»Ven grem,« je v petek popoldne zagodrnjal Tomo med izbiranjem srajce in odvračal pogled od ženine jamičaste riti v oprijetih pajkicah. Po hiši bo moral razpostaviti vrečke za bruhanje. Ko bi se vsaj obzirno skrila za vrati ali pa počakala v sobi, dokler ne odide! Za boga milega, kakšna človeška tragedija je tole babje staranje! 

Vzdolž sirasto belih meč ji izstopajo mornarski vozli, sama jim lahko pravi krčne žile, kolikor hoče, on pa je že zahteval, naj pri priči opusti voskanje. Venerin griček, pod katerim ji je nekoč dehtela roža mogota, je danes kraj, kjer straši mesnata artičoka. Od babe veje duh po gnilem zelju, zaradi nizkega pritiska pa se zaletava v vratne podboje in kuhinjske omarice. Zadnje mesece jo pestijo še bolečine v križu, tako da v glavnem kroži med fizioterapijo, farmacijo in vadbo za zdravo hrbtenico. Brez teh vaj bi jo moral vsako jutro sam razviti ročno kot preprogo. Enkrat se je pošalil, da je z vadbo končno postala vretenčarka, a se ga je lotila popadljivo kot šnavcer in potem planila v jok. Njena urinska inkontinenca poseka zadrego z njegovo prostato. Priskrbel si je silikonske čepke za ušesa, ker so tisti iz voska preslabo tesnili, toda njeno smrčanje je občasno prehajalo v dihalni zastoj, zato je moral čepke opustiti. Davek je plačalo celo njeno mehko nebo. Postalo je ohlapno. Čez dan je potrebovala krepčilni spanec in včasih je zijal v plapolanje mehkonebnega jezička sredi njenih široko odprtih ust. Predstavljal si je, kako jo duši z vzglavnikom. Kar je bilo nesmiselno, saj bi z vztrajanjem pri silikonskih čepkih slej ko prej dosegel enak rezultat.

Najhuje od vsega je bilo, da jo je tu in tam popadla pohota. Prostornina njenega vaginalnega kanala je postala odprta na stežaj. In po novem je vse skupaj ležalo precej nižje, kot je ohranil v spominu. V pičlem času, ki ga je prebil v postelji, je moral tako hkrati hliniti globok spanec in bdeti nad njeno dihalno stisko. Začelo ga je pobirati od izčrpanosti.

Nekega popoldneva, ko se je iz dnevne sobe razlegalo gromoglasno hrkanje v duru in molu, se je po prstih odkradel ven. S prvimi globokimi vdihi je vase spustil občutek prostosti. Disciplinirano je odkorakal mimo prvih treh kafičev, pri četrtem pa se je zalomilo. Pred vhodom v bistro je trčil v sodelavca Karlija, ki ni izgubljal časa. Pri priči ga je zvlekel k šanku, da pomaga še eni ubogi pari preiti v rekreativnega alkoholika.

Tomo je po dveh bevandah in štirih konjakih podlegel samopomilovanju in izblebletal vse. O ženi ni našel lepih besed. Znanci so mu diagnosticirali posttravmatski sindrom, o katerem sodobna družba molči: dnevno trpinčenje s prizori razdejanega ženskega telesa.

»Hči se je preselila na drug konec … Baba je cele dneve sama in potem za vrati … preži name … grda, da se userjem zraven …« je kolcal od gorja.

»Jaz sem moji nabavil psa!« je vzkliknil Karli in s telesom podrsal po šanku. »Zdaj sta bff, mene pa pustita pri miru.«

»Tako je, psa al pa lubčka,« je pritrdil Vanč z glavo sloneč na levici, ki jo je iztezal daleč čez šank.

Odleglo mu je. Ni edini, tudi drugi prestajajo podobno stisko.

»Kaj ti je to, bff?« se je za kratko prebudil Adem.

»Brad Fit Forever,« je izjavil Maks, njegova si je zaradi motivacije za vitko linijo na hladilnik prilepila fotografijo slavnega igralca, če bi se slučajno kdaj srečala. Žal se ni mogla kosati z Angelininim ugonabljanjem, zato je odnehala.

Tomo se je tistikrat prikradel domov komajda pravokotno na podlago. Dostojanstveno je prenesel napad »uboge krave«, kot jo je imenoval pri sebi. »Njegovo kurbanje« jo je vsaj pretreslo do te mere, da bi se iz tega znala izcimiti kakšna pomlajevalna preobrazba. Malo botoksa, izsesavanje odvečne maščobe iz riti, lifting vagine in še kakšna malenkost pa bi še šlo.

