Gospod Ludvik je umrl. Precej nepričakovano; ko smo ga obiskovali v domu starejših občanov, je bil tako živahen in bister. Pretreslo nas je, radi smo ga imeli. Pa ne le zaradi nizke najemnine. Bil je naš dobri striček Ludvik. Njegov krvni nečak pa nas zdaj meče ven. Stanovanje bo prodal.
»Nikjer in nikoli več ne bomo našli stanovanja, ki si ga lahko privoščimo,« je posmrkala rahločutna, za vsako figo takoj zaskrbljena Keja. »Razkropili se bomo po luknjah in naše družine ne bo več.«
Na glas je izrekla, kar je morilo vse. Tiho in poklapano smo obsedeli za kuhinjsko mizo.
»Primimo se za roke in pošljimo v astral mantro,« je, kot bi mislil skrajno resno, predlagal Gega.
»Ne seri! Bi mogoče še malo čarali?« se je zarežal novopečeni elektroinženir Viktor, ki ni verjel v nič drugega kot v žice in trke elektronov.
Vi je prvi in zaenkrat edini med nami diplomiral in tudi takoj dobil službo. Pripravniška plača ni bila posebej inženirska, a je darežljivo skrbel za naš nadstandard z različnimi priboljški, kot je bila na primer tistega večera kitajska hrana iz Halo Pekinga. Na mizi se je valjala papirnata embalaža in še vedno oddajala dražeče vonjave začimb.
Gega je mirno preslišal Vijev posmehljivi ton in se oklenil Kejine in moje dlani. Vi je zavzdihnil v znak predaje in krog je bil sklenjen.
»Ne ločujte nas, ponižno prosimo za čudež,« je Gega predlagal mantro.
»Stop, stop,« sem se oglasila. »Pri zlatih ribicah in teh štosih se vedno zafrkneš, če nisi natančen. Kaj veš, kaj si astral predstavlja kot čudež.«
»Točno!« me je podprla Keja. »Konkretni moramo biti. Prosimo za veliko lepo stanovanje po ugodni ceni.«
»Ne, ne, ne,« je odkimaval Vi. »Če se že gremo tole bedarijo, potem mora biti izrek bolj po-du-hov-ljen,« je poudarjeno zlogoval in zavijal z očmi.
Po krajši razpravi smo se zedinili za mantro (ali kar pač že): Štiri sorodne duše ponižno prosimo za nov dom. Zaradi besede »duša« se je Viju to zdelo dovolj poduhovljeno, »nov dom« pa je bil všeč vsem. Astral gotovo ve, kaj je dom, in nam ne bo podtaknil skalne votline.
Zaprli smo oči, se slovesno vzravnali na stolih in mantro ponovili enkrat, dvakrat … Potem pa smo se začeli krohotati. Če nič drugega, smo si popravili vsaj razpoloženje.
Pospravili smo mizo, se zvrstili v kopalnici in se drug za drugim pobrali spat.
Prihodnji dan je bila nedelja in lahko bi se do sitega nalenuharili v posteljah, če ne bi Vi razbijal po vratih spalnic in se drl: »Pokonci, zaspanci! Zbor! Gremo na ogled!«
Čez slabo uro smo se vozili v Modri ptici, kot je Gega ljubkovalno poimenoval svojega razklumpanega golfa, ki niti ni bil modre barve, letel pa tudi ni. Vi je navigiral in razlagal, kako ni mogel spati in je raziskoval po spletu in našel oglas in … Ob pripovedovanju je bila njegova navigacija raztresena in smo dvakrat narobe zavili.
»Malo panoramske vožnje,« se je zarežal v opravičilo, ko smo se raztovarjali iz Modre ptice. »Voilà!« je s teatralnim zamahom zakrilil proti stari vili z odpadajočim ometom, obdani z drevesi in divje rastočim šavjem.
»Vila Čira-čara,« sem zagodla in se namrdnila.
»Poglej,« je Gega pokazal na grafit ob vhodu. »CeuCirkus. Vila CeuCirkus!«
»Cirkusa ne maram,« je zatarnala Keja. »Bojim se klovnov in živali se mi smilijo.«
Z mešanimi občutki smo se med cementnima krilatima levoma, ki sta stražila vhod, povzpeli po petih stopnicah in pozvonili. Zvonec ni deloval. Gega je pritisnil na kljuko in sezam se je odprl. Stopnišče je bilo v slogu razpadajoče zunanjosti. Temačno, zlizane in okrušene stopnice, strašljivo. S Kejo sva se prijeli za roke.
»Stanovanje je čisto zgoraj,« je rekel Vi in njegov glas se je odbijal od votlega stopnišča.
