Lej ga. Da človek ne more spit enega pira v miru. Vedno se mora najt en kreten, kot zakleto. Že ko ga samo gledam, me mine do vsega. Lej ga. Kako se samo nosimo. Kravateljc pa bela srajca. Doma mu jo pegla žena, v službi med malico pa tajnica. Pa teksaška sončna očala, zlata urica, morska kožica.
V čevljih si lahko pogleda, če ima spet kaj med zobmi, jebenti. Najbolj pa je ponosen na izboklino v hlačah … Od denarnice, da se razumemo. Navajen je, da kvari ljudem življenje. Od jutra do večera, koliko življenja je to pokvarjenega. Kako bulji. To je nekaj lepega za pogledat!
Malo se mi že popravlja okus. Lej ga, ko da je erbeg požrl, hehe. Ne more verjet, lej ga. Lej ga. Kot da se pa to njemu res ne bi smelo zgodit. Kot da je to do zdaj videl samo po televiziji. Mati moja, to mora bit ja vesoljna zarota. Čudno, da še ni policije klical, ker taki imajo vse te številke, bo sam komandir priletel, še hlač si ne bo do konca gor potegnil.
Uf, zdaj je celo šipo dol spustil. Akcija. Za frizuro ziher da več ko moja, se ni za bat. Pa v salonu tudi presedi najmanj toliko ko ona. Poznam jaz take, o ja! Prav vidim ga, kako mu pol, ko gre od frizerja, nabija v glavi hujše ko jaz njej, za vsak porabljen cent se mu en živčni vozel posuši, sigurno. Pa zakaj pa kako, pa primerja cene, pa kako bi drugič prišparal. To je za popizdit, to je to. Več imajo, bolj gledajo, kje bi še prišparali ali pa kje bi še vzeli. Kar je njim tako ali tako eno in isto. Vzame tebi, pa prišpara, ne? Ja, ko pride do ene take resnične življenjske zajebane situacije, potem pa kot tele v nova vrata. Lej ga, lej.
Kaj pa zdaj dela? Maha mi, jebemu … Prav meni. To ni res! Niti iz avta ni stopil, samo glavo ven steguje pa rokico. On bi vse kar z riti, gospod direktor. Si bo srajco pod pazduhami navlažil, kaj si ti nor, bo žena mislila, da za mladimi gleda. Mater. To imam, kaj ga pa buljim. On takoj opazi, če ga taki buljijo. Samo jebe se meni, ti kar mahaj. Jaz imam svoj pir pa mir. Saj imaš klimo, ni, da se nekaj posebej matraš. Kar lepo sedi tam in mahaj. Nič ne vidim, da bi kje kaj pisalo, da ti moram pomagat. Nismo mi v senci tvojega dimnika, šefe, tu zunaj smo zdaj vsi gospodje. Demokracija, so rekli tovariš Milan, nič več ne bo, kot je bilo. In jaz imam tu demokratično pravico, da te odjebem, tako kot ti vsako leto odjebeš svoje delavce, ko se deli dobiček. Tako.
Ena nula za mene in vse proletarcesvetazdružitese. Lej ga. Še kar maha ko navit. Da mu ne bo roka odpadla pa bo uro izgubil … Nič ne pomaga. Ker tu ni nobenega kristjana, samo on pa jaz pa moj pir. Ja, si kar mislim, kako se mu spahuje po Titovi Jugoslaviji, da mu še vedno tulijo sirene v glavi. Takim se še bolj ko raji bedasti, da bi jih … Samo le po črki, ne po duhu, ali kak že pravijo. Ni, da ni. On bi lepo obdržal kapitalizem pa svobodni trg pa interspare pa Nato pa vso to civilizacijo … Samo bi imel poleg tega še trdo roko, to pa mu manjka. Oni bi imeli še kladivo, ne samo srp. Nič ne pomaga, če lahko v miru žanješ, če ne moreš še vsake toliko malo udarit po mizi. Saj se mu lahko spahuje. Takrat se ni rabil smejčkat vsakemu kurcu, pa milo boga prosit, pa jest čevapčiče z vsakim župančkom, ministrčkom, drobit svojega kruha vsakič, ko bi rad dal kaj v svoj žep.
