Ladja se nagne, veter ji zlomi jambor in strga jadra, kot bi nanjo pritiskala nevidna roka, tako lahko pluje še leta, dokler ne doseže zemlje. Človek se ob besedi, glasu, ki ga prvič sliši, zlomi, je počasi prebral njeno misel veliko pozneje, ko je bila že nekje daleč, on pa dokončno sam. Molče si je zdaj znova ponavljal prebrano, da se ne bi pozabilo. Tisto noč je bil pozen, se je spomnil, zdelo se mu je, da je še videl luč v oknu, ko je prihajal proti hiši. Toda stopil je v temo, morebiti je takrat zataknila to fotografijo, ki jo zdaj drži med prsti, med popisane liste, in dokončno odložila črno beležko. Položil je dlan na fotografijo in obrisal srebrni prah. Sliko je nastavil svetlobi, stisnjeni med vijuge zaves. Med prsti je čutil pepel. Srebrni prah se je počasi sipal v njegovo potno dlan, nalahno je padal skozi nanose rumenkaste svetlobe, kot bi tipal čas, ki se je zgostil na podobi, kakršne mu nikoli ni uspelo naslikati na platno. Stala je pod tistim drevesom sredi oljčnega gaja in se še vedno smejala, bil je presenečen, da se v dnevih, ko je bila zaprta med platnicami, ni spremenila. Ni se mogel vživeti v misel, kakšna bi bila videti zdaj, če se takrat ne bi oddaljila, koliko dni, mogoče let je minilo od takrat, je pomislil. Drevo, stara oljka z grčastimi vejami, ki je samevala sredi gaja, je morebiti še vedno tam, ga je spreletelo, zdelo se mu je, da jo je videl, ko se je pred leti, ki so minila kot en sam dolgočasen dan, peljal mimo, hotel se je ustaviti in se sprehoditi po tisti ozki stezi med starimi kamnitimi zidovi v hrib, kakor takrat, ko sta šla skupaj gor, a ga je nekaj vleklo naprej, za kar mu je bilo zdaj mogoče žal. Nikamor se ni mogel več zares vrniti, ostal mu je samo še ta njen rokopis, ki je bil zanj več kot le kratkočasno branje, v njem je bilo še zadnje upanje, da se za njo ni izgubila vsaka sled. Zdelo se mu je, da je spet slišal tisti glas, šepet, kot bi se oglasila vest. Zato je zdaj, ker se je spet oglašalo, in po dnevih, ki jih ni več štel, znova vzel v roke njeno črno beležnico iz pisane pletene torbe, v kateri je bila spravljena skupaj z nalivnikom in ošiljenimi svinčniki ter različno dolgimi zelenimi barvicami v številnih odtenkih, s katerimi je podčrtovala stavke ali skicirala pokrajine. Pravzaprav je bilo v torbi, ki je bila dolgo spravljena pod njeno posteljo in je zdaj pokrita samevala ob njegovi, več popisanih zvezkov v različnih formatih, vendar je takoj prepoznal tistega, v katerega je pisala nazadnje. Zvezek je bil spet z obrabljeno elastiko, tako kot vsi ostali. Fotografijo, ki jo je držal pred sabo, se je spomnil, je posnel, ko se je vrnil k njej, potem ko se je sam povzpel pod vrh otoka, od koder se je odprl širok pogled na arhipelag. Spomnil se je, da je sedela v starem oljčnem gaju, v senci pod oljko, na istem mestu, kot nekaj ur pred tem, ko sta se poslovila. Tam ga je čakala, ali pa, je spet pomislil, je samo obsedela v samoti, morebiti že takrat ni nikogar več čakala niti pričakovala, kot bi bile besede, ki jih je vztrajno in predano zapisovala, njena zadnja uteha.