»Okej, najbrž bomo poljubili zaklenjena vrata, a če smo že tukaj …« je zavzdihnil Gega.
Toda na vrhu stopnic nas je pričakal mladenič, oblečen v strogo, sivo poslovno obleko – nepremičninski posrednik, kot se je izkazalo.
Stanovanje je bilo osupljivo. Veliko in prelepo urejeno, najemnina smešno nizka. Po ogledu smo brez dodatnih vprašanj, čeprav se nam je zdelo, da nekaj ne more biti v redu, podpisali pogodbo.
Čez nekaj dni sem se z zadnjo škatlo selitvene krame na stopnišču spotaknila ob staroveško pocinkano vedro. V praznino je zadonelo kot počen zvon.
»K'ga pa rapataš!« me je v dolenjskem narečju nahrulila ženska z metlo v rokah, ki se je fantomsko prikazala pred mano.
»Oprostite,« sem poskočila od presenečenja in se v zadregi prisiljeno nasmehnila.
V tistem trenutku je samodejno ugasnila luč in desno oko ženske z metlo se je v temi zasvetlikalo kot tlivka na bojlerju. Bilo je grozljivo, zato sem mrzlično poiskala stikalo za luč.
»U tej bajti je rejd, g'spa! Nabenga kravala, nabenga cirkusa! Ste razumejl?!«
»Da, gospa!« sem se vzravnala kot vojak in najbrž bi tudi salutirala, če ne bi imela v rokah škatle.
»Jest sm tuki hišn'ca in ablast! Boste že vidl, če ga boste kej sral!«
Prikimala sem in se pognala po stopnicah, kot da bi mi gorelo za ritjo.
»Ja, kaj pa taku laufate, pačakejte …« je ženska sopla za mano.
»Oprostite, škatla je težka, čim prej bi jo rada odložila …«
Ko sem bila v stanovanju, sem hitro zaklenila vrata.
»Kaj pa je?« me je začudeno pogledal Gega, zaposlen s svojimi škatlami.
»Hišnica!« zašepetam in zavijem z očmi. »Vešča v vrhunski formi.«
»Tudi jaz sem jo srečal,« se je namuznil. »Seksi punca. Študentsko delo.«
Nič mi ni bilo jasno, a zaklenjena vrata so me pomirjala. Škatlo sem odnesla v svojo sobo. Od vseh štirih je bila najmanjša, a sem se zanjo navdušila zaradi strešnega okna nad posteljo. Zleknila sem se nanjo in opazovala oblake ...
Zbudila sem se, ker mi je knjiga zdrsnila s kolen in tlesknila na tla. Nisem se mogla spomniti, kdaj sem jo sploh vzela v roke. Pretegnila sem se in začudeno spoznala, da sem na ležalniku na terasi. Tudi tega, da sem odšla na teraso, se nisem spomnila. Na mizi pred mano je stal koktajl. Led se je topil, slamica je poplesavala v rahlem vetrcu. Nad mano je zaprhutala jata – pomela sem si oči – zelenih papig. Tesno sem zaprla oči in si rekla: Zberi se! Štela sem do deset in previdno odprla oči. Oddahnila sem si. Ležala sem pod strešnim oknom, ki je bilo zdaj temno in v njegovem okvirju so migotale zvezde. Ura je bila skoraj polnoč, v stanovanju nobenega zvoka. Vsi so že spali.
V kopalnici, ki je z mozaiki in v tla ugreznjeno veliko kadjo spominjala na kopališča v rimskih patricijskih vilah, sem si z mrzlo vodo oplaknila obraz. Po prstih, da ne bi koga zbudila, sem se vrnila v sobo. Dolgo sem se obračala po postelji in premlevala občutke, ki so me plašili. Z ugotovitvijo, da se v hiši dogaja nekaj nerazložljivega in se mi ne meša, sem končno omahnila v kot smrt trden spanec. Celo budilka s histeričnim elektronskim piskanjem me ni iztrgala iz njega. Zbudila me je šele Keja, ki me je stresala za ramo.
»Oprosti, da sem kar vdrla … Nisi slišala trkanja.«
Zaslepila me je sončna svetloba, ki je v slapu lila skozi strešno okno, da sem zamežikala.
»Kakšen je bil včeraj hladilnik v kuhinji?« Keja je bila videti vznemirjena.
»Biiil … jee … beel … običajen,« sem izdavila med zehanjem, sedla na rob postelje in slabovoljno zarenčala. »Zbudiš me in me moriš z gospodinjskim aparatom.«
»Veš, da ne bi, ampak je nujno! Ker imam občutek, da se mi meša!«
»Zaradi hladilnika?«
»Zaradi hladilnika! In še česa!«
Vame se je s polno močjo zagnal val občutkov, s katerimi sem ponoči zaspala.
