Pes

Kljub temu da psa prvič sreča na dan, ko se hči po enem letu vrne iz Portugalske, dogodkov sprva ne povezuje. Do trenutka, ko jo zagleda ostriženo in vitkejšo, kot se je spomni, in z neko lučjo v očeh, ki je prej tam ni nikoli opazil, že pozabi na mršavega psa s temno dlako, ki ga je prestrašil v podhodu.

Prvo presenečenje pride na vrsto, ko hči oznani, da ne je več mesa. Pogleda jo, kot da se šali. Še pred enim letom sta šla enkrat na teden obvezno na kebab – to je bilo nekaj, kar sta počela skupaj. Na mizi se hladi piščanec in žena je videti razočarana. Da bi jo potolažil, ji pomežikne, rekoč: »To je zdaj moderno. Vsi mladi so vegetarijanci.«

A hči ostane popolnoma resna. »Če hočeš reči temu, da ne podpiram izkoriščanja živali, nečloveškega ravnanja z njimi, pitanja, dokler niso dovolj rejene za zakol, moda, nimam nič proti, a počni to takrat, ko mene ne bo zraven, oče.«

Oče trdo zdrsne iz njenih ust. Vedno ga je klicala očka ali pa bumbar, kar je bila njuna interna šala. On je njo klical čebela. Sodeč po njenem izrazu zasluti, da ga nikoli več ne bo poklicala bumbar. Zaradi luči v njenih očeh pa si je sam ne bi več drznil poklicati čebela.

Šele zvečer, ko leže v posteljo ob nenavadni, nekoliko psihedelični glasbi, ki prihaja iz hčerine sobe, se spomni ščetinaste dlake in črnih oči, ki nepremično zrejo vanj – zmrazi ga. Trudi se umiriti, se prepustiti spancu, a ko končno pride, je vse prej kot blagodejen. Sanje se začnejo na zapuščenem gradbišču, zelo podobnem tistemu, na katerem se je igral kot otrok. Iz tal štrlijo napol zgrajeni temelji in pred njim se odpirajo ogromne pravokotne luknje. Psa zagleda ob eni izmed njih. Že od daleč je videti velik. Zarenči in dlaka na hrbtu se mu nasrši kot mački. Nekaj je narobe z njim. Beseda steklina se skupaj s strahom kot trn zadre vanj … Iz spanca plane v temno spalnico. Pižamo ima prepoteno in srce mu razbija. Na drugi strani stene, tam, kjer spi hči, je tišina.

Pes ga v podhodu čaka tudi naslednji dan. Takoj ko se spusti po stopnicah, se žival dvigne na vse štiri. Stoji tik pod obrazom mlade ženske, ki ga je nekdo z nezmotljivim talentom nasprejal na zid, a ki ga sam komaj opazi, saj ima oči le za psa. Šele ko pride do konca podhoda, se obrne stran in se požene po stopnicah.

Hčeri ni nikoli razkril svojega strahu pred psi. Morda bi lahko to storil, ko je bila še majhna in si je po tem, ko je prvič gledala Srečo na vrvici, zaželela psa. Ni govora. Dve besedi sta zadoščali, da so se v njenih očeh nabrale solze, v katerih so utonile otroške sanje o ogromnem črnem psu, zvestejšem in pogumnejšem od marsikaterega človeka.

Hči tretji dan po svoji vrnitvi oznani drugo presenečenje. »Pozabila sem vama povedati, da bo prišel na obisk moj fant,« reče tako mimogrede med reklamami. »Joao dela v zavetišču živali, je vegan in čudovito riše.« Njegovo ime mu zveni kot Žvau in njen opis se mu zdi privlečen za lase. Kaj naj ji reče? Dobro ve, kaj. Besedici se vrneta iz preteklosti kot bumerang. Ni govora, mu odzvanja v ušesih. Tukaj ne moreš imeti fanta. Ne predstavljam si, da bi neki moški spal s tabo v tvoji dekliški postelji, ki sem ti jo kupil, ko si imela osem let. Ali je to drhtenje njegovih rok strah? Tesneje se oklene daljinca. Reklam je konec, film se začne. Oči se uprejo v zaslon in on ve, da je zamudil svojo priložnost.

Sanje se vrnejo, enake kot prejšnjo noč, le da je zdaj pes še bližje – skoraj že lahko vonja njegovo smrdečo sapo. Nato pa se v sanjah zgodi preobrat. Pes dobi človeško obliko. Pred njim stoji temnolas moški, ki govori v nerazumljivem jeziku.

Na poti v službo se najprej odloči, da bo šel po drugi, daljši poti, potem pa, ko pride do igrišča, si premisli. Sredi peskovnika je nekdo zgradil kamnit stolp. Stopi v pesek in z vrha vzame kamen – za vsak slučaj. S težo v žepu nekoliko pogumneje odkoraka proti podhodu, kjer pes že čaka nanj.

Žena v velikem loncu skuha sojin golaž in ga prisili, da ga poskusi. »Ali ni čisto enak kot tisti z mesom?« Obraz ji žari od presenečenja in na splošno je videti, kot da komaj čaka, da pride Portugalec, visok temnolasec, ki rešuje zapuščene cucke in vmes slika horizont nad oceanom.

