prepovedano,« je bil zadirčen. »Lahko kdo pade v tisto svinjarijo,« je še dodal. Potem je v sprejemno pisarno vstopil drug miličnik. »Poglej! Spet to …« mu je rekel prvi in pokazal na čeljust na mizi.
»Naliv je bil,« mu je odgovoril drugi, »pa voda breg spodkoplje in prinese ven …« Potem sta se oba zagledala vame.
»Zgini, mali,« mi je rekel prvi, »in ne govori okrog, kaj ste našli.«
Radovednost mi ni dala miru, zato sem vprašal, malo pa sem se počutil tudi udeleženega v preiskavi, v tistem času sem požiral knjige o Sherlocku Holmesu: »A je človeška?«
Miličnika sta me začudeno pogledala. »Zgini, da ti ne bom uhe popipal,« je rekel drugi, in v trenutku sem se obrnil in odšel.
Zvečer sem doma takoj povedal, kaj se nam je zgodilo. Nihče ni rekel nič. Kot da me niso slišali. Še enkrat sem ponovil: »Ob reki smo našli človeško čeljust.« Mama je brez besed vstala in odšla iz kuhinje. Babica pa je začela govoriti, da bo treba jutri na trg in tudi vrata v shrambo bo treba popraviti, grozljivo škripajo … Razjezil sem se: »Zakaj mi ne verjamete?! Res smo našli človeško čeljust.« Zdaj je vstala tudi babica in odšla iz kuhinje. Ko je zaprla vrata za sabo, sva z očetom ostala sama. Ženski sta se odločili, da je to moška zadeva. Oče se je odkašljal in prekrižal roke v naročju, kot je to storil vedno, kadar se je bilo treba pomeniti kaj resnega. Vendar ni rekel nič. Molčal je in zrl predse. Nekaj časa je bila tišina. Zoprna tišina. Zdaj sem že vedel, da nočejo govoriti o naši najdbi.
»No, kaj?!« sem vprašal čez čas. Situacija je bila nenadoma točno takšna, kot kadar sem v svoji mladostni razigranosti storil kaj hudo narobe in se je bilo treba vzgojno pomeniti z otrokom. Saj boš to ti, Vanja? je vedno rekla mama, ko sem po nerodnosti brcnil žogo v okno frizerskega salona ali pa iz nagajive objestnosti zoprnemu sosedu spustil zračnico na kolesu in imel pri tem smolo, da me je videla soseda … Prizor v kuhinji se je obrnil. Postal sem kriv. Nedolžen, vendar kriv. Kot mnogokrat v življenju, ko mimogrede iz naivnega spraševalca postaneš glavni krivec.
»No, kaaaaj?!« sem ponovil. Česa sem kriv? Našli smo človeško čeljust, pa kaj!?
Oče se je spet odkašljal. Že tretjič. Potem se je obrnil k meni in vprašal: »Pa si prepričan, da je bila tisto zares človeška čeljust?«
Odločno sem prikimal. Dogodivščina bi izgubila ves čar, če čeljust ne bi bila človeška. »Ja, bila je takšna kot babičina proteza. Pa tudi tovariš miličnik je rekel …«
Oče me je prekinil: »Miličnik je rekel, da je človeška?«
»Ne … pravzaprav ne …« sem začel jecljati. Miličnik mi res ni odgovoril, ko sem ga vprašal, ali je človeška, »ampak jasno je bilo, da je.«
Oče se je nasmehnil. »Tisto je bila čeljust kakšne živali. Kakšnega psa, ki ga je lastnik zakopal ob reki. Zelo bujno domišljijo imaš.«
»Neeeee!« sem zatrmaril. »Zakaj pa sta jo potem miličnika vzela? Nista mi je dala nazaj.«
»Nista te hotela spraviti v zadrego. Popolnoma jasno jima je bilo, da je čeljust živalska. Poleg tega imajo miličniki veliko dela in čeljust je bila umazana. Vzela sta jo zato, da je fantje ne bi vlačili okrog in se mogoče celo okužili z umazanijo. Razpadajoče kosti so polne kužnih klic. Saj veš, če pride svinjarija v kakšno rano, fantje imate pa kar naprej potolčene komolce in kolena …«
»Potem misliš, da je bila živalska čeljust?« sem ga nejeverno vprašal.
Prikimal je. »Od psa. Prepričan sem.«
»Ampak bila je takšna kot babičina proteza. Čisto takšni zobje,« nisem odnehal. »Pasja čeljust je daljša …«
Oče me je spet prekinil. »Psi imajo različne čeljusti. Volčjaki imajo dolge gobce, kakšne druge pasme pa kratke. Na primer buldog. Poznaš?«
Odkimal sem. V tistem času v naših krajih ni bilo veliko buldogov. Buldogi so bili tipični kapitalistični psi … Pravzaprav do takrat še nisem videl nobenega buldoga. Poznal sem jih iz filmov in slik.
»No, buldogi imajo takšno kratko čeljust, ki bi lahko bila podobna človeški.«
Prikimal sem. Čeprav nisem čisto verjel.
Oče je vstal in me potrepljal po ramenu, potem je segel v denarnico in mi v dlan potisnil sto dinarjev. Rdeč bankovec s podobo delavca v železarni na sprednji strani. »Mislim, da v kinu Union igrajo eno kavbojko. Gringo in njegova zlata pištola.«
Vzel sem denar in v hipu pozabil na čeljust.
Ko sem hitel iz kuhinje, je še zaklical za mano: »Pa ne govori okrog … Sramoto si boš naredil. Bojo mislili, da ne veš, kakšna je pasja čeljust.«
Zelo hitro sem pozabil na čeljust.
Šele po mnogih desetletjih sem se spet spomnil nanjo. Ostala mi je v spominu predvsem zaradi molka, ki ga je sprožila njena najdba. Zapomnil sem si atmosfero v kuhinji. Napetost, ki je zavladala med odraslimi, ko sem omenil čeljust. Nenaden molk, mogoče tudi strah, zaradi katerega sta mama in babica brez besed odšli iz kuhinje. To se mi je vtisnilo v spomin. Molk, ki je zakrival resnico. Molk, ki je kriv, da je človeška čeljust postala pasja. Proti molku se je treba boriti. Molk nas neprestano potiska v preteklost.
Čez mnogo let, ko se je odstrla koprena molka, mi je postalo popolnoma jasno, da je umazana reka, ki danes ni več umazana, saj so železarno in tovarno razprodali, zaprli in pokradli, delavce pa odpustili, na svoji poti tekla mimo skrivnega povojnega grobišča, ki je bilo malo više ob reki. Reka je iz zemlje izluščila čeljust nekega nesrečnika in jo naplavila trem kratkohlačnežem v roke, zato da bi prekinila molk in svet spet uravnala v običajni tir.
Zamolčana preteklost nezadržno leze na plan in lega v naročja drugih, tretjih generacij. Molk je kužna klica, ki ubija prihodnost.
