(Z izjemo Natalije Verboten so vse osebe in kraji v zgodbi plod avtoričine domišljije. Enako velja tudi za vse dogodke.) 
Župan Štefan Mrak, pizdun prve klase, je v predpasniku, ki si ga je nataknil čez moško obleko, in v gumijastih rokavicah po pisalni mizi živahno razpostavljal posodo za postavljanje skalnjaka, korito, vreči navadne zemlje in humusa, potaknjence, sito in lopatke.

Prenosni računalnik, telefon in pisarniške potrebščine je pred tem nagrmadil pod mizo in odmaknil oblazinjen naslonjač. Na drugi strani je na dizajnerskem stolu čemel Boris Lisjak, novoimenovani direktor novoustanovljenega Zavoda za zaposlovanje v Sončnem dolu, in pihal vrelo kavo v plastičnem lončku. Prsti so ga pekli kot prasica, vendar je skušal vzbujati vtis direktorja, ki dolgo zdrži, preden pregori.

V njegov pogled se je že prikradla rahla postalkoholna depra. V pisarni se je duh po zemlji in kavi mešal z vonjem po svežem kravjeku, za regalom s fascikli pa je na tleh ležal vzglavnik, na katerem je Mraku vsako popoldne okrog druge ure padla krivulja bioritma. Zvil se je v zarodek in utonil v kratek, krepčilen spanec pravičnega. V tem času bi ga smeli zmotiti le v primeru, ako bi na vrtu prenovljenega poslopja Zavoda kateri od popkov dragocene sangvinarije odprl cvet. A ga do zdaj kot nalašč še ni. Niti eden. Mrak je popizdeval.

Njemu, ki je poštenjake in male ljudi tako rekoč spravil na seznam ogroženih vrst, njemu bodo kljubovale posrane rože? Mah, izruval jim bo prašnike in jim jih zatlačil v pelodno vrečko, banda klorofilna! Na steni je visel koledar z razkošnimi botaničnimi reprodukcijami, ob njem pa linijski diagram z drastičnimi padci krivulj naravnega prirastka, kmetijstva in standarda v Sončnem dolu. Seveda je statistiko vodil sam župan, statistike že ne bi prepustil statističnemu uradu. Krivulje so se dramatično nadaljevale tudi pod grafi, župan jih lastnoročno izrisal do vrste vtičnic, od dna jih je ločilo le še za moško dlan prostora.

Zamislil se je. Potem je zavihal rokave, nekaj podatkov priredil, nekaj zakamufliral, svoji tajnici odprl popoldanski s.p. in na plečih njene premoženjske odgovornosti izvlekel iz nekega razpisa za razvoj podeželja čedno vsoto, s katero je za male krajcarje in s poceni tujo delovno silo obnovil propadajočo stavbo nekdanje osnovne šole, preostanek pa shranil na računu v tujini. Natančneje, na Sparkässe v Lipnici. Idiote v oddaljenih davčnih oazah izbezajo kot ščurke izpod modroca, računal je, da je Lipnica za domače fursovce premalo eksotična. Naj se kar ubadajo s Panama pampers, saj umazana lopovščina cveti bolje od preklemanih sangvinarij, v ugledne državljane, kot je on sam, pa se nimajo pravice vtikovati!

»Če otrokom v tej državi množično gradimo nove, svetle in sodobne šole, smo jim dolžni postaviti še nove, svetle zavode za zaposlovanje, da se bojo imeli kam zateči, ko odrastejo!« je pred dvema letoma odločno napovedal v svoji županski kampanji. Iztekajočo polovico mandata je zdaj uspešno okronal z zasebnim, s koncesijo za vseživljenjsko karierno orientacijo ovenčanim Zavodom za zaposlovanje, kjer bodo odraslim krajanom, po večini kmetovalcem, ki so izgubili smer oranja, pomagali pri samorealizaciji.

»Guč si si napisal?« je vprašal depresiranega Lisjaka.

»Mhm,« je zamomljal Lisjak.

