Bil je eden tistih zasanjanih pa tudi razvajenih pisateljev, ki ga vsakdanje in praktične reči niso nikoli vznemirjale

Vse do svojega petdesetega leta ni opravil niti vozniškega izpita. Na literarne večere ga je po navadi vozila žena, med obiski na šolah so zanj poskrbele knjižničarke, za kako daljšo in pomembnejšo pot pa so mu partijski prijatelji uredili celo občinskega šoferja. No, potem pa je bilo kar na lepem konec socializma in njegovega lagodja. Žena se je zapletla s precej mlajšim prodajalcem knjig in ga zapustila, na šolah so bili precej bolj zaželeni popevkarji in glumači, občinskih avtomobilov pa so se polastili strankarski veljaki, med katerimi se pisatelj ni ravno znašel. Tako mu pač ni preostalo nič drugega, kot da je končno opravil vozniški izpit in si z zadnjimi prihranki kupil avto.

Kar nekaj let je bil potem eden tistih počasnih voznikov, na katere se vsi jezijo in jim žugajo zaradi oviranja prometa. Toda leta in izkušnje so naposled le prinesle svoje in pisatelj je bil s svojo samostojnostjo na cesti že popolnoma zadovoljen, tedaj pa ga je neko popoldne za ovinkom tik pred domom ustavila policijska patrulja.

Bila sta to povsem rutinska kontrola dokumentov in pregled obvezne opreme, pa tudi sam postopek je tekel kar korektno, dokler mladi policist ni povprašal voznika, kaj je po poklicu. Tedaj je pisatelja kar stisnilo, saj se mu vprašanje nikakor ni zdelo na mestu. Po njegovem je bilo namreč mogoče le dvoje: ali je policist v šoli prešprical slovenščino in ga torej resnično ni spoznal ali pa je prav dobro vedel za njegove fotografije v učbenikih in se je zdaj le izživljal. Tako prvo kot drugo se mu je zdelo nezaslišano, zato je naposled izrekel: »Pa kaj vi, mladenič, res niste hodili v nobeno šolo? Čisto brez razloga me zaustavite ravno, ko se mi najbolj mudi, potem pa me sprašujete še reči, ki bi jih navsezadnje morali vedeti!«

»Oprostite, gospod,« se je vzravnal policist. »Vprašal sem vas samo, kaj ste po poklicu, in to vprašanje zdaj ponavljam!« je preteče povzdignil glas.

»Dobro vendar veste, da sem pisatelj!« je zvišal glas tudi voznik.

»Pisatelj?« je nezaupljivo ponovil mladi policist in se ozrl k sodelavcu. »Pisatelj, pač,« je skomignil drugi policist. »Ampak potem bova morala opraviti tudi test alkoholiziranosti,« je na videz povsem zresnjen predlagal.

Ubogi pisatelj je le izbuljil oči in je zaman skušal požreti suho slino. »Ja, prosim vas no, saj že lep čas nisem popil niti kozarčka,« je potem naposled le izjecljal. »Pa kaj vi res mislite, da so vsi pisatelji navadni pijanci, ali kaj?« je še lovil sapo in iskal besed. »Pa kako si sploh drznete tu, pri belem dnevu, namigovati na kaj takega?« je nato le zbral pogum in znova napadel.

»Prav nič ne namigujeva, ampak ravnava v skladu s svojo presojo, da voznik kaže očitne znake vinjenosti,« sta vztrajala policista ter mu naštela vse zakonske člene in določbe, na osnovi katerih je bilo njuno ravnanje popolnoma legitimno.

Voznik je silno ogorčen preskus seveda zavrnil, ko pa sta mu nato predlagala odvzem telesnih tekočin, je že izgubil živce. Zdelo se mu je naravnost barbarsko, da bi mu takole za šalo prebadali telo in jemali kri, ki jo je bil sicer pripravljen prostovoljno dati le za Rdeči križ in domovino. Policista pa sta ves ta njegov odpor, upor in odklon lepo vnesla v zapisnik, ki ga sicer za živo glavo ni želel podpisati, na koncu pa ga je kljub temu pripeljal pred sodnika za prekrške.