Postopoma se je privadil novemu načinu življenja za šankom. Znanci so se razvili v prijatelje, pod vplivom skupne bolečine in alkohola pa so nizali različne rešitve neugodnega položaja. Še posebej ena od njih se je lepo prijela: predlog osnutka zakona, po katerem bi ženske, starejše od petdeset let, v patrijah odvažali v podzemna zaklonišča in jih dosmrtno dali pod ključ. Samoprispevek za socialno varnost starajočih bab v podzemlju bi moškim hkrati prinesel višjo kakovost bivanja. Seveda bi babam priznali pravico do propadanja, le da ne vsem na očeh.

»Kdo bi plačeval samoprispevek? Babe same?« se je pozanimal Maks.

»Mi, butl! Dva pira manj pa je!« je razgreto vzkliknil Karli.

»Samo dva?« je podvomil Maks. »To bo dovolj? Si prepričan , da ne bi prišle nazaj?«

Spogledali so se. Dva pira manj, to bi še šlo. In življenje je pri priči postalo znosnejše.

»Čakte mal!« se je čez nekaj dni po peti rundi streznil Vanč. »Kaj pa matere? Kaj bomo z njimi?«

»A, mater pa ne! Slovenska mati je svetinja!« je udaril po šanku Tomo. »Svoje matere ne dam! Še vedno jem vsako nedeljo pri njej najboljše pohano pa restan krompir!«

»Moja ti je iz Bosne!« je planil iz dremavice Adem. »Nemoj ti men geografisat svetinju!«

»Moja skriva žlice pa vilice, da nimamo s čim jest, ko pridemo na obisk …« se je zamislil Maks.

»Moja mati v avtu, ki ga več ne vozi, špara konzervo od jote, da se ima kam polulat, če se na avtocesti naredi kolona …« ni mogel skriti ganjenosti Karli.

Ademov pogled je bil poln zatajevane globočine, ko je izpod težkih vek razkril materino modrost: »Moja s istom krpom briše žlice, čisti štednjak, bojler … i krožnike, ker na krpi piše, da je … ono … večnamenska …«

Nazdravili so materam. Matere so zibelka naroda! Matere so maternica človeštva! Matere so nedotakljive! Matere so tretji spol!

V skladu z običajno prakso nazdravljanja se je Karli počasi in slovesno zravnal, pri čemer si je pomagal s šankom. Le obrnjen je bil v napačno smer, proti vratom: »Pazi malo … praktično … vsaka baba je mati …«

»… in vsaka mati je baba,« ga je dopolnil Maks med natakanjem do roba.

»Ni!« je vzkipel Vanč. »Baba je baba, mati pa je mati! Ne moreš mešat to dvoje!«

»Tega dvojega …« mu je Tomo popravil sklon in Karlija ustrežljivo zasukal okrog osi, proti prijateljem sotrpinom. 

»… in tako je vsaka baba svetinja!« je po dramatičnem premoru, ki je bil posledica poravnavanja koordinat, Karli z dvignjenim prstom podal zaključno misel. Vsem so se orosile oči. Babam je treba povrniti zaslužena ugled in spoštovanje! Ženske so kot sijajna torta, iz katere po dvajsetih letih skoči ven baba. Kot kadar izpiješ omamno dišečo in gosto črno kavo in na koncu ostane kavna usedlina. »… me sploh poslušaš?« ga je iztrgala iz misli, medtem ko se je po licih trepljal z vodico po britju. Odpravil jo bo na kratko, da je ne razburi. Med vsakim vznemirjenjem ji oživi špeh. Kadar zakrili z rokami ali poskoči od veselja, se ji ritnice aktivirajo šele po doskoku, odrinejo se navzgor in potem še celo večnost mahedrajo v vse smeri, dokler se ne umirijo v dramatičnem podrhtevanju. Bljak! Še dobro, da je tako izrazit homofob, si je čestital, sicer bi ga od gnusa pognalo med homoseksualneže.

»Ne vem,« je odvrnil med tlačenjem telefona in denarnice v zadnji žep. »Zakaj ju ne daš v torbico, ki sem ti jo kupila za rojstni dan?« je vprašala in mu ponudila kozarec vode z magnezijevo šumečko. Ritmično butanje ob zunanjo stran vrat je pomenilo, da se skuša skozi pasjo loputo v kuhinjo prebiti Gabi, neumna maltežanka, ki jo je privlekel iz zavetišča, še preden bi mu baba pretirano najedala z osamljenostjo. Zdaj sta obe, baba in psička, renčali in bevskali nanj. Babjo dresuro je zamočil, pri psički te napake ne bo ponovil! Napodil ju je v pasjo šolo in naročil tršatemu pasjemu inštruktorju, naj se ne vračata domov, dokler ju ne »poštima, kot se za gre«. 

