Zobna ščetka

Moški srednjih let je ležal vznak in srepo strmel v strop. Postelja, na kateri je bil tako obležal, je bila tuja in ženska, ki se je po ljubljenju nekam dolgo zadrževala v kopalnici, ni bila njegova.

Ali pa je pač zdaj že tudi bila – saj v razprtem kovčku, ki je nemarno odvržen ležal v kotu, je bilo vse, kar mu je ob selitvi uspelo izpuliti bivši ženi, z njim pa se je torej poslej selila po svetu tudi vsa njegova brezmejna svoboda. Prav nič mu torej ni preprečevalo, da ne bi kar obležal, se sčasoma udobno namestil in kratko malo ostal. No, moški srednjih let, ki je bil povsem v skladu s svojo starostjo, glede teh reči zdaj že hudo negotov, je prav v teh trenutkih nekje globoko v sebi znova začutil, da se še ne more dokončno odločiti. Komaj se je bila razpletla zadeva z bivšo ljubeznijo, ki je bila pravzaprav klavrna zgodba o slepih upih in kroničnem nerazumevanju, naj bi se torej že začenjala nova, ki je seveda zopet veliko obetala.

Ženska, ki je brkljala v kopalnici, je bila za celih pet let mlajša od njega, njena koža je bila mehkejša od svile, ki si jo je samo zanj oblačila, in iz njenih oči je vanj sijala toplina, ki ga je zmeraj znova ganila in čudno vznemirila. Kogar je kača pičila, se mora najprej znebiti strahu pred vrvjo, si je v teh dneh ponavljal, pa tudi svetovalci, ki so mu brez dvoma želeli samo pomagati, so bili prepričani, da se pri teh letih življenjske napake več ne popravljajo s ponavljanjem.

»Saj ne boš verjel!?« mu je s čudenjem v očeh dejala ženska, ki je končno stopila iz kopalnice in je z rokama za hrbtom nekaj skrivala.

»Poglej, to je tvoja zobna ščetka, kajne, da je?« mu je v levici pokazala njegovo belo zobno ščetko. »Poglej, to pa je moja,« mu je nato z desnico pomolila pod nos še svojo zobno ščetko, ki je bila tudi bela in pravzaprav zares povsem enaka.

»Ne moreš vendar reči, da to ničesar ne pomeni?« je bila vidno vznemirjena, ko ju je vzel v roke in ugotovil, da sta od istega proizvajalca in celo enak model. »Čudno, res,« je zmignil. »A kaj bi naj pomenilo?« je še dejal, čeprav je slutil.

»Poslušaj,« je prisedla. »Pa saj vendar veš, koliko je ščetk po marketih in drogerijah in kako zares ogromna je izbira,« ga je poljubila. »Potem pa greva ravno midva in si izbereva povsem enaki …« Objel jo je, jo stisnil k sebi in se ji zazrl čez golo ramo. Seveda je razumel, zakaj jo je to tako prevzelo in čemu je ob občutkih lepega zdaj drgetala.

Toda resnica, ki ga je pravzaprav osupnila in je nikakor ni želel izreči, je bila vendarle drugačna. To belo zobno ščetko mu je namreč kupila bivša žena.

KONEC