»Prav … saj ničesar več ne morem narediti, pa še čas bo tako hitreje minil … kje naj začnem? Torej, sem sva prišla ... veste … moja žena … Naporno leto ima za sabo, neki problemi z dokumenti, pa dela ne dobi že celo večnost. Z denarjem sicer nimava problemov, jaz imam dobro plačo, veste, in spodobno živiva, a vseeno …

Zadnje čase se mi je zdela tako … Nisva veliko govorila, ampak … Sploh ne vem, kaj bi naredil, če bi šla stran od mene. Nobenega smisla … Mimogrede, a berete Bibiljo? Jaz jo rad listam … iščem zgodbe, take … brez … In to me pomirja. Na primer o starcu Elizeju, ki je hodil po poti … in je prišla mimo skupina otrok. Zafrkavali so ga, da je plešast.

Starec jih je potem preklel in … prišla je medvedka in raztrgala vse otroke … kot kakšna absurdna … drama, ne? No, nima veze, odneslo me je … Moja žena ima rada potovanja. Pred leti … še v prejšnjem stoletju, če pomislim … sva šla v Pariz … pa na Eifflov stolp … Tako vesela je bila takrat. No, in sem se odločil, da jo poskušam malo razvedriti … da se umakneva od vsega … vedno je želela obiskati tale vaš konec sveta … in je privolila. Jaz sem uspel dobiti dopust in sva šla bolj ali manj takoj. Najprej je bilo čudovito … drugo okolje, drugačni ljudje, hrana, glasba … zdelo se je, da sva vse probleme pustila za seboj …

Tretji dan je ženo po kosilu obšla slabost in je za nekaj trenutkov izgubila zavest. Rekla, da je vse v redu … da je pač tu bolj vroče in vlažno. In sem jo vseeno peljal v bolnico na pregled. Tam so opravili nekaj testov in izkazalo se je … da je noseča! Povsem sva bila iz sebe, ona je žarela, kot je nisem videl že … Saj niti ne vem, od kdaj. Jaz … Strašno sem bil vesel. Res. Vsi moji strahovi so takrat kar izginili. No, potem sem ji rekel, da takoj pridem. Stekel sem ven, da ji nekje kupim rože, obožuje jih, veste. In tukaj se je začelo zapletati … Kmalu sem našel cvetličarja, a pri sebi nisem imel nič gotovine. Pokazal sem mu bančno kartico … Le zasmejal se je in z roko pomignil v smeri ulice. Bankomat ni delal … a je bila banka tik ob njem.

Vstopil sem in se postavil v vrsto … Potem pa naenkrat hrup … kriki … besede, ki jih nisem razumel, postave s pištolami v rokah in maskami na obrazih … eden od njih me je močno prijel … bolečina … To je zadnje, česar se spomnim … Zbudil sem se, ko so me vzdigovali neki … neki robocopi … v neprebojnih jopičih in čeladah … Glava me je blazno bolela, hotel sem nekaj reči, a … prek ust sem imel selotejp, čez obraz pa masko, ki sem jo videl šele, ko so mi jo sneli … Bila je Miki Miška, prav taka, kot so jo imeli oblečeni roparji. Potem so me policaji strpali v avto, odpeljali in vrgli v temno sobo … od takrat naprej pa razlagam tole zgodbo … sploh ne vem kolikokrat … sploh ne vem, koliko dni sem že tukaj … Ne verjamejo mi …

Če prav razumem, me sumijo, da sem sodeloval z roparji. Včasih … Včasih baje kakšen zahodnjak pride sem in vidi gverilce, ki imajo željo po svobodi in se borijo z oblastjo in kdaj oropajo banke, da dobijo denar za orožje … no, in zahodnjaki pridejo in se jim zdi vse tako razburljivo in dobro in pravično in smiselno in se kakšen pridruži … Ampak, jaz nisem … jaz bi rad le nazaj k ženi … sva na pragu nečesa novega. Preden sva prišla, sem mislil, da je že vse izgubljeno, zdaj pa … Kako se lahko naenkrat vse obrne. In ona me zdaj čaka … pa niti ne ve, kje sem … pa vrniti bi se že morala domov … Pa služba … Veste, sem psihiater … pacienti bodo čisto izgubljeni … Ne vejo, kje sem … Saj sploh noben ne ve, kje sem! Jaz pa ne morem ničesar več narediti … grozno je. Me razumete?«

»Ha, razumem, razumem. Toda priznajte, zgodba, ki ste mi jo povedali, je kot kakšen scenarij za romantično kriminalko. Bolj slabo sicer. Pa še nekaj vam povem, tukaj notri so vsi nedolžni. Vsak, ki ga boste vprašali, bo rekel, da je tu po pomoti. No, jaz mislim, da ko bodo vse preverili, boste že prišli nazaj ven, meni se že ne zdite kot kak kriminalec. Ampak, veste, kaj vam povem, imate veliko srečo, da vas doma nekdo čaka. Vedno je lepo vedeti, da vas čakajo. Da vas kdor koli čaka. Kako ste rekli, da vam je ime?« »Goran Dotić sem, a prijatelji me kličejo Godot.«

KONEC