Gabi se je prerinila skozi loputo in se zakotalila po tleh. Na glavi je imela pentljo in v gobčku zašiljene, ostre zobke kot kakšna puhasta igračka iz pekla. »Grem,« se je podvizal proti vratom. »In ne vem, zakaj plačujem pasjo šolo, če se trapasti pes še vedno zaletava v vrata!« Do bistroja je običajno pešačil, tokrat pa je razdaljo pretekel v slabih sedmih minutah. Skozi steklena vrata je planil prepoten in zadihan, kot da beži od roba lastnega živčnega zloma. Fantje so že učinkovito podpirali točilni pult. In ko se jim je pridružil pri odkrivanju veselja do življenja, je odhod domov prestavil za precej več kot nekaj ur. Proti jutru se je opotekel na domače dvorišče, v mraku izgubil ključ vhodnih vrat, se po nešteto spodletelih poskusih skobacal skozi kopalnično okno in v spalnici padel počez čez posteljo. Iz njega so uhajali smrdljivi črevesni plini, refluks je popuščal naletom kisline.

»Samo zini eno, satan babji, pa te vržem iz bajte!« je zapretil proti drugemu koncu zakonske postelje. Opoldne se je mukoma skobacal iz postelje in zataval po hiši. Nihče mu ni skuhal kosila. Njegove umazane cunje so ležale po tleh. Kje sta sveža kava in časopis? Babe ni bilo nikjer. Psičke tudi ne. »Jebemti …« je obstal sredi kuhinje, medtem ko so se zidovi okrog njega neuvidevno krčili in raztezali. Kam neki je šla? Nazadnje je mizi našel pisemce, v katerem ga je na kratko obvestila, da »jo je pasji inštruktor poštimal, kot se za gre, in adijo«. Buljil je v kos papirja in nič mu ni bilo jasno. Kaj za boga milega je tole? Pasji inštruktor? Kramp babji ga je zapustil?! Prijel se je za glavo. Za šankom je seveda zabavneje posedati, kadar te doma nekdo čaka. Zdaj mu je vzela smisel popivanja.

»Karli, si moreš mislit, da je šla!« je zavpil v mobilnik, ko je doklical sodelavca. »Prekleta baba … zapustila me je! Zaradi pasjeljubca!« »Uh, stari, sranje …« je odvrnil Karli. »Ne vem, kaj bi naredil, če bi moja šla …« »Čak mal, ti si najbolj navijal za to, da grejo babe pod ključ!« je za trenutek zazeval. »Si nor?« je na drugi strani siknil Karli. »Veš, da me baba ubije!« »Kakorkol, matr, kaj naj zdaj?« ga je grabila panika. »Poglej, če ti je pustila vsaj teve …« mu je svetoval Karli. Prekinil je zvezo in preveril, ali je s sabo odnesla kavomat in televizor. Potem je poklical Vanča in ga seznanil z obstoječo katastrofo. »Šit, kak se boš zdaj vračal v prazno bajto?« je Vanč povzel bistvo. Poslovila sta se in globoko se je zamislil, kako naprej. Najprej mora telefonirati materi. Ker nekdo mu mora nujno oprati gate in štumfe. Sesedel se je na stol in glavo zakopal v roke. Pa kaj se je babi čisto skisalo? Saj bo pasjeljubec vrešče zbežal, ko bo slekla kiklo! Kaj poreče hči? In sploh, kaj naj zdaj sam s sabo? Izgubljeno je obsedel pri mizi. Dan se je nagibal proti večeru, ko sta se baba in psička hrupno zgnetli skozi vrata. »Ja, kaj ti pa je? Si se ga spet nacedil?« je ostrmela ob pogledu nanj.

Tomo je bil bled kot stena. »Mislil sem … rekla si … piše …« je nepovezano jecljal, medtem ko je na mizo odložila pasjo plaketo in Gabi nasula briketov v posodico. »Ne vem, kaj spet momljaš …« ga je nestrpno prekinila, medtem ko je razpakirala in pospravljala in zlagala in umikala in postavljala pokonci in hišo spravljala v red. »Gabi se je na razstavi odlično odrezala … Ali ne, ljubica moja zlata?! Pridi k mamici, da te pocarta …« »Razs … s …«

»Saj sem ti pravila! Na Obali smo bili. Prespala sem pri Katji, ne?«

»Pri Katji?« Postavila se je predenj in se mu zasrepela v oči. »Pri najini edini hčerki, mati tvojega otroka sem, ti pijandura stara! Nikoli me ne poslušaš! In če si se slučajno veselil, da me ne bo več nazaj … in stavim, da si se … Mislim, kaj sem jaz sploh tebi, ha? Ha?!«

»Ti si …« je nebogljeno začel. Obrnila se je in odvihrala proti kopalnici. Njeni ritnici sta razjarjeno plapolali za njo. »… naj ti povem, da nikoli … O, jebemti … JEBEMTI!« Prihrumela je nazaj kot harpija, roko iztegnila proti kopalnici in zavreščala: »Preklemani bebec, si sploh opazil, da so nama vdrli skozi kopalnično okno in naju okradli?!« »… ti si tretji spol,« mu je zasijal obraz. Od težke klofute mu je še dolgo zvenelo v ušesih.

KONEC