Bil je vroč poletni dan. Babica jo je odpeljala k bližnji reki, kjer se je rada igrala. Starši so bili na službeni poti, ki so jo podaljšali v dopust. Stella je včasih slišala babico godrnjati, da bi starša deklico lahko vzela s seboj. Toda o tem ni preveč razmišljala. Rada je bila pri babici. Pri njej ji ni bilo nikoli dolgčas. Tokrat sta se dogovorili, da bosta z vodenimi barvicami risali na rečne kamne. 

Stella je mokro kamenje skrbno zložila na sonce. Ko je čakala, da se posuši, je na produ opazila moškega, ki je tja prišel z rjavim žakljem. »Kaj pa je ta prinesel?« je vprašala babico. Babica je skomignila z rameni. Stella je stopila bližje in iz žaklja je zaslišala pritajeno mačje cviljenje. »Imate mladičke?« je radovedno vprašala prišleka. Prikimal je in odsekano dejal: »Umakni se.« Nato je žakelj odločno zagnal v reko. Stella je zaslišala glasen krik, ki se je izvil iz njenega grla. Odmev, ki je prežel bližnji gozd in opuščene industrijske zgradbe, je deklico dohitel, ko se je zagnala v brzice reke. Stella je bila odločena, da bo rešila mačje mladiče.

Ob tem je pozabila na babičina opozorila, da je ta del reke izjemno nevaren. Da so brzice hitre in zahrbtne. Da je na tem delu reke pogoltnilo že marsikaterega starejšega in izkušenejšega plavalca. Videla je le rjavi žakelj, iz katerega je prihajalo prestrašeno mijavkanje. Pred očmi je imela le reko in nemočna bitja, ki jih je bilo treba rešiti. Ostali svet je za hip izginil, obstal, utihnil. Po nekaj trenutkih ji je uspelo priplavati do njih. Trdno je zgrabila vrečo in se ob tem nasmehnila. Rešila in obdržala jih bo. Babica ji bo to dovolila. Uredili jim bosta domek. Droben mačji domek. Košaro z mehko blazino in skrbeli bosta za njih. Da, tako bosta storili. Najprej pa mora iz vode. Hotela je zaplavati proti obali, a reka jo je čvrsto potegnila k sebi.

Brzice so vse bolj kipele in se penile. Stella je začutila, kako se je s kolenom močno udarila ob podvodni kamen. Želela stopiti na tla, a je stopila v prazno. Potonila je pod gladino in ob tem popila precej vode. Začela je kašljati in hlastati za zrakom. Brzice so bile vse močnejše in močnejše. Mogočne in nevidne roke reke so zgrabile njeno telo in si ga začele podajati. Kot da ji je reka zamerila, da je hotela pomagati nemočnim mladičem. Kot da tega ne bi smela storiti. Drobna deklica se je borila, čeprav kmalu ni več vedela, kje je zgoraj in kje spodaj. Kje je breg in kje besneča voda. Nekajkrat ji je uspelo hlastniti za zrakom, boj med deklico in vodo pa je postajal vse bolj neenak. Stella je hotela stopiti na dno, si vsaj za trenutek oddahniti, a je vnovič potonila pod površje. Namesto prepotrebnega zraka je zajela vodo.

V pljučih jo je močno zabolelo. Tako močno kot še nikoli. Bolečina je bila tako silna, da bi človek lahko kričal. Stella kljub temu ni spustila vreče z mladiči. Prižela jo je k sebi in jo čvrsto držala tudi potem, ko jo je zagrnila tema. In ko se je reka umirila in jo nežno odložila na z mahom obrasli brežini. Tam je obležala v tišini in miru. Spokojno, kot podoba s kakšne umetniške slike. Nežno, kot dih, kot let metulja, kot nežna jutranja meglica, dokler je ne pretrga prvi sončni žarek. Ko so jo našli mačji mladiči, niso več cvilili. In klici, ki so jo želeli predramiti, so zveneli nadležno in odvečno. »Stella, Stella …. Stellaaaaaaa, Stella …« Stella se je zdrznila. Potrebovala je le trenutek, da je ugotovila, da je odtavala. Da se je nevede prepustila toku misli, ki jo je odnesel v otroštvo. In to se ji je v zadnjih dneh zgodilo večkrat. Prevečkrat. »Presneto,« je pomislila. Bila je jezna sama nase. Kaj takšnega se ji ne bi smelo dogajati. Sploh ne sredi tako pomembnega sestanka, na katerem je ena izmed povabljenih agencij predstavljala predlog televizijskega oglasa.

Stella je bila odgovorna za prenovo celostne zunanje podobe podjetja, v katerem je bila zaposlena. »Kaj torej menite o našem predlogu. Da bi televizijski oglas prikazoval vaše podjetje kot drzni spust po deroči reki. Predlog oglasa je nepredvidljiv, tvegan, izrazno močan. Kot takšen vsekakor poudarja vaš značaj in poslanstvo.« »Ok, očitno niso opazili, da z mislimi niti slučajno nisem bila tu. Še dobro,« je pomislila sama pri sebi. »Predlog oglasa,« je rekla na glas. »Naj pomislim.« »Oglas ni bil slab. Kaj slab, dober je kot strela,« si je rekla. »V trenutku me je odnesel nazaj v preteklost. Na obrežje reke, kjer … kjer sem izgubila mucke. Kjer so me komaj rešili in spravili k sebi. Po tistem dogodku nič več ni bilo tako, kot je bilo. Babice nisem smela več obiskovati, čeprav sem večkrat obljubila, da ne bom več hodila k reki. Da jo bom ubogala in poslušala. In spremenilo se je še marsikaj drugega. Še danes ne vem točno kaj, a zdi se mi, kot da je tistega dne v reki ostal tudi del mene.« »Stella?!« »Razmišljam, dovolite?« je odvrnila nejevoljno. To si je lahko privoščila. Veljala je za eno boljših in prodornejših direktoric marketinga na trgu. Bila je odločna, nepopustljiva, stroga in neposredna. Predstavniki agencije so bili v njenih očeh zgolj izvajalci, ki so želeli pridobiti donosen posel. Njeni sodelavci pa so vedeli, da je šefico v takšnih trenutkih bolje pustiti pri miru.

Stella je v konferenčni sobi čutila mešanico različnih občutij, ki so jih prisotni imeli do nje. Čutila je spoštovanje, strah in prezir. In tega zadnjega je bilo največ, kar je bilo povsem razumljivo. »Spet sem zašla, spet sem odtavala. Jebela cesta, zberi se Stella. Vsi v tej sobi od tebe pričakujejo nek odgovor.« Globoko je vdihnila in spregovorila: »Če sem iskrena, name ta predstavitev ni naredila globljega vtisa. Podobno zgodbo sem videla že ničkolikokrat.« Obrnila se je proti predstavnikom agencije.

»S takšnim kopiranjem pri našem podjetju ne boste prišli daleč. Ne podcenjujte nas in ne imejte nas za norca. Naj vas opozorim, da imamo tudi mi dostop do interneta. Presenečeni? Da, naše oči so stalno odprte in precej dobro vemo, kaj se dogaja okoli nas. Imejte v mislih, da se je poleg vaše agencije na naš razpis prijavilo še pet drugih, ki so se precej bolj potrudile s svojimi predlogi. Glede na vaše ime in reference sem pričakovala več. Precej več.« Nato je odločno vstala, pospravila svoje stvari in se podala proti izhodu. »O naši odločitvi boste obveščeni v roku treh delovnih dni. Lep dan.«

KONEC