»Pišem,« je samo rekla in se nasmehnila. Takrat je posnel fotografijo, ki je bila dolgo zaprta med gosto popisane in počečkane liste nekje na drugi polovici beležke, z njo je potem še dolgo označevala strani, tukaj je obstala med pisanjem ali branjem, do sem je prišla, to je njena zadnja izpisana stran, je pomislil. Neme črke, izpisane z lepo, drobno, pa vendar težko berljivo pisavo, na katero se je šele privajal in ki je pravzaprav izžarevala njeno samotnost, kot bi bile besede zares namenjene samo njej, so bile zdaj edina živa sled, zadnja nevidna vez med njima, kot med brezimnim bralcem in pisateljico. Zdaj, ko je pisavo, ki je zapustila sled v temno modrem črnilu, spet razkrila svetloba, se mu je zdelo, da v teh umetelnih in hkrati ritmičnih potezah, v pokončnih in zavitih gibih roke, ki je dolgo in zlagoma drsela v popolni liniji po brezčrtnem papirju, da v tem pisanju vidi pravzaprav več, kot je bilo morebiti zapisanega, kot bi bil v sami pisavi skrit smisel, globlji od pomena besed. Spominjal se je dneva, ko jo je videl prvič, zdaj sta se v njegovem spominu spet staknila valovita, premična pokrajina in pozno popoldanski čas, kakor pri pisanju, ko se na belino papirja z veščo potezo roke zapiše lepa misel, ki zaznamuje minljivost, zapuščanje in pozabo. Dolga vzvalovana brazda, ki jo zapiše na gladino ladijski vijak, se vleče po mirni površini, dokler je ne izbrišejo valovi. Morje, ta neskončna, nagubana pokrajina, kmalu izbriše vsako sled na površini, kot bi bilo morje brez znamenj, brez spomina. Pomislil je, ko je s pogledom drsel po njeni temno modri pisavi, ki je valovala v pozno popoldanski svetlobi, da opazuje valove za ladjo, na kateri jo je videl prvič. Zaprta knjiga, neprebrani rokopis, je kot morje, je pomislil. V globini se skrivajo zgodbe, ki jih je treba prebrati, obuditi iz spomina. Spet je sedela pred njim, kot takrat, na tretji palubi, na zadnjem koncu trajekta. Noge je imela pokrčene in prislonjene na ograjo, v naročju pa je držala beležnico, ki je bila potem dolgo shranjena v torbi pod prazno posteljo. Zadnji trajekt, ki je izplul tistega poznega popoldneva, je zibal močan veter, ki je izpraznil palube. Poletje je bilo že daleč, sonce je bilo bela krogla, ki se je nezadržno ohlajala, otok v daljavi, kamor so pluli, je ogrnila prosojna in hladna senca. Še preden bodo redki potniki, ki so se potuhnili v podpalubju ali posedali v ladijskem salonu, stopili na pomol na otoku, bo pristanišče že v temi. Ob vsakem udaru vetra ali visokega vala se je trup počasnega trajekta stresel in nekje globoko zaječal, kot bi bolelo tudi to belo plavajočo pošast. Odprl je težka železna vrata in stopil na zrak, na veter, ki je bičal po praznih palubah, moral je pobegniti iz notranjosti, poiskati zatočišče na planem, sredi brezdanje praznine, globoke, nevarne in težke kot morje. Blodil je po ozkih zunanjih balkonih, se lovil za hladno in mokro ograjo, se plazil po štirih po strmih stopnicah, kjer bi se potuhnil pred udari vetra in valov, ki so se dvigali kot ostra in slana megla. Nikjer ni bilo nikogar in ničesar, ne ljudi ne ptičev. Samo oblaki, temen dim iz visokih dimnikov in kipenje morja. Taval je po mrzlih palubah in iskal vsaj na videz miren kot, kamor bi se skril pred razdraženimi ljudmi, ki kmalu niso več skrivali nestrpnosti in slabosti v razmajanih trebuhih, zdelo se mu je, da so vedno bolj podobni ladji, ki se je nenadzorovano nagibala, majala in ječala, vedeli so, da jih morje vsak hip lahko potopi. Slutnja ali strah pred izginotjem, izbrisom, dokončnim odhodom brez sledi, čeprav se je v njih oglašal samo pradavni strah, saj ladje ne potonejo vsak dan, pa vendar so mnogi že nekaj časa molčali, odsotno zrli v praznino pred sabo, se skrivali pred valovi, ki so pljuskali po okroglih ladijskih oknih, kakor pred neprijetnim vprašanjem. Prepričan je bil, da so iskali besede, nekaj trdnega in oprijemljivega globoko v sebi, skalo, na katero bi se lahko oprli, otok, na katerega bi se zatekli, čeprav mogoče še nikoli doslej niso pomislili, da je še kje pokrajina, kjer bi se počutili kot doma, še manj, da je v njih samih.
