Ko smo tisto poletje v Sarajevu v mednarodni koprodukciji snemali film po znamenitem romanu Leno umiranje, sem za naš celuloidni izdelek predlagal naslov Ne vračaj se, smrt. Režiser ga je navdušeno sprejel in zdaj se film res imenuje, kot sem si zamislil jaz, ampak na to sploh nisem ponosen, s to zamislijo sem se namreč samo kaznoval za sramotno vedênje. Zgodilo se je prav tiste dni v neki sarajevski …

Zgodilo se je prav tiste dni v sarajevski kavarni na Baščaršiji. Z Leonom se nama je zelo mudilo, in ker nas je bilo v ekipi malo, sva bila deklici za vse. Ne samo, da sva morala predelati naslednji dialog v scenariju, da bi zazvenel bolj živo, najti sva morala tudi primerno prizorišče za sekvenco, v kateri bo ta pogovor izrečen in ki naj bi se dogajala v orientalskem lokalu: tam naj bi glavni junak našega filma spil skodelico kave in s točajem pomodroval o življenju in smrti.

Baščaršija sicer ni Egipt, ampak v pomanjkanju proračunskih sredstev smo se morali znajti s podobnostjo v naši bližini, celotna ekipa pač ni mogla kar pograbiti vse tehnike, kostumov in druge opreme in odpotovati v severno Afriko. Navsezadnje je bila v ključnih delih filma pomembna predvsem štimunga, za ostalo bojo poskrbeli učinki kamere in svetlobe: čarovniki znamo zamegliti ostrine, zašiti raztrganine, ponarediti daljave.

Z Leonom sva torej nameravala najti ustrezen prostor, se dogovoriti za dovoljenje oziroma kratkotrajen najem, potem pa se vrniti v hotel, kjer bova atmosfero bodočega filmskega prizorišča vdihnila v kratki dvogovor na filmskem platnu.

Tako sva po polurnem iskanju in spraševanju po Baščaršiji stopila v temen prostor z imenom Stara vremena, v katerem so preproge po tleh in stenah dušile zvok in dajale zavetje prav tako zatohlemu ozračju, prepojenemu s pikantno-sladkimi dišavami. Prvi rahlo neprijetni vtis se je hip zatem spremenil v nekakšno obloženo domačnost, v gostem zraku in opojnem dimu sva za hip obstala kot obtežena z nevidno snovjo, ki se je začela prelivati v naju, potem pa sva samodejno vstopila: z gluhimi koraki sva mehko hodila po preprogah in sedla za nizko mizico, okrog katere so ležale blazine zamolklih barv. Najprej bova spila kavo, potem vprašala za dovoljenje.

Leon je pogledal na uro. Pozno je, samo še tri ure imava, da oddava tekst, je rekel in se ogledoval okoli. Ni mi všeč, da hoče šef Petra predstaviti kot napetelinjenega važiča ... jaz ga vidim čisto drugače.

Peter je bil glavni junak filma, njegova štorija pa precej nenavadna. V literarni predlogi, ki smo se je iz spoštovanja do znanega pisatelja držali kot verniki starodavne molitve, je Peter zavezniški vohun, ki ga v Egiptu zajamejo nacisti in ki si skuša rešiti kožo tako, da jim pripoveduje lažne podatke. Zaslišuje ga nemški oficir Blattner, ki je bil pred vojno pisatelj in uživa v tkanju Petrove pripovedi. Vse do konca ne vemo, ali Petru verjame, se kot mačka z mišjo samo igra z njim ali pa tako zelo uživa v ujetnikovih mojstrskih izmišljijah, da ga iz nekakšne simpatije ohranja pri življenju.

Iz Petra hoče narediti Humphreya Bogarta v Casablanci, se je čez režiserja pritoževal Leon tistega popoldneva v sarajevski kavarni, ki naj bi postala kairski lokal, to je vzeto iz konteksta. Pogledal je na uro: samo še slabe tri ure sva imela.

Medtem se nama je s počasnim korakom bližal star možak, osivel kavarnar z zavihanimi belimi brki. In kakšen naj bi bil po tvojem? sem vprašal Leona.

Lastnik lokala je bil zdaj pri najini mizici, lenobno se je sklonil k nama in se pozanimal, kaj bova. Dve turški kavi, prosim.

Mož je oddrajsal za pult.

Bistvo Petrove zgodbe je pripovedovanje zgodb, snovanje zapletov, zasukov in razpletov, je živčno nadaljeval Leon, in pripovedovanje se v Lenem umiranju pojavlja v zvezi z ubijanjem in umiranjem, kar je privlačna tema, uporabljena že v Šeherezadi in še kje. Tokrat sem pogledal na uro jaz: kazalec je vztrajno načenjal tiste tri ure, ki sva jih imela na voljo. Izza pulta je bilo slišati curek vode in rožljanje kovine, osiveli brkač je očitno šele pomival džezvo.

Počasni orientalci, je vzdihnil Leon in njegov nemir se je začel seliti vame. Kadar se mi je mudilo, to pa se je dogajalo zelo pogosto, sem postal nerazsoden, in to je bilo zadnje, kar bi si želel zdaj, ko sva morala na novo napisati dialog. Hvala bogu sva vsaj prizorišče že našla, za dovoljenje bo treba prepričati še gazdo in upal sem, da bo šlo to hitreje kot njegovo kuhanje kave.