Takrat se je vedlo, kdo je, kaj lahko in koga se ne sprašuje. He, pa katerega avta ne smeš zaparkirat. Zdaj bi že bila tu milica pa marica, jih ne bi bilo treba klicat … V Jugi so oni gori jemali direkt iz državne blagajne in dajali pod povšter, danes pa mora svizec vse to lepo v folijo zavit. To je tisto. Jebiga, skoraj se mi smili. Samo kurc, ene stvari res niso več tak, kot je bilo, nimaš tu kaj, drugo pa je še kar večno. Včasih so imeli Lahovi televizijo, prvi na vasi, smo vsi hodili dnevnik tja gledat, stari Lah si je moral vsakič eno luknjo več v pasu naredit. Danes pa ni človeka, ki ne bi imel televizije. Samo Lahovi imajo danes trikrat večjo in v vsaki sobi eno.
Mi kupujemo pomaranče pa banane v Eurospinu, oni pa biopomaranče pa biobanane v Mercatoru. Pa buteljke. Ko je treba pokazat, da so druga rasa, gre denar na vse strani. Samo poglej si tega tajkuna. Če je to, kar vozi ta čebeluhar avto, pol je moj kotalka. Pa to je ja jebeni tank. S tem bi lahko peljal prek petke, prek mene, prek cele terase pa še gostilne na drugo stran, če bi kurac imel jajca. On pa maha z rokico, pa bulji v mene ko dete v podobico za veliko noč. Pa se sekira, kot da ne bo tega, da mora tam iz avta mahat, nekomu mastno zaračunal. In potem … Saj ne vem, kaj bi rad. Kaj? Mi bo dal ključe, pa da mu jaz avto mimo speljem, da mu pokažem, kak se to dela? Ha, to bi rad doživel. Še z golfpalico se me ne dotakne, bognedaj, da pridem blizu avta.
Lej zdaj onega. Je to …? Seveda, lej ti Srečkota. Mater. Njega tudi nisem videl že sto let. Skoraj ga prepoznal ne bi. Pa na biciklu. Lej ga, stari je že čisto slep. »Ej, Sreč! Kaj zdaj? Kaj se po toti vročini okoli potikaš? Boš enega?« Sreč je tudi pravi, ja. Pizda, zgleda znucan, kot da bo zdaj zdaj upihnil zadnjo. Saj, tridesetega smo že, puščava veni, puščava notri. V mestu je pa danes tudi tak, da ne srečaš nikogar znanega, sami turisti in zabušanti, ki jim ni do dela. »Pa …« Lej ga, se napravlja, kot da je treba to na sejo dat. Gobec pa še komaj narazen dobi. »Pa daj pol enega! Samo samo enega, ker se mi mudi.«
Včasih, ko sem bil še mulc, na pripravništvu na njihovi firmi, ki mi ga je zrihtal, je on meni častil, zdaj pa se je to vse obrnilo. Tako je to. Stari nimajo denarja, mladi nimajo denarja, mi vmes pa nosimo celi pokojninski pa šolski sistem na svojih ramah. Samo zato, da bomo na stara leta crkavali od lakote, ker mladim tak ni do dela pa ne do nas. »En špricer!« Saj ne vem, če je čula. Oziroma če je hotela čut. To pa imajo, ker samo še neke smrklje s študentskega servisa nabavljajo …
»Kako? Ste brez dela?« »Brez dela? Kaj ti res misliš, da se gradi kaj manj? Malo se pozna, ne rečem, samo še ni tak hudo. Tako ali pa tako pa smo imeli zaradi toče jeseni dela za celo leto naprej. Ljudje gradijo, pa se lahko svet podira. Samo, saj veš, kaki so, vsak bi rad sam, to je tisto. Če pa že kdo koga vzame, pa mu pamet soli, pa picajzlja zraven, kot da ti ne znaš nič, pa samo čakaš, da se uležeš pa zaspiš, če te ne bo s trepalnicami nonstop v hrbet štihal.« S trepalnicami v hrbet, hehe …
