Smešna … stvar … se mi je zgodila prejšnji ponedeljek ... Okoli pol sedme ure popoldne – tam nekje, ker je bilo takoj po službi, in to je čas, ko običajno grem iz službe – sem umrl.

Bilo je … Nič posebnega ni bilo. Umrl sem. In potem je bilo dalje kar isto. Saj ne, da sem kar koli pričakoval v zvezi s tem. Na smrt, se pravi na lastno smrt, sem pravzaprav redko pomislil. Kljub vsem bombam in prometnim nesrečam in cunamijem. Vseeno pa ima človek določeno idejo o smrti, ko vidi umirati druge. No, ne zares vidi. Bolj v smislu, ko greš obiskat na smrt bolno mater v bolnišnico, ko vidiš, kako trpi in se izgublja navznoter, pa vsa ta trupla pri poročilih in umiranje v filmih. Pa bi spet težko rekel, da me je … dogodek … kaj posebej prizadel. Ker je bilo dalje kar isto. Oprijel sem se vozička in se pobral. Skoraj znova padel. Pospravil konzerve nazaj na polico, ki sem jih očitno potegnil s sabo. Popravil sem si srajco nazaj v hlače. Šel dalje. Še detergent sem se spomnil vzeti. Nič ni bolelo. Tudi zdaj nič ne boli. Ne vem, najprej sem mislil, da to pride za mano, da sem pač še v šoku, zdaj pa je minilo že toliko časa, da se je verjetno vse, kar se je imelo, že zgodilo. Čeprav se dejansko ni zgodilo nič. Nič ni drugače. Samo ne vem točno, kaj zdaj … Kako bi … Vse to. Počasi začenjam čutiti celo neko razočaranje. Niti ne nad samo smrtjo ali pa da bi si prav želel bolečine. Sploh ne. Hvala bogu, nočem, da me boli, kje pa. Samo, da ne boli. Razočaran sem nad tem, kar … je sledilo. Da ni sledilo nič. Ker nihče ni nič rekel, sem pač nadaljeval. Starejša gospa, ki je stala ob sadju in me je najbrž videla umreti, je tehtala banane. Nič ni rekla ali naredila. Mogoče bi pa moral jaz kaj?

Spomnim se, da me je bilo v začetku kar vsega strah. Prvih nekaj ur po tistem je bilo celo prav poživljajočih. Kot da bi se vsega učil na novo. Nisem vedel, ali smem jesti ali kaj. Špecerijo sem pustil kar pred vrati in vrata odprta in ključ v ključavnici. Zdelo se mi je, da sem žejen, pa si nisem povsem verjel. Sem mislil, da je to pač okus v ustih, ki ostane od tega. Malo so se mi tresle roke. No, mogoče tudi ne, ne spomnim se, da bi se mi res, ne vem, od kod mi to. Dvomim, da sem takrat pozornost obračal na svoje roke. Sem si pa tipal žilo na vratu, pa srajco sem si odpel, da sem lahko vsake toliko z dlanjo poiskal srce. Bilo je normalno, v tem smislu, da mi je pač ob vsem razburjenju kar malo divjalo. Ko sem se čez čas malo pomiril in je nehalo, sem se tako ustrašil, ker sem mislil, da mi je zdaj pa zares nehalo biti, da mi je takoj spet začelo razbijati. To je bilo to. Potem sem si kar naenkrat začel umišljati, da me je trgovka pri samopostrežnih blagajnah vseeno nekam čudno gledala, kakor da me hkrati vidi in ne vidi. Da se mogoče avtomatska vrata meni samemu ne bi odprla, če ne bi nekdo istočasno vstopil. Da se ne spomnim, da bi se koga dotaknil na poti iz centra, niti na avtobusu do garaže. In podobno. Ko sem bil v kopalnici, sem se bal pogledati v ogledalo. Mislim, da zato, ker lahko, da ne bi imel odseva, ali ker bi mi pogled mogoče vrnil nek čisto drug človek. Pa niti to ni trajalo. Zvečer sem odnesel vrečke v stanovanje in zaklenil. Bile so povsem nedotaknjene, kakor da cel dan ne bi nihče šel po hodniku. Čeprav sem jih slišal, večkrat. Ker sem se takrat hitro potuhnil v stanovanju, kar koli sem že delal. Strah me je bilo, da bo kdo vstopil, da preveri, ali je vse v redu – in me našel. Mislim, da sem pred spanjem pogledal dve ali tri humoristične serije. Spal sem pa vedno kar dobro in mirno, brez sanj ali premetavanja. Zjutraj ponovitev večera. Poslušal sem srce, si tipal žilo, se izogibal ogledala, čeprav bi se moral obriti, brez razmišljanja sem si pripravil proteinski napitek kot vsako jutro, potem pa petnajst minut buljil vanj, preden sem si ga upal spiti. Domislil sem se celo, da bi se stehtal, češ da ob smrti izgubiš enaindvajset gramov, ker izdihneš dušo. Ampak nimam tako natančne tehtnice. Ne vem pa, kako bi lahko še drugače ugotovil, ali sem zdaj zares brez duše. Nisem hotel v pisarno. Nelagodno sem se počutil že, ko sem se približal oknom, nisem si upal dvigniti žaluzij, kaj šele, da bi kar stopil skozi vrata in po stopnicah dol in ven. Moja prva misel zjutraj je bila, da se je morda pa čez noč kaj zgodilo. Da te stvari zahtevajo svoj čas, da dokončno primejo ... Da je treba malo počakati. Najbolj sem se najbrž bal, da bi svet zunaj kar izginil. Da je zunaj samo velikanski nič in moje stanovanje lebdi v nekakšnem limbu. Nisem vedel, kako bi reagiral na to. Čeprav sem že itak slišal zvoke jutranje dostave, prometa in sosedov, ki so odhajali v službo. Najraje bi se zavlekel nazaj v posteljo ali pa kaj. Ampak tisti dan sem imel sestanek z enim pomembnejših klientov, in čeprav je bilo tako ali tako jasno, da bo kredit odobren, ker itak ne odločam jaz, sem moral iti. Šel sem torej v službo in je bilo spet čisto običajno. Nihče me ni čudno pogledal ali kaj vprašal. Sestanek sem normalno speljal. To je bilo dokončno znamenje, da se mi na zunaj nikjer nič ne pozna.