Keja me je pograbila za roko in me dobesedno dvignila s postelje – pa nisem prav lahka. Po hodniku me je odvlekla proti kuhinji. Za ta dolgi hodnik bi človek potreboval moped , sem pomislila. V trenutku je tiho zabrenčalo in s Kejo sva sedeli na električnem motorčku.
»Kaj je bilo pa zdaj to!« sem retorično vprašala, ko se je ustavil pred kuhinjo.
S Kejo sva se hkrati obrnili, da bi se prepričali v resničnost vozila in si ga bolje ogledali. A ga ni bilo več. Keja je samo skomignila z rameni in me potisnila proti hladilniku.
»Porkaduš!« mi je kletvica kar sama od sebe zletela iz ust!
Stala sem pred ogromnim kovinsko sivim hladilnikom z dvokrilnimi vrati.
»Ne, to zagotovo ni hladilnik od včeraj!« sem ritensko poiskala barski stolček ob pultu. Keja je prisedla. Molče sva buljili v hladilnik.
»Včeraj sem videla jato papig in hišnica …« utihnila sem sredi stavka in spet sva molčali.
»Mogoče je pa tako,« je čez čas spregovorila Keja, »nekaj si zamisliš in se v tem CeuCirkusu kar pojavi … Vedno sem si želela tak hladilnik.«
»No, jaz si papig in hišnice – coprnice že nisem želela,« sem ugovarjala.
»Poskusiva,« je predlagala Keja. »Za zajtrk bi ocvrta jajčka in svež kruh.«
Hotela sem že reči, da svežega kruha nimamo, ko je v kuhinjo prižvižgal Gega in – tebi nič, meni nič – odprl shrambno omaro.
»O, kdo je bil tako priden in je šel navsezgodaj po svež kruh! Še topel je. Dobro jutro. Bi kdo ocvrta jajca?« je vprašal s ponvijo v roki.
»Jaz,« se je oglasila Keja in mi zašepetala, »sicer sem mislila, da se bodo kar pričarala, a sem zadovoljna tudi, če mi jih speče Gega.«
V ponvi je zacvrčalo, iz nje pa zadišalo. Vonj je v kuhinjo privabil Vija.
»O, jajčka,« je miže, uživaško vlekel zrak v nosnice, odprl hladilnik in si natočil kozarec mleka.
Skozi odprta vrata sem opazila, da so police hladilnika zdaj polno založene. Čakala sem na znak presenečenja na Vijevem obrazu, a ga ni bilo ali pa je blefiral. Morala sem ga vprašati.
»Te nič ne čudi, da je hladilnik natrpan s hrano?«
»Aja?« ga je znova odprl. »Ja, pa res! Kdo je šel v trgovino, da si razdelimo stroške?«
»Fanta, dovolj burke!« sem jezno skočila s stola, da se je skoraj prevrnil. »Priznajta, da sta vidva zamenjala hladilnik in je vse skupaj s papigami vred potegavščina!«
Gega in Vi sta me pogledala, kot da me vidita prvič, in v duetu kot odmev ponovila: »S papigami? S kakšnimi papigami?«
Drug čez drugega smo začeli govoriti o čudnosti hiše. Fantoma je bila všeč in sta nama s Kejo očitala, da sva panični. Govorjenje je preraščalo v vpitje, v prepir … Mrzel sunek vetra je s treskom odprl okno in prepih je v kuhinjo privrtinčil snežinke. Tla so se zatresla, hiša se je hrešče zamajala, pohištvo okoli nas se je prevračalo.
»No, to je pa zato, ker ste se med mantro smejali,« je, da bi preglasil trušč, na vse grlo zakričal Gega. Svetloba je izginila, potegnilo nas je v črn vrtinec.
»Pokonci, zaspanci! Zbor! Gremo na ogled!« sem zaslišala Vija, ki je s pestjo butal po vratih.
Med vožnjo je bilo v Modri ptici čutiti morečo napetost, dokler ni Keja kot hipnotizirana bleknila: »CeuCirkus.«
Gega je zavrl in parkiral na pločniku. Razburjeno smo ugotavljali, da smo vsi sanjali o zakleti vili. V tišini smo se nato odpeljali naprej in strahoma – vsaj jaz – pričakovali déjà vu. Oddahnili smo si, ko smo se ustavili pred novejšim štirinadstropnim blokom.
»Stanovanje je čisto zgoraj,« je pojasnil Vi in pritisnil na zvonec.