»Kaj pa ti?«
»Nič, dopust sem vzel toti teden, moram doma kuhinjo malo preštrihat. Mi Jožica že od novega leta govori, da jo je sram pred ljudmi, pol pa veš, kaka je. Danes pa me je še izkoristila, da jo k frizeru peljem, baba žlehtna. Saj ima tamala izpit, samo ne dam jaz njej avta niti mrtev.« Mater, pir je tudi že topel, pa sem ga pred petimi minutami naročil. »Kaj pa ti?« »E, invalidsko si rihtam. Tak ne gre več.« Invalid si pa vedno bil, ja … Vau, celo špricer je že prinesla. To je neki hitrostni rekord južno od teksaške granice, evo mi glave, če ni. Še bolj hitro pa je svojo rit debelo spet odnesla, smrklja. Njen mali gleda ven iz bara, ko da jo mislimo tu posilit … No, če Sreča pogleda, kak se mu sline cedijo staremu … Saj, ni njemu lahko brez babe že deset let. »Pa nobenega ne poznam. Potem pa veš, kako je to. Brez tega bo kurca kaj …«
No, če bi ga videli, kako je ta špricer ruknil, že ne bi mislili, da mu kaj manjka. Tanka ga še vedno kot pri tridesetih. To ostane. Ko bicikl vozit. »Vroče je letos.« »Saj. Mene pa gonijo od enega k drugemu. Tja na slikanje, k onemu na pregled, k tretjemu po drugo mnenje, k petemu v pizdo mater.« »Pa plačuješ ko bedak.« »Kaj pa misliš. Vsepovsod ti najprej rečejo, da bo treba mesec, dva počakat. Če pa bi plačali, gospod, pa ste lahko jutri na vrsti. Pol te pa gledajo, če boš trznil. Da bi jih … Samo, kdo bo čakal mesec dni za en izvid?« »Ja, tak je to. Prvo ga plačaš prek davkov, ko si pri njem v bolnici, pol te pa še k sebi v zasebno ordinacijo naroči na dodatne preiskave, pa mu plačaš še direkt. Da jebentiboga, če bi imeli vsi pamet, bi bili vsi dohtarji.«
»Pa da bi vsaj še delali, kot se sliši …« »Ja, saj, kurac. Našo staro so glih prejšnji mesec skoraj ubili …«
»Kaj pa že spet?«
»Ponoči ji je bilo nekaj slabo, pa sem jo peljal k njenemu dohtarju, ko sem šel na šiht, pa je tam čakala osem ur. Osem ur! Si misliš? Da sem jo mimogrede s šihta nazaj pobral. Še čakal sem jo pol ure. Pa še takrat ne bi niti not prišla, če jim ne bi na hodniku tam skup padla. Naslednji teden pa spet. Samo, dobro, takrat si je bila pa tudi sama kriva. Sem ji že stokrat rekel, da naj v toti vročini ne hodi na polje, ker tak ni, dokler ni. Pa kaj jo briga, kak je suša, ko da še ni suše videla pri svojih letih. Kaj bo koruzo z milimi solzicami zalivala? No, in ji je bilo spet slabo, pa je klicala zdravnika in jo je naročil za drugi dan ob desetih. Pa si ni dala rečt pa je trmoglavila po svoje in sem jo peljal že ob sedmih. Ona bi itak šla že ob šestih, samo je prvo treba svinjam jesti dat, bognedaj.«
Gleda, če mu bom še enega naročil. Ko naš cucek. Saj ne, da mu ne privoščim, samo kaj, ko kurčeve banke komaj ob dveh spet odprejo, jaz pa imam samo še drobiž v žepu. Če bi bila tamala tu, da jo pošljem na bankomat ali da bi Jožica vsaj enkrat malo prej povedala, da gre k Danici …