»Pišeš?« je rekel, ko jo je nepričakovano zagledal. Prepričan je bil, da ga ni slišala, saj je veter v hipu razpihal njegove besede in jih pometel v morje. Nalivnik se je kljub temu ustavil sredi nedokončane besede, ozrla se je, ne da bi dvignila konico s papirja. Zagotovo je čutila njegov pogled, če tudi je preslišala njegove besede. Nadaljevala je s pisanjem, kot bi bilo vprašanje, ki ji ga je zastavil, le šepet v vetru. Čutil je, da ga je veter razpihal, skupaj z njegovim čudenjem in besedami. Še hip je postal na vetrovni palubi, ki se je pogrezala in dvigala. Opazoval je na videz enolično, razburkano morje, ki se je gubalo, penilo, pršilo in hkrati umirjalo, kot bi nevidna roka poravnala, napela in zgladila pomečkane rjuhe, ki so vso noč prisluškovale pripovedi sanj ali pregibom teles med ljubljenjem. Potem so mu begajoče oči obstale na njeni roki, ki ji je kljub sunkom in pogrezanju sveta uspelo ohranjati stik z belo površino papirja ter s peresom vleči skladno in ritmično sled s črnilom, kar je uvidel šele veliko pozneje. Še hip je stal za njenim sključenim hrbtom, kot bi pričakoval odgovor. Potem se je skril v bližnje zavetje za kupom ladijskih vrvi in rešilnim čolnom, da bi prižgal cigareto. Kratko se je oglasila ladijska sirena in prižgale so se luči na premcu, a takrat nje že ni bilo več ob ograji.
Svetloba, tista mehka popoldanska svetloba, ki je bledo sijala za zaveso, je kmalu potemnela. Listal je po beležnici, kot bi božal njene roke, bral je besede, njene dolge stavke, ki so se nizali čez strani, spet je gledal njene pozabljene oči, skrite v rokopisu. Bile so temno modre kot črnilo, s katerim je vedno pisala, je pomislil, bile so kot črno, najgloblje morje, na gladini, obsijani z oddaljenim soncem, pa se vijejo, brazdajo in odtiskujejo njene besede, kot dolgi valovi, ki jih za sabo pušča potniška ladja. Zakaj ni nikoli prebral njenih zapisov, dnevnikov, kakor koli bi že poimenoval to zanj skrivnostno pisanje, ki je zdaj spet samevalo med obrabljenimi platnicami? Pomislil je, da je tako prav, pravzaprav ne prej ne pozneje ni mogel prebrati zapisanega, čeprav beležnice, od katere se najbrž ni nikoli ločila, pred njim ni skrivala, še več, je pomislil šele zdaj, zagotovo je upala ali samo želela, da bi kdaj snel elastiko in razprl platnice. Hotela je, je pomislil, da bi jo kdaj zares prebral, počasi, vsaj nekaj, kar bi si potem zares delila, verjela je, da samo besede, neskončno pregibane misli, iskreni stavki na papirju, lahko zares zvežejo dve osamljeni duši, da postane tišina med njima globlja, lepa, vznemirljiva. Mislil je, da ne bo zmogel čez tiste popisane strani, in še, bilo bi, kot bi hodil za njo, ji sledil po poti, tlakovani iz besed. Ali pa je bil strahopetec, kot je še zdaj, bal se je, da bi v besedah slišal tisto, česar ni hotel nikoli videti, strah ga je bilo, da bo med tisti dolgimi stavki, ki so vodili v neznano, v njeno skrito notranjost, zašel, da bo izgubil sled in se ne bo mogel nikoli več vrniti k sebi, v svoj svet, ki ga je ljubosumno varoval z molkom, ob tem pa se je slepil, da pozna sebe, svojo tišino, bolje od nje, še več, v tistem njenem obrednem pisanju, ki je zmotilo ali prekinilo tudi njun pogovor, če sta se kdaj sploh zares pogovarjala, je pomislil, torej v njenem vračanju k pisanju, je videl nerazumljivo nevarnost, celo grožnjo za njegov spomin, saj on nikdar ni verjel v besede. Zgodba se mora nekje prekiniti, ostati nedokončana, ga je spreletelo, saj na svetu ni dovolj besed, s katerimi bi opisali in zares shranili vse spomine, saj se ne spomnim več niti ene same njene žive besede, ostalo je le šumenje, je zaključil, ko je obsedel v temi, z nedokončanim rokopisom v rokah. Toda, je spet pomislil, ko je znova preletel njeno zadnjo izpisano stran, toda, njene besede so tudi zadnje, kar mi je ostalo. Dolgi, lepo zaokroženi stavki, izpisani s temno modrim nalivnikom, so se zdaj nenadoma prekinili, kot bi se izgubila sled za človekom v belini papirja. Vznemiril ga je zvonec na vratih, kot bi se spet oglasila ladijska sirena, zdaj ni več vedel, ali še vedno bere ali samo sanja, slišal je šumenje valov in pogrezanje, čutil je vrtoglavico, znova je kratko pozvonilo. Otok, je pomislil, prispeli smo, moram se pripraviti za izstop, ona že stoji na pomolu in me morebiti še vedno čaka. Samo vrata moram odpreti.