»Nauči se izražati jasno in glasno, ljudje te morajo slišati! Samo če dovolj glasno s prstom kažeš na druge, lahko za njihovim hrbtom delaš, kar te je volja,« je vzrojil Mrak z lopatko v rokah. Lisjak je pohlevno rekel:

»Ja.«

»Upam, da ne bom obžaloval tega,« je zagodrnjal Mrak med grabljanjem zemlje v lončku. Majcene grabljice so imele na ročaju vgravirani inicialki ŠM.

»Ko sva že pri obžalovanju …« se je nemirno presedel Lisjak. »O tem direktorskem stolčku bi malo podiskutiral …«

»Primi tole!« mu je naročil Mrak. Lisjak je oberoč poprijel korito, a mu je na enem koncu zdrknilo iz rok in kroglice iz stiropora so se zakotalile po tleh. »Pazi na rože, runkel!« je zarohnel Mrak in mu iztrgal korito iz rok.

»Za razliko od tvojih budalastih idej lepo cvetijo! Dajem ti zadnjo šanso! Tri firme si že potopil, kriminalisti te iščejo! Nobenih kiksov več, jasno?!« »Ampak v resnici sem jih po tvojih navod…« »Kuš!« je odsekal Mrak. »Mene ne vpletaj v svoje nečedne posle!« »Ampak …« »Kuš, sem rekel!« »Če me najdejo …«  

»Če te kifeljci najdejo tukaj, bogu za hrbtom, te sam fliknem z mosta! Primi zdaj!« Lisjak je držal, Mrak je v korito odločno polagal lončke s potaknjenci. »Nočem biti več direktor,« je komaj slišno potožil Lisjak. Mrak je bliskovito odložil korito s potaknjenci in Lisjaka kot zadnjega razcapanca zgrabil za kravateljc ter ga treščil v steno, da je zaškrtal hrustanec.

»Ne prenesem cagavcev in pičkic!« je siknil. »Vzemi se v roke! Otvoritev je čez par minut.« V tistem mu je zaregljal telefon v žepu, zato je z eno roko segel ponj, z drugo pa še naprej prizadevno davil Lisjaka. Tajnica mu je poslala sms, da je prispela glavna gostja. »Natalija Verboten je tukaj,« je obvestil že rahlo pomodrelega novoimenovanega direktorja, ki je dal od sebe nekaj hropca. »Raje pohitiva, preden jo katera od ljubosumnih bab spešta s traktorjem!«

Izpustil ga je, si otresel neviden prah z obleke, zategnil vozel kravate in si otrl roke v predpasnik. Lisjak se je opotekel in hlastaje za zrakom prijel za vrat. Srajca mu je zlezla iz hlač, zmečkan ovratnik mu je štrlel kot ptičje perutke, od napora so mu pod očmi zrasle čajne vrečice. Mrak mu je z dlanmi urno pogladil obleko, popravil ovratnik in ga potrepljal po licih. V naprsni žep mu je vtaknil rdeč nagelj in ga porinil skozi vrata. Spotoma je tajnico zgrabil za rit in ji skušal pod kiklo vtakniti prste v tamalo. Za kaj več mu je zmanjkalo časa. Z Lisjakom sta pohitela proti obnovljenemu poslopju, pred katerim se je že gnetla polovica sončnedolskega življa. Na drogu je plapolala zastava z inicialkama ŠM, čez glavni vhod je bil napeljan rdeč slavnostni trak, v avli je kot gromozanski falus stal Mrakov doprsni kip iz brona. Miza, ovenčana z belim prtom in ozaljšana z rdečimi nageljni, se je šibila od kulinaričnih dobrot. Natalija Verboten v preozkem krilcu in oprijeti bluzici je klepetala z domačini.

Povezovalec, ki je v prostem času gojil kokoši nesnice, je pozdravil goste in napovedal prvo točko. Na oder je stopila Natalija in zapela z zvonkim glasom. Med ljudmi je završalo. Radi so imeli Triglav, Natalijo in štrudelj. Mraku je bilo jasno, da je bil to lažji del. Ko ga je povezovalec najavil, se je moral s pestmi prebijati proti odru. Množica je negodovala in mu skušala preprečiti dostop do mikrofona. »Dragi krajani, spoštovane krajanke, dragi Sončnedolčani, spoštovane Sončnedolčanke!« je gromko vzkliknil. Pozabil si je sneti predpasnik.

