Moj bog, kako so dišala njena pisma. Vonj je bil komaj zaznaven, a tako prepoznaven, da bi ga miže našel v poštarjevi torbi. Dodobra se mi je bil namreč že vtisnil v čutni spomin, pa čeprav ga ni bilo mogoče prav z ničemer primerjati, niti ga torej ni mogoče opisati.
Tako zagotovo ni dišala prav nobena roža ali trava, temveč je morda lahko tako kvečjemu dišala pomlad tam nekje v tistih grapah, od koder so ta pisma prihajala. Vendar vonj je bil ob vseh letnih časih enak, ona pa le ni mogla imeti take moči, da bi ga ujela in shranila, ko je bila ta najlepša in najbolj opojna. Čudilo me je, da mi tudi on, ki so mu bila ta pisma namenjena, ni znal povedati kaj bolj določenega o tej zapeljivosti.
Morda je bil zanj to pač le vonj po njej, zato ga je bil že vajen in se mu ni mogel zmeraj znova čuditi. Toda, če je bil to res vonj po ženski – potem so jo tam nekje zagotovo oblegali še metulji, on, ki jo je že lep čas obiskoval le enkrat na mesec, pa je bil še zmeraj tako zakleto miren. Le njena pisma, ki so zdaj prihajala že tudi po dvakrat na teden, so ga nekako zmeraj znova spravljala v zadrego. Bila so dolga, ljubeča, prepolna lepih besed in ganljivih misli, on pa je bil na žalost eden izmed najbolj redkobesednih mož v naši izmeni.
»Dam ti za pir, če mi napišeš pismo,« mi je dejal neko nedeljsko dopoldne – od tega bo zdaj že skoraj poldrugo leto.
»Seveda ti ga napišem,« sem kar privolil, saj sva si bila dobra in zmeraj mi je rad pomagal. »Sedla bova tam v senco, ti boš narekoval, jaz bom pisal pa še tisto tvoje pivo bova sproti popila,« sem predlagal.
»Prav nič ti ne bom narekoval, saj ti to tako znaš veliko bolje od mene,« je le odmahnil in mi ponudil steklenico. Seveda sem zinil, a pismo sem nato pač le napisal. Saj, kaj pa je vendar lepšega, kot nekomu sporočiti, da se je nekdo ob mislih nanj vznemiril in se od sladkih upov ves raznežil? In že tretji dan je potem na njegov naslov prispelo njeno, ki je sporočalo enako, le da, če smem priznati, še bolj vzneseno in čuteče …
»Vedel sem, da se lahko zanesem nate,« me je objel čez ramo in je seveda spet dal za rundo. »Dobro vem, kaj zmorejo besede, pa naj bo to na prižnici ali na sodišču,« me je ves pivski večer trepljal. »Kakor sva začela, bova pač zdaj morala tudi nadaljevati,« me je že določil. »Ne moreva ji vendar zdaj že razkriti, kakšen bedak sem bil v šoli in kako bedni so bili moji spisi …«
Seveda mu potem nisem mogel dopovedati, da tudi taka ljubezenska pisma niso šolski spisi. Ne da bi to prav želel, sem se namreč zapletal v njuno zgodbo in se vse bolj ujet pogrezal v razmerje, pri katerem se ni nikdar povsem vedelo, koliko v resnici odtehtajo njegovi občasni, zdaj že povsem meseni obiski, in koliko vse te premnoge besede v vse daljših in tudi vse bolj strastnih pismih. Saj celo poroko, na katero se zdaj vsi skupaj odpravljamo, sem ji navsezadnje moral prav jaz prvi omeniti in ona je potem odpisala:
»Najdražji! Morda ti ne bi smela tega zaupati, a kaj, ko pa je vendar čista resnica, da sem že vse poletje z enakim pričakovanjem odpirala tvoja pisma in zmeraj znova srčno upala, da bom končno lahko prebrala tudi to čarobno besedo in se je dotaknila s svojimi ustnicami …«
Ampak, tako pač je. On bo po vsem tem končno izrekel tisti svoj kratki in jedrnati »da«, ki bo nadomestil vso poprejšnjo plazmo mojih besed in dokončno zapečatil njuno usodo, jaz pa bom zagotovo še dolgo pogrešal in iskal tisti čarobni vonj njenih pisem. In kdo ve, ali ga bom sploh še kdaj našel. Saj tako zagotovo ne diši prav noben papir ali črnilo, temveč morda tako dišijo le besede, polne ljubezni.
KONEC