»Saj bi še nekak šlo, to okoli zdravnikov, če mi ne bi vozniške pobrali.« »So te dobili?« »Kaj pa misliš? Da treniram za Poli maraton ali kaj? Prejšnji teden glih, kot zakleto. Malo smo po službi zategnili v bifeju prek ceste, pa sem tudi šel še hitro. Kaj sem te spil, dva, tri špricere? In evo, ti mater, me niso čakali na ovinku pri Tinetu? Dve bajti od hiše …« Zagledal se je nekam, so se mu kar oči zarosile. »Kaj pa oni tam?« O, pizda, sem že skoraj pozabil na kretena. Saj ne, da bi se kaj premaknilo v glavi njegovi. Še vedno je tam, pa še kar v avtu sedi. Samo malo se je nazaj prestavil, pa gleda pa meri pa računa, če bi vseeno lahko nekak mimo petke prišel, ne da bi si hamera umazal. »Zaparkirali so ga, zgleda.«
»Manjši avto bi imel, kurac, pa ga ne bi. Ni res? Da ga ni sram, cele družine bi lahko par let jedle od tega, koliko je on dal za toti avto. Na invalidski pa bo smrkavec prej kot jaz.« Pa saj je tudi on res en invalid.
»Nič, grem jaz, moram še dalje.«
»Ja, nič. Oglasi se kaj kako soboto, bova malo domačega spila.«
Malo je pa le še počakal, če bi še kaj dobil. S pokojnim fotrom sta bila najboljša kolega, ja, še od tedaj, ko sta delala v Nemčiji. Samo naš stari je tista leta od Švabov vsaj nekaj domov prinesel, Srečko pa po navadi samo žulje pa vinske mušice. Je rajši gori še kak dan ostal, kot da bi prišel domov zidat bajto pa na polje. Se mi je njegova Marija smilila, ko sem bil še mali, ko je bila za vse sama. Naš foter, bog mu daj dobro, pa ni prav z vlaka stopil, že je imel motiko na rami ali pa cigl v roki. Pa smo delali ko črnci že od malega, da smo tu, kjer smo, pa glih tak nimamo kaj pokazat. Gre pa tudi tako, kot da bi imel kupček v gatah. E, moj Sreč.
Oni v avtu zdaj sem gleda. Je videl, kreten, da sva se o njem menila. Si je že začel nekaj domišljat, saj mu ni treba dosti. Se mi zdi, da samo malo manjka, da se bo začel dret hej ti, pizda mu zelje grizla. Samo naj proba. Bo on videl, kako roko imam, pa kak mu ne paše na frisu. Samo naj proba. Jožica pa tudi ne pokliče, baba smotana. Sem ji že rekel, da naj neha hodit k Danici, ker ona striže bolj z gobcem ko s škarjami. Pa samo politiko nonstop po zobeh vlači, zato pa ima tak redke … Lej ga. Ne neha gledat sem. Samo, da me živcira. Tak je to, če vse drugi namesto tebe. Deco ti je šola vzgajala, ženo ti poštar pedena, plačo ti delavci služijo … Samo roko je treba nastavit, pa tu in tam ritko, če nisi dovolj visoko na lojtrci. Ti pa med tednom ko črnec, pa še v soboto rineš po zemlji ko krt ali pa na fušu …
Ohoho? Ne me jebat! Ven iz avta je stopil, aleluja! Je goreče molil, pa se mu je Marija prikazala? Bo tačas dala Jezuščka na zadnje zice pa mu lastnoročno premaknila mašino. Pol pa bo on še njo na zadnje zice malo, hopacupa, pa si bo zaslužila še Pohorje. Ubogi tačrni so dobili nazaj tako samo neke otoke pa šume. Kaj pa naj pozimi, reveži? Bi rabili kako žegnano smučišče, bogami. Da je pizda materina še njim, če smo že začeli. Aha, za telefonirat je očitno moral ven stopit. Je klima preglasna ali pa je toliko železa, da nima niti črtice? Ali kaj? Lej ga, Srečko še ni šel. Je moral še odtočit špricer za vogalom, že ni bil prvi danes. Zdaj pa ga gleda, kot da mu misli kaj rečt. Kot da mesto itak ne smrdi po scalini pa po crknjenih živalih. Lej, pa ga je res ustavil. Samo naj …