Vmes so minevali meseci, ko pisatelj ni napisal niti enega samega literarnega stavka. Tako rekoč dan in noč se je namreč v mislih pripravljal na zagovor pred sodnikom, ki je bil njegovo veliko upanje. Bil je prepričan, da bo pred nekom, ki je gotovo dovolj razsoden in izobražen, zlahka pojasnil krivico, ki ga je doletela na tisti nesrečni cesti, in s tem nekako le našel zadoščenje za vse te hude trenutke, ki jih je preživljal zdaj, ko je bil njegov pisateljski ugled hudo omajan, njegov osebni ponos pa v celoti poteptan.

»Cenjeni gospod sodnik, globoko sem prepričan, da se prav vi najbolj zavedate, kako zelo sta temu našemu času potrebni pravica in resnica,« je torej končno lahko začel svoj zagovor. »Seveda tudi ne dvomim, da ste v svojem življenju prebrali veliko knjig, zato zagotovo veste, da smo na tem svetu prav pisatelji največji iskalci resnice in da je pravica tako rekoč naše najvišje vodilo, zato mi boste gotovo dopustili, da vas seznanim z nekaterimi, nama obema, neljubimi dejstvi …«

»No, saj prav za dejstva gre,« mu je segel v besedo sodnik, ki mu pisateljeve besede očitno niso prišle do srca. Nato pa mu je suhoparno, a nadvse natančno predočil dejstva, da je ob cestno-prometni kontroli zavrnil vse možne preizkuse alkoholiziranosti in s tem povzročil prekršek, zaradi katerega mu bo naložena denarna kazen, sledil pa ji bo tudi odvzem vozniškega dovoljenja.

Ubogi pisatelj je z odprtimi usti poslušal neizprosno razlago zakonov in vse bolj lezel vase. Zdelo se mu je, da se bo ta pokvarjeni in krivični svet zdaj zdaj zatresel v temeljih in se bo očitno propadajoča civilizacija razletela v prah. Seveda se to ni zgodilo, le sodnikova tajnica je tolkla po tipkovnici in sestavljala dokument, ki bo šel v arhive in ga pospremil v zgodovino.

»Cenjeni gospod sodnik, ali mi lahko na koncu odgovorite samo še na eno vprašanje?« je potem že med vrati vprašal uplahnjeni in skrušeni literat. »Kako naj si pri teh letih sploh razlagam dejstvo, da v tej državi sodniki bolj verjamejo golobradim policajem kot pa, recimo, pisateljem?«

Sodnik se je le pomilovalno nasmehnil in mu suhoparno, a nadvse natančno pojasnil, da so lahko njegove morebitne pripombe na ravnanje policistov le predmet neke druge pritožbe, s katero pa je žal zamudil. Hkrati pa ga je, le malce bolj osebno potolažil, da tudi s pravočasno pritožbo najverjetneje ne bi nič dosegel, saj ob neljubem dogodku ni bilo prič, policista pa sta bila dva.

Razočarani mož besede je iz sodnikove pisarne zavil naravnost v bližnji bife in za šankom zapravil ves denar, ki ga je imel v denarnici. Nato se je, že proti večeru, dodobra okajen prav zanalašč in iz principa zbasal v svoj ubogi avto in pritisnil na plin. Ker pa ima hudič običajno mlade, ga je že za prvim križiščem prestregla policijska patrulja, preskus alkoholiziranosti, v katerega je zdaj mirno privolil, pa je nedvomno dokazal, da so pisatelji res pijanci.

O avtorju

Feri Lainšček

Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček (1959) živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med njimi je 23 romanov, ki so večinoma že prevedeni v tuje jezike. Je eden izmed najbolj branih slovenskih pisateljev, saj je avtor mnogih uspešnic. Za svoja dela pa je prejel tudi številne nagrade. Leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel Nagrado Prešernovega sklada. Kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman, je prejel dvakrat, in sicer leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti in leta 2007 za roman Muriša. Večernico, nagrado za najboljše slovensko mladinsko literarno delo je prejel leta 2001 za knjigo pravljic Mislice. Desetnico, nagrado Društva slovenskih pisateljev za mladinsko književnost, je prejel leta 2012 za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški. Na filmskem festivalu v Portorožu je leta 2008 prejel nagrado Vesna za scenarij celovečernega igranega filma Hit poletja, na filmskem festivalu v Monteralu pa je leta 2012 celovečerni igrani film Šanghaj, ki je bil posnet po njegovem romanu Nedotakljivi, prejel nagrado za scenarij. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, katerega literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij.