Silhueta snežno belih hiš z modrimi polkni se je zarisovala nad turistično vasico. Galebi so se pozibavali na gladini, sonce je zahajalo v ultramarinu horizonta, zlata obala se je počasi potapljala v turkizno plitvino. Pesek se je nagajivo smukal med prsti osemnajstletnega dekleta. Vsake toliko ji je rahel val splaknil noge.
»Ti, a imaš kaj za brat s seboj?« je vprašala fanta, ki je sedel ob njej.
»Za brat?« jo je začudeno pogledal.
»Jaz sem si malo drugače predstavljal nočno življenje, če veš kaj mislim.«
Usta so se mu razlezla proti ušesom in razkrila niz lepih belih zob. »Kako bi rekel, vse drugo mi hodi po glavi, le knjige ne.«
»Saj vem. A jaz si ne morem kaj. Homerjevo Odisejo sem vzela. Zdelo se mi je primerno, zgodovina Grčije, tukaj naokoli se dogaja, potovanje. Saj veš, kako rada imam poezijo.«
Prijel jo je za roko: »Jaz pa ne rabim nobene knjige, če si ti z mano. Pogledam te v oči in to je zame ... poezija.« Na široko se je zasmejala, potem pa so se ji oči orosile:
»Rada te imam.«
»Jaz tudi tebe. Zelo,« ji je odvrnil in jo pobožal po laseh. Pogled mu je odtaval prek njenih mandljevih oči, polnih ustnic in kostanjevih las, stran, prek belih pen, ki so začenjale šumeti po vrhovih valov, proti zadnjim sončnim žarkom na obzorju.
Potem se je nenadoma zdrznil, kot bi ga nekaj predramilo: »Pripravi se, vzemi čevlje, potovalko in rešilni jopič. Vidim čoln. Ahmed je rekel, da pridejo zvečer. Če se izmuznemo obalni straži, bomo do jutra na Lampedusi.«
KONEC