»Danes je velik dan za Sončni dol!« »Ja, Natalija je prišla k nam!« je zavpil nekdo. »Vrni ji mikrofon, lopov!« Razlegel se je navdušen aplavz. »Tudi sam sem počaščen, da se je gospa Verbotnova prijazno odzvala našemu povabilu …« jih je skušal preglasiti. »Toda kot vaš župan imam v mislih od ranega jutra do poznega večera skrb za skupno blaginjo! Vsi veste, da gospodarski napredek spremljajo tudi …« »… pisemske bombe in ugrabitve!« je zavpil nekdo iz množice. Mrak se je kislo nasmehnil in dvignil roko: »Vem, vem, vse živo ste že poskušali, to vam štejem v dobro, izkazali ste veliko dozo kreativnosti, nič vam ne zamerim, da se razumemo …

Seveda pa nikar ne pozabimo bistvenega elementa, brez katerega ni prosperitete, in to je …« »… atentat!« ga je preglasil nekdo drug pri mizah z dobrotami. »… delovna sila! Natančneje, vi, dragi moji volivci! In zato v čast sončnedolskemu delavstvu in kmetstvu odpiram naš prvi Zavod za zaposlovanje po sistemu javno-zasebnega partnerstva, kar pomeni, da je država prispevala sredstva, jaz pa direktorja! … Naj vam predstavim gospoda Borisa Lisjaka, direktorja, kot ga v Sončnem dolu še ni bilo!« Z glavo je pomignil Lisjaku, naj se podviza na oder. »Edino tu še ni bil direktor, ja!« je razjarjeno zavpila starejša gospa in obema žugala s pestjo. Lisjak je na poti do odra dvakrat padel čez podstavljeno nogo in si umazal obleko. Višje mu niti ni bilo dano, kajti v tistem so se v daljavi oglasile sirene in mrmranje približno dvestoglave množice je zamrlo. Lisjakova noga je otrpnila nad pomožno stopnico na oder kot v zamrznjenem posnetku.

Nad Sončni dol je legla slutnja škandala. Nekateri so se zaradi boljšega razgleda že prekomolčili na zunanjo stran, v bližino zakrpane glavne ceste, po kateri so se bližala policijska vozila. Ljudem so se na vratu lepile potne štrene las, na nekaj koncih je izbruhnil smeh in prekinil nezaslišano glasni molk. Mobiteli, dotlej uperjeni v Natalijin dekolte, so se do zadnjega preusmerili v policijsko marico, ki je v oblaku prahu ostro zavila na parkirišče. Za njo sta priškripali še dve vozili in iz vseh treh je izskočilo skupno sedem oseb, od tega dve v civilu. Pravljično število se je zapodilo proti odru in Mrakova tajnica je odhitela v pisarno po vzglavnik za padec bioritma, da bo šefu pri roki. Čeprav ob tej uri že dolgo ni bil tako buden. Spotoma je vpila, ali naj priskrbi še čisto rjuho. »Pokličite mojega odvetnika!« je Mrak tulil za njo. Lisjak ni niti muksnil.

Še vedno je bil napol zadavljen. Nekaj zijal se je nagnetlo na vrt novega Zavoda, da bi lažje sledilo napetemu dogajanju. Pri tem je neuvidevno potacalo popke dragocene sangvinarije, ki so se tega dne odprli v čast velikemu dogodku. Med ljudmi so padale stave, katerega bodo začopatili, župana, direktorja ali kar oba. Komu se imajo zahvaliti za tako sijajno rešitev? Tajnica je pripetkala nazaj z vzglavnikom in zlikano rjuho, na ustnicah ji je počival drobcen smehljaj. Natalija se je medtem prikupno zapletla v pogovor z javnim organom. Pravzaprav z dvema. »Oprostite, ta dva polcaja sta iz našga kraja,« se je nasmehnila vznemirjeni množici. In uspešnica je bila rojena.

KONEC