Pomisli, zakaj Šeherezada trguje z zgodbami, da bi si odkupila življenje, je nadaljeval Leon. Zato, ker je smrt isto kot konec zgodbe, si je sam odgovoril, se pravi, da je življenje zgodba, sem rekel jaz. Točno tako, mi je pritrdil Leon in spet zavihal rokav, pod katerim je nosil zapestno uro. Pogledal sem na drugi konec kavarne, proti staremu, ki je zdaj iz skodelice zlival vodo v džezvo. Ampak pazi, je nadaljeval Leon, pripovedovati pomeni premagovati smrt in hkrati ubijati.

Ubijati? Kako to misliš, ubijati?

Stari je končno pristavil lonec na ogenj in se zazrl skozi majhno okno. Ubiti poslušalca, nestrpnega poslušalca, ki bi vse rad izvedel takoj … Stari je spet pogledal h gorilniku in lagodno vzel sladkor s police. Ki ne zna počakati, sem spet zaslišal Leonov glas, razumeš … Peter, mag zgodbe, bi moral biti lik, ki počasi ubija nemškega oficirja, ta vidik bi moral biti bolj razločen … ne pa samo, da bi Nemec Blattner rad vzel čas v svoje roke, manipuliral bi z njim, tako kot Šeherezadin sultan: če mu bo Petrovo nakladanje všeč, mu bo mogoče prizanesel, v nasprotnem primeru ga bo dal pokončati.

Tiktakalo mi je v ušesih, režiser bo popenil, če mu za časa ne prineseva besedila. Kaj počne oni tam, se bo že zmigal s to prekleto kavo? Ampak če znaš pripovedovati, se znaš tudi starati, je rekel Leon, pripovedovanje je vselej pripovedovanje o staranju.

Obmolknila sva. Se spet dolgo in brezplodno pogovarjala. Potem spet obmolknila. Imel sem prisluhe, prisluhe brbotanja, tako zelo sem si že želel, da bi voda v džezvi zavrela. Včasih je adrenalin gonilo ustvarjalnosti, naglica se pretvarja v kreativnost, in kadar se mudi, se včasih porodijo najboljše ideje, ki nikoli ne bi prišle na dan, če bi bilo časa na pretek. Tokrat pa so mi preganjalske minute hromile misli.

Od daleč sem videl, da je stari končno vsul nekaj žlic sladkorja v vodo. Spomnil sem se tistega srbskega pisatelja, ki je rekel, da je pitje kave v Bosni blizu božjemu. Ko piješ kavo, sedeš bogu k nogam, v zocu je prihodnost, in če piješ kavo z usedlino, si združil preteklost, sedanjost in prihodnost. Če piješ kavo brez zoca, živiš samo v sedanjosti, tako nekako je zapisal.

Pa končni suspenz, to je zelo pomembno, je nadaljeval Leon, ko ne veš, kaj ima Blattner za bregom. ¶Videl sem, kako sivolasi kavarnar odpira stekleno posodico in iz nje jemlje kavo. Eno žličko …

         Dve žlički …

         Tri žličke …

         Štiri žličke.

Potem začne vmešavati temnorjavi prah v vodo, pazljivo in prav počasi, previdno in z nekakšnim pradavnim, podedovanim spoštovanjem.

Odlična zamisel, da ukaže Blattner na koncu ubiti Petra in sam začne pisati zgodbo o zavezniškem oficirju, ki med prvo svetovno vojno zaslišuje nemškega vohuna! Vohun mu pripoveduje zgodbe in zasliševalec jih potem uporabi v svoji knjigi, potem ko da ujetnika ubiti. Res dober konec, zgodba v zgodbi, je bil navdušen Leon, ki je med govorjenjem vsaj za nekaj trenutkov pozabil na čas.

Stari je spet pristavil džezvo, še enkrat povrel črno tekočino, da se je spenila skoraj čez rob, in kot vrač po končanem obredu zadovoljno ugasnil ogenj. Potem je z žličko postrgal stene džezve, da bi se kahva spenila. Segel sem k Leonovemu zapestju in odmaknil rokav njegove srajce.

Zgroženo sva se spogledala – medtem je minila cela ura! Zakaj sva šla naročat to hudičevo kavo?

Stari je prikrevsal k nama in prav počasi, ampak zares prav počasi s pladnja položil fildžan na mizico.

Kot bi se zmenila, sva z Leonom pograbila vsak za svojo in jo na dušek spila. Jaz plačam, sem rekel kolegu, pa še na hitro prepričam starega, da nam prepusti lokal za snemanje. Jadrno sem se dvignil in se napotil k šanku; čakati, da se vrne lastnik, bi bilo kot leno umiranje. Pri pultu sem ravno dohitel gazdo, ki je tja pridrsal šele korak pred mano.

Koliko sem dolžen?

Osuplo me je pogledal, se mi v prvem planu zazrl globoko v oči in izrekel tiste besede.

V počasnem posnetku je rekel, Ništa, sine ... al' ne dolazi mi više.

Odrevenel sem, okamnel: za hip sem postal kot drevo ali kamen, ki stoletja ali tisočletja dreveni in kamni iz pradavnosti v praprihodnost. Otrpel sem tako kot starec, ki je v svoji negibnosti premikal samo ustnice, skozi katere so pravkar prišle te grozne besede. Mislim, da me še nikoli ni bilo tako sram: z Leonom sva prekršila staro modrost uživaškega predenja, ki zna prelagati konec na pozneje.

Medtem ko je lastnik še zmeraj kar stal tam, sva se nerodno pobrala iz kavarne. Poiskala bova drugo sceno, sem rekel, ko sva bila zunaj, in Leon me je debelo pogledal. Še je čas, sem dodal, ko sva odhajala po ulici.