A Žvau – tako ga začne klicati v mislih – je popolnoma drugačen, kot pričakuje. Ima temnorjave kodraste lase, temnorjave oči mandljaste oblike, in ko se s hčerko objameta, presenečeno opazi, da je nižji od nje. Po hiši se premika s počasnimi gibi, kot bi bil še vedno na plaži, ki jo oblizuje ocean, in ves čas veselo žlobudra v portugalščini. Nad vsem je navdušen: nad sojinim golažem, nad presno torto, ki jo je spekla hči, nad pohištvom, nad razgledom skozi okna, nad zelenjem v bližnjem parku … Ko zvečer leže v posteljo, lahko še vedno sliši njegov glas, besede, ki jih razume le napol, in nezmotljiv ton, ki priča o tem, da ga je spet nekaj navdušilo. Ne ve, ali ga sliši zares ali pa se je njegov glas zagozdil nekje v vijugah njegovih možganov. Strezni ga škripanje hčerkine postelje na drugi strani stene. Raven kot deska obleži na hrbtu, in ne da bi si upal dihati, prisluškuje. »Slišiš tole?« šepne v temo na ženini strani. »Zaspi,« mu odvrne.

Vendar ne more. Po eni strani ga je groza prisluškovati zvokom za steno, strašne pa so tudi sanje, ki ga kot stara prijateljica pričakajo takoj, ko zamiži. V poltemi se pretipa po hodniku do dnevne sobe in prižge tv. Nekaj časa preklaplja med programi, potem s police z dvd-ji izvleče Srečo na vrvici. Hči je film v otroštvu najbrž videla kakšnih dvajsetkrat, znala ga je na pamet, sam pa se bolj kot filma spomni njenih oči, prilepljenih na zaslon, ki so postale čisto okrogle in se nato ob najbolj žalostnem prizoru napolnile s solzami. Nostalgijo prekrije nenavaden vonj – kot bi se nekaj žgalo. Vstane in sledi vonju po hodniku, vse do hčerkine sobe. Notri je slišati pridušen smeh. Potrka. Smeh utihne in nekaj se prevrne. »Odpri.« Nič se ne zgodi. Z dlanjo udari po vratih in pritisne na kljuko. Zaklenjeno je. »Takoj odpri!« Hrup prikliče ženo iz spalnice. »Kaj se dogaja?« »Travo kadita!« V trenutku tišine je iz notranjosti sobe slišati smeh. Stemni se mu pred očmi. S celim telesom se zaleti v vrata in žena zakriči. Zaleti se še enkrat. Ko se v tretje zažene vanje, skoraj pade v sobo. Hči sedi na postelji, Žvau pa na tleh. Okno za njegovim hrbtom je odprto na stežaj, a v sobi kljub temu lebdi vonj po travi.

»Takoj zdaj boš spakiral svoje stvari in spokal iz moje hiše.« V njegovem glasu je nedvomno slišati dokončnost – kar čuti jo, kako mu vibrira v telesu. Potem pa se hči zasmeje, sprva v svojo dlan, potem vrže glavo v znak in se zareži v strop. Ko se zvrne na posteljo, se zakrohota še Žvau. Svet se zavrti, in da ne bi padel, se oprime roba mize. Čez čas poneha, vse pristane na svojem mestu, razen njega. Vloge se zamenjajo. Počuti se kot mala čebela, ki jo je nekdo ujel pod kozarec. Ve, da se lahko še stokrat zaleti v steklo okrog sebe, pa se ne bo nič spremenilo; še vedno bo ujet, prepuščen na milost in nemilost roke nad kozarcem.

Zjutraj vstane še pred ostalimi in gre v službo brez zajtrka. Pes zvesto čaka nanj. Dvigne se na vse štiri, glasno sopiha, moli jezik iz gobca. Vsa odločnost izpuhti. Le kaj počne tukaj? Ozre se proti izhodu. Predaleč je, pes bi ga dohitel. Morda se lahko vrne po stopnicah, po katerih je prišel, a boji se, da ga noge ne bodo zdržale. Zgrabi kamen v svojem žepu – oprime se ga s celim telesom – in potem začuti bes. »Kaj bi rad od mene? Izgini!« Kamen moli predse in pes spet sede na zadnje tace. Tedaj za njim zagleda ženski obraz. Spomni ga na hčerko, ne toliko zaradi potez obraza, temveč zaradi luči, ki ji jo je grafitar narisal v očeh. Kamen s topim udarcem pristane na tleh.

Doma najde prazno hišo in na mizi listek: Pridemo kmalu. Vrata hčerine sobe slonijo na steni. Stopi po orodje in škatlo odloži na pisalno mizo, ko mu pogled obstane na Portugalčevem nahrbtniku. Iz sprednjega žepa moli zvezek, kot bi ga vabil. Izvleče ga na plano. Kaj je pričakoval, da bo v njem videl? Zagotovo ne risb, na katerih je njegova hči povsem gola. Usta se mu osušijo in srce v prsih mu utripa vse počasneje, kot da ne bi moglo verjeti, da to počne. Drugega za drugim obrača liste. Hči je imela prav: Žvau riše čudovito.

Na ženino pobudo zvečer vsi skupaj sedejo za mizo. Niti hčerka niti Žvau mu ne namenita pogleda. Ko žena na mizo prinese še eno brezmesno jed, se odloči. »Nečesa ti nisem nikoli povedal.« Hrana je že na krožnikih, a samo Žvau dvigne vilice, da bi začel jesti. »Zgodilo se mi je, ko sem imel osem let. S prijatelji smo vsak dan po pouku hodili na zapuščeno gradbišče. Ure in ure smo se tam igrali, čeprav je bilo prepovedano. Nekega dne se je tam znašel pes. Ogromen je bil, ali pa se nam je tak vsaj zdel, in bil je bolan. Na robu gobca se mu je nabrala slina. Bali smo se, da nas bo napadel. Prva misel je bila, da bi zbežal, a nisem imel kam. Ni važno, v katero smer bi stekel, pes bi planil za mano. Na tleh sem našel kamen.« Za hip obmolkne in pogleda v svojo dlan, kot bi tam še vedno čutil njegovo težo. »Nameril sem in ga zadel v gobec. Mislil sem, da se bo prestrašil, zbežal stran, pa je postal samo še bolj divji. Potem je kamen vrgel eden od prijateljev in za njim še eden in še eden … Pobili smo ga na tla. Nekaj časa je še cvilil, potem je utihnil. Naslednji dan sem se sam vrnil tja, a na tleh sem našel le še madež krvi.« Dvigne pogled. Hči ima solzne oči. Hrana na krožnikih je mrzla. Občutek ima, da nikoli več ne bo mogel jesti.

Obrigado, oceano, praia … Joao se mu smeji, ko ponavlja besede za njim. Z nasmehom na ustih pogleda proti hčerki. Odkar je našel zvezek z njenimi risbami, si ne more pomagati, da je ne bi videl drugače: bolj odraslo, bolj tujo, manj njegovo. Kljub temu se zadnje dni zares trudi, da bi ji prišel nasproti. Zanima se za brezmesne jedi, ki jih skuha. Z Joaojem se poskuša pogovarjati o slikarstvu. Ponudi se, da ju odpelje na letališče. Vrsta se premakne in skupaj z njo oni trije: Joao znotraj in onadva s hčerko zunaj traku. »Kako pa rečete pes?« Joao se široko nasmehne. »Pas?« »Pes.« Z iztegnjenim jezikom zasope. »Engraçãdo!« Joao bruhne v smeh. »Cão.« »Kao,« ponovi. Joao zmaje z glavo. »Cão.« Slišati je, kot bi pogoltnil o. »Kau.« Joao spodbudno dvigne palec.

Od daleč ju opazuje, kako se poslavljata. Joao njegovo hčerko objame z vajenim gibom, kot bi jo objemal že vse življenje. Sredi prepolnega letališča ga zajame otožnost, ki se je ne znebi niti potem, ko se s hčerko v tišini vozita proti domu, in niti zvečer, ko sede pred tv. Letalo je že pristalo in Joao je že v svoji deželi. Morda se je odpravil na večerni sprehod po plaži. Mogoče zre v ocean in razmišlja o njegovi hčerki in trenutku, ko jo bo spet videl. Prešine ga, da se bo to mogoče zgodilo veliko prej, kot se sam zaveda ali si želi. Na dnu trebuha začuti težo – kot bi mu tam obležal gladek kamen.

»Tule spodaj,« pokaže proti stopnicam. Spustita se v podhod. Narisani obraz ženske s svetlobo v očeh je še vedno tam, a psa ni nikjer. Na svoje presenečenje začuti razočaranje.

»Mogoče se je naveličal čakati,« se hči pošali.

Vzpneta se na površje, naredita nekaj korakov, ko ga hči prime za laket. Njen pogled je uprt proti igrišču. Sredi peskovnika sedi pes. »Si prepričan?« ga vpraša. V odgovor ji poda povodec in ovratnico, potem pa opazuje, kako se hči približa psu in se mu dobrika, dokler ga nima na povodcu. Domov se vračajo v troje: s hčerko hodita vštric, pes malo pred njima. Sem ter tja se ustavi ob drevesu, ga ovoha in označi svoj teritorij. Če ju kdo opazuje, si lahko zlahka predstavlja, da je to nekaj, kar vsako nedeljo počneta skupaj.

»Izbrati mu morava ime,« reče hči.

Pomisli. »Žvau.«

Hči mu nameni očitajoč pogled. »Meni je všeč Jakob.«

Pogleda psa, ki ovohava gumo parkiranega avtomobila. Ščetinasta dlaka, na zadnjem delu tac daljša kot drugod, rep, ki med hojo poskakuje kot nihalo; srednje dolg gobec s črnim smrčkom in enako črnimi očmi. »Pa naj bo Jakob.«