Odlomek iz romana
V začetku tedna kliče Elvisov oče in se z mojim dogovori, da pridem v petek po pouku k njim. Elvis je cel teden manjkal. Po šoli mu nesem zvezke, da bo prepisal, kar je zamudil. Pokazal mu bom, kaj smo delali pri matematiki in kaj pri slovenščini.
Takoj ko me Elvisov oče zagleda, mi pomaha z balkona, potem izgine v stanovanje. Še preden se vrata na hodniku zaprejo za menoj, ga že slišim od zgoraj. »No, pridi! Saj veš, kam,« je glasen. Ko sem v nadstropju, najprej zagledam očeta, potem še Elvisa, ki se mi smeje z vrat.
»Vstopi, lepo prosim,« me Elvisov oče objame čez rame in na lahko potisne v stanovanje. V predsobi se sezujem, potem sledim Elvisu in njegovemu očetu v kuhinjo. »Najprej bomo nekaj pojedli,« reče oče, »potem bosta pregledala zvezke.« Elvisova mama me poboža po glavi in se nasmehne, da ni skuhala ovčje juhe kot prejšnjikrat. »Čisto običajno, kokošjo sem naredila. Da boš jedel.« Prikimam ji in sedem poleg Elvisa. Nekaj trenutkov molčim, potem ga vprašam: »Si bil bolan?« »Ne,« odkima Elvis. Presenečeno ga pogledam, a še preden zastavim naslednje vprašanje, se oglasi Elvisov oče. »Zadnjič, ko ste bili pri nas, sem povedal, da smo iz Makedonije. Turki smo, po veroizpovedi pa muslimani. Po Abrahamovi zavezi imamo dolžnost, no, lahko rečem tudi navado, da dečka, preden odraste, obrežemo. Na lulčku odrežemo kožico. To je vse.« »Lepo te prosim, Fikret, za mizo smo!« Elvisova mama pogleda očeta. »Jedli bomo.« »Za mizo ali ne za mizo, fantu povem, da bo vedel. Mora vedeti, saj sta prijatelja. Prijatelji se morajo poznati, morajo vedeti, kako je pri enem in kako pri drugem. Sploh pa nisem rekel nič takega.« »In še to,« me pogleda, »sliši se precej bolj grozno, kot je v resnici. V resnici malo peče, hujšega pa ni. No, tako je pri nas,« se nasmehne in si pogladi brke.
»Ali! Defne!« zakliče Elvisova mama, ko postavi na mizo skledo juhe. »Kosilo! Hitro!«
»O, poglej ga!« me Elvisov starejši brat Ali udari po rami, ko pride iz sobe. »Kako si? Upam, da dobro,« nadaljuje kar sam. »In karate? Kako ti gre? Bruce Lee. Veš, kdo je Bruce Lee?« »Vem,« mu prikimam, vesel, da končno vem nekaj, o čemer govori Ali.
»Živjo!« me pozdravi Elvisova sestra Defne, ko sede na stol poleg mame. »Po kosilu bo sladica. Jaz sem jo pripravila,« mi pove. »Dobro, dobro,« jo mama ustavi in poboža po glavi. »Najprej kosilo.«
Medtem ko jemo, molčimo. Juhi sledijo pečen piščanec, krompir in korenje. Elvisova mama me večkrat vpraša, ali je dobro. »Aha,« ji prikimavam s polnimi usti in skušam dohiteti Elvisa in Alija, ki sta dobila toliko kot jaz, a imata že skoraj prazna krožnika.
Ko smo s hrano pri koncu, se oče nagne nazaj in pogleda mamo: »Dobro si skuhala, ljuba Farhana. Hvala.« »Hvala,« rečejo otroci v en glas in potem z malo zamude še jaz. »Je že dobro,« se mi Elvisova mama nasmehne. »Me veseli, da ti je bilo všeč.« »Defne,« se obrne k hčeri, »boš zdaj dala na mizo sladico?«
Defne skoči s stola in pohiti k hladilniku. Vrne se s krožnikom, polnim peciva, ki bolj spominja na malo manjše sendviče. »Eklerji,« mi reče. »Poznaš eklerje? Si jih že jedel?« »Nisem,« odkimam in strmim v sladico. Komaj čakam, da jo okusim, čeprav me po drugi strani zaradi velikosti tudi skrbi. Kaj, če mi ne bo všeč? Ampak skrbi so odveč. Ko imam v ustih prvi grižljaj, se nasmehnem: »Dobro je.« »Moja najljubša sladica,« reče Defne. »Ampak traja, preden jih narediš. Ker je mama rekla, da prideš, sem se potrudila.« »Dobri so, Defne,« jo ustavi mama. »Veš,« se zdaj oglasi še oče, »eni pravijo, da je to francoska sladica, drugi, da je britanska, ampak če vprašaš mene, no, saj je jasno, da je turška,« si pogladi brke, na katerih mu je ostalo nekaj vaniljine kreme. »Vzemi še,« potisne krožnik predme.
Ko sva z Elvisom končno v njegovi sobi, odprem torbo in na tla zložim zvezke in delovne zvezke. »Nisi zamudil veliko,« mu rečem, medtem ko začnem listati zvezek za matematiko. »Vidiš,« se ustavim in s prstom potegnem po zgornji vrstici, »to smo delali danes. Ni težko.«
Elvis hitro prelistava zvezke, jaz pa premišljujem o njegovem lulčku in kožici. Ne razumem, zakaj so mu jo morali odrezati. Kar je povedal Elvisov oče, se je tisti trenutek slišalo čisto razumljivo, zdaj, ko o tem premišljujem, pa mi ni več jasno. Takoj ko Elvis zapre zadnji zvezek, ga pogledam: »A je zelo bolelo?« »Bolelo?« je Elvis prvi trenutek presenečen, potem pa hitro ugotovi, kaj ga sprašujem. »Ne,« odkima, »ne zelo. Je pa grozno. Zatekel mi je. Nekaj dni sem imel debelega in črnega kot klobaso. Prvo noč me je bolelo in na stranišču je peklo, ampak zdaj ne več in tudi klobasa je izginila.« »Adijo klobasa!« se zasmejem.
»Sem pa dobil veliko daril,« Elvis vstane in stopi k postelji. »Iz Italije je prišel stric Idriz, iz Bosne stric Nadir. Prišli so vsi bratranci in vse sestrične. Imeli smo polno hišo!« se nasmehne. »In vsi so mi prinesli darila. Poglej,« potegne izpod postelje dve veliki škatli. »Kaj ti je najbolj všeč?«
Stopim k postelji in se zastrmim v igrače. »Toliko igrač nimajo niti v trgovini,« rečem in jih na hitro preletim s pogledom. »Všeč so mi vojaki,« rečem, »in tanki. Supermana ni nobenega? Nobenega robota? Bratranec Martin ima droida iz Vojne zvezd. Poznaš Vojno zvezd?« Elvis mi prikima: »Poznam, ja.« »Si gledal?« sprašujem naprej. »Nisem,« odkima Elvis. »Jaz tudi ne,« se nasmehnem. Potem mu začnem pripovedovati, kot sem si zapomnil od Martina. Elvis vsake toliko kaj doda ali me popravi. Pripoveduje, kot je slišal od Alija in njegovega prijatelja Andreja. Čeprav filma nisva gledala, sestaviva zgodbo. Ker nimava figur iz Vojne zvezd, začneva po sobi razvrščati plastične vojake. Zelene postaviva na eno stran, rjave na drugo. Potem jim dodeliva tanke. Rjavi vojaki so vojaki Imperija, zeleni pa uporniki. Lahko bi bili tudi partizani, rjavi pa Nemci, čisto vseeno. Ne igrava se drug proti drugem, pač pa sva oba zelena. Napadava rjave in jih počasi stiskava v kot.
Čez čas se odprejo vrata. »Sta pregledala zvezke?« vpraša Elvisov oče. »Sva,« prikimava. »Dobro,« se oče prestopi in odide.
Ko se začne zunaj mračiti, pride v sobo Defne. »Se lahko igram z vama?« »Ne moreš,« odkima Elvis. »Uporniki bodo premagali Imperij!« vzklikne in premakne nekaj zelenih figur ter hkrati podre nekaj rjavih, kot bi jih pokosili streli. »Jaz sem lahko princesa,« reče Defne. »V Vojni zvezd ni princes in barbik in punčk,« odkima Elvis. »Princesa je!« vztraja Defne. »Ali je rekel, da je v Vojni zvezd princesa. Čakaj,« steče v drugo sobo in pripelje Alija, ki pove, da je v Vojni zvezd tudi princesa. »Ime ji je Leia,« reče. »Prav,« prikima Elvis, »potem pa bodi princesa Leia. Ampak tu je bitka in princesa se ne bojuje. Zlezi na posteljo. Tam si na varnem.« Defne ni najbolj zadovoljna, a vseeno naredi, kot ji je rekel brat. Zleze na posteljo in naju gleda od tam, medtem ko je Ali že odšel.
Z Elvisom se še igrava in Defne naju še gleda s postelje, ko se oglasi zvonec. »Ne, no,« jezno zamahnem z roko. »Pome so prišli.« »Mogoče ostanejo na kavi,« reče Elvis. »Mogoče,« se našobim in premaknem zelenega vojaka. »Premagala bova Imperij!« vzklikne Elvis.
Iz predsobe zaslišim očetov glas. Zatem še mamin. Če sta oba, verjetno ne bomo odšli takoj, pomislim in premikam figure, kot ne bi bilo nič, in Elvis prav tako. Trenutek kasneje se spet odpro vrata. Zagledam očeta, mamo in Elvisovega očeta, ki reče: »Samo poglejte, kako lepo se igrajo.« »Se imate dobro?« vpraša moj oče. »Ja, ja,« mu prikimam in premikam figure. »Igramo se Vojno zvezd,« pove Elvis. »Defne je princesa, midva sva upornika.« »Aha,« mu prikima oče. »Še pet minut,« mi reče. »Potem bomo šli. Na hitro spijemo kavico,« zapre vrata. »Sem ti rekel,« me pogleda Elvis.
Preden odidemo, se vsi skupaj zberemo v kuhinji. Elvisov oče ima v rokah fotoaparat. »Bomo naredili eno slikico za spomin,« reče. Najprej fotografira naju z Elvisom. Potem se odloči, da bo slikal še vse skupaj. Dolgo krili z rokami, mi pa se pri televizorju najprej premaknemo za korak v levo in pol koraka nazaj v desno, kot nam kaže. In še korak v desno in pol koraka nazaj v levo. Končno sproži. Nekaj trenutkov nas gleda, potem postavi aparat na mizo, ga nekajkrat poravna in steče k nam. Zadnji trenutek se postavi k mojemu očetu. Takrat se zabliska in sproži. »Tako,« ploskne, »slikice za spomin.«
Medtem ko se obuvamo, Elvisov oče reče, da bo v nedeljo prinesel mojo torbo z zvezki. »Aha, še nekaj,« mi desno položi na ramo. »Od zdaj naprej me kliči stric Fikret. Midva sva zate stric Fikret in teta Farhana. Prav?« »Prav,« mu prikimam in se poslovim od Elvisa, Alija in Defne, potem še od novega strica in tete.
Med potjo proti domu me mama večkrat vpraša, ali smo se imeli lepo. »Ja,« ji kratko odgovarjam. »Potem se bosta pa še lahko dobila in igrala skupaj,« reče. »Ja,« odgovorim. »Mogoče bi se naslednjič dobila pri nas,« reče mama. »Ja,« ji prikimam. »Samo prej boš moral pospraviti svojo sobo. Si videl, kako imajo pospravljeno pri Elvisu? Kadar koli pridemo,« je vse kot iz škatlice. »Ja,« ji prikimam, »bom.«
Doma grem naravnost v kopalnico. Ko se umijem in preoblečem v pižamo, zlezem v fotelj pred televizorjem. Mama in oče gledata film. Mama mi poda odejo: »Pokrij se, da te ne bo zeblo.« Odejo si potegnem čez noge in še nekaj trenutkov molče premišljujem, potem pa izstrelim: »Kdaj me bosta dala obrezati?« »Prosim?« se oče presenečeno obrne. »Kdaj me bosta dala obrezati?« ponovim vprašanje. »Saj veš, kožico na lulčku.« »Od kod ti pa ta ideja?« me mama zmedeno gleda. »Hočem, da me dasta obrezati,« rečem. »Potem bom dobil cel kup igrač!« »Aha,« se nasmehne oče, »za igrače gre.« »Se mi je zdelo. Elvis jih je dobil, kajne?« »Ti ne veš koliko!« vzkliknem. »Obrezali so ga, potem so prišli strici in tete, bratranci in sestrične. Vsak mu je prinesel darilo!« »Ampak Elvisa niso obrezali zato, da bi dobil darila,« reče mama. »Saj vem,« prikimam. »Ti je Elvis povedal, kako to gre?« se mama obrne k meni. »Povedal je njegov oče,« rečem in dodam, »stric Fikret. Nekaj mi je povedal tudi Elvis, ampak o tem ni hotel govoriti.« »Veš, zakaj?« se oče presede. »Ker ni prijetno. Boli in peče.« »Kako veš?« se namrščim. »So te obrezali?« »Niso,« odkima, »imam pa prijatelje, ki so obrezani. Povedali so mi. Še kakšen teden peče in boli, kot bi se urezal. Zato Elvisa ni bilo v šolo.«
Zdaj mi naenkrat ni več toliko do igrač. Če ne bi bolelo in peklo, bi očeta in mamo mogoče skušal pregovoriti. Po vsem, kar sem slišal, pa raje ne. Raje počakam novo leto in rojstni dan.
V sobi vzamem s police Supermana. »So tebe obrezali? Si potrpel, da si potem dobil igrače? Ali pa sploh nikoli nisi bil otrok?«
S plastično figuro ležem v posteljo in zaspim.