Nekaj mu razlaga, samo ima en tak babji glasek, da se ga nič ne čuje. Srečko nekaj kima. Stari je kristjan, ni kaj, je takoj zavohal še kaki špricer. Kam pa gresta? Mater, sem skoraj pivo polil. Toplo pa že ko drek. Lej ti kekca pa rožleta. A tako. Petko bosta ročno prestavila. To si je on namislil tam na hladnem. Pizda materina, če bi bil neki ded, bi to lahko že davno sam naredil, pa bi bil že doma pa denar štel. Kot da je petka težja od bencina, ki ga ima v sebi. Mater. Za to je on Srečkota rabil, za to. E, moj Sreč … Ne more več on delat, ja. Tako, ja, vsak na svojo stran, samo ne preveč močno, da ne bo blatnik v roki ostal, ker potem … Opa, opa, dajmo dečki! Ejej, premalo, od tu vidim. Bo treba še enkrat. Samo on mora prej probat, seveda. In taki ljudje furajo naše gospodarstvo … No, kaj sem rekel. Pa mora spet ven, siromak. Jaz sem to videl od tu, pa čeprav ne vidim več nevemkak. On pa ni mogel s pol metra, pa bi rad fabrike vodil pa firme prevzemal. No, no, gremo še enkrat, invalida, gremo. Švicata ko požigalca.
Dajmo, Sreč, pokaži mu, kaj so delavske roke, pizdarija. Pa delavska pamet kurčeva, ki se udinja za špricer. Lej ju. No, no, dovolj, da ga ne bosta na streho prevrgla, to je delikaten strojček. Zdaj si pa samo še čestitajta ko v Ajeto … Lej, kot da bi se zmenili, zdaj mene Jožica kliče. »Halo! Ja, ja, že grem.« Končno, pizdo materino, dve uri zato, da bo zgledala taka ko prej, kura zmešana. Zdaj pa se ji bo seveda začelo mudit, zdaj ... Kje je ona smrklja? Ima jezik v svojih ustih ali v tujih? Ni žive dušice … Ji bom tu na mizi pustil, da bo vsaj še kaj na sonce prišla, bleda ko duh.
Tam itak že trije mulci pol ure čakajo, da bi lahko sokec naročili. Srečko je že šel? Nisem videl, če je vsaj kaj potegnil iz vsega tega. Kak bakšiš. Je nekam hitro izginil. Pa mu je kurca kaj dal, ja, to bi rad videl, da mu bo kak evro v roko stisnil. Če pa nima nič gotovine pri sebi, revež. Čebeluhar že tudi gre. Zamuja pomemben sestanek za nov kredit. Speljal je, kot da ga je srat pritisnilo od napora. Je pa mašinca zagodla, da je veselje, so ga vsi videli, kak tip je.
Samo jutri bo moral prav dopust vzet, da bo k sebi prišel po tej tlaki danes, pička mu materina. Če bi ga le kaj izučilo, se je splačalo. Dobro. Petka je videt v redu, nista mi blatnika odtrgala. Ker če bi se kje kaj poznalo, bi šel za njim, pa mu iz žepa potegnil. Samo kasete so se razsule po zicu, to pa se tak vedno, ko ročno zategnem. Mater, ko da sem dvignil pokrov ekonompiskra. Vroče je, vroče. Čeprav sem pustil okno malo odprto. Njemu pa kurc, seveda, ko ima klimo.
KONEC