Preostali teden sem delal še bolj zavzeto kot običajno, da vseeno ne bi kdo česa posumil. Potegnil sem še par nadur, zjutraj prihajal malo prej. Nihče ne bi mogel trditi, da je v zvezi z mano kaj neobičajnega. Da ne delam toliko kot drugi ali da imam kakšne izpade. Počasi se je vse spet vračalo v normalo. Le, da je bilo že ves čas vse normalno, samo jaz se nisem takoj … Sprijaznil? Navadil? Nelagodno mi je bilo edino še, ko sem šel dva dni po smrti spet v trgovino. Pri samopostrežnih blagajnah je bila ista trgovka, ampak ni bilo videti, da bi me prepoznala. Čeprav hodim v to samopostrežno že, odkar živim tu. In danes je od takrat že en teden. Vse je še vedno tako, kot je bilo. Pri čemer pravzaprav niti ne vem, ali bi moralo biti res kaj nenormalnega? Mogoče se je to že zgodilo komu pred mano ali se to celo dogaja ves čas. Koga pa lahko vprašam? Ne vem, zdravnika? Ko me ne vidijo, opazujem svoje sodelavce in kolege in ljudi, ki jih srečam v mestu, vendar kaj, ko pase tudi meni nikjer nič ne pozna. Pa sem se cel preiskal pod tušem. Brskal sem tudi po internetu, vendar sem našel le forume o obsmrtnih izkušnjah in take, na katerih se najstniki pogovarjajo o samomoru. Vendar dvomim, da je komu od njih dejansko uspel. Ne vem. Mogoče bi takrat, ko se je zgodilo, res moral kaj narediti … Ampak ne vem, kaj, in zdaj je očitno že prepozno. Niti si nima smisla beliti glave s tem, če stvar nima nobenih vidnih posledic. Sem takrat, ko sem bil prvič spet v isti trgovini, poiskal tudi tisto mesto, kjer se je zgodilo, in ni bilo tam nič. Polica z različnimi vrstami konzerv, tla taka kot povsod drugje, nič se ni poznalo, nikjer ni bilo umazano ali kaj. Pa tudi nobenih skrivnih vrat ali svetlobe ali česar koli takega. Ne preostane mi nič drugega, kot da nadaljujem, kakor da bi bil še živ. Hoditi v službo, jesti, spati, nakupovati, naslednji vikend grem na dopust na Tajsko ... Normalno dalje. Ne vem, kaj drugega bi lahko sploh naredil.

KONEC