Bilo je v osemdesetih, drug za drugim smo postajali polnoletni, a o dekletih nismo vedeli ničesar. Gospod Ferdo, takrat še pianist v mestni kavarni, pa je vedel vse.
»Res je, da žensko najlaže osvojiš z glasbo,« nam je pravil, ko smo ob večerih hodili vohat najžlahtnejši damski parfum tistega časa. »Res je tudi, da so jim sicer najbolj pri srcu pianisti,« je dvigoval brado, ne da bi bilo to videti kaj posebej prevzetno. »No, že ob melodiji, ki jo boš zaigral z enim prstom, bodo šli zdravi deklici po hrbtu mravljinci,« nas je zaupljivo podučil.
»Če pa boš s prostimi prsti medtem sledil tem mravljincem, si vsaj pol posla že opravil,« je le še pomežiknil, mi pa smo se že umikali vase in iskali vsak svoj zmagoviti ton. Še danes se v razpoloženih družbah razpoznavamo po tem, da znamo s kazalcem odtipkati vsaj eno zaprašeno melodijo. Sam sicer s to veščino nisem izvabil niti enega mravljinca, pa tudi drugi o tem raje kar molčijo. Dejstvo je, da smo se v devetdesetih potem drug za drugim poročali, o ženskah pa očitno še zmeraj nismo vedeli dovolj.
No, gospod Ferdo, takrat sicer že bolj zgubani gostilniški harmonikar, je vedel vse.
»Dobro poznavanje sočloveka je običajno ovira, da bi ga ljubili, zato se pač razume, da se tudi zakonca z leti vse težje prenašata,« nam je pravil, ko smo za točilnim pultom prvič malce potarnali ali pa se nam je že z obrazov bralo, da se nam ne ljubi domov. »Res je tudi to, da ko jima začne tam enkrat drseti, ne bo šlo več nikdar navzgor,« je bil ob vsej silni modrosti prav neizprosen. »Vaš dodaten problem je kajpada v tem, da se možje z nesrečo nekako sprijaznijo in se nanjo navadijo, žene pa jih začnejo sovražiti, kot da bi bili pri vsem tem res kaj več krivi kot one …«
Tako smo se torej sprijaznili z življenjem in smo bili vmes celo veseli, da nas žene še ne sovražijo, kot bi nas pravzaprav morale. Dokazovalo je to kajpada tudi lahko, da še zmeraj ne vemo veliko o njih. No, gospod Ferdo, ki je zdaj le še ob nedeljah popoldne kdaj zaigral v bifeju ob upokojenskem domu, je zagotovo spet vedel več. »Žensko telo je bolj odporno, zato ženske živijo dlje in imajo več od življenja,« je razlagal zadihan, ko je preveč raztegnil meh in je moral počivati. »Pa tudi vsa druga statistika je na njihovi strani,« je kašljal in vzdihoval.
»Veliko večja verjetnost je, da moški pride v ječo, da ga kdo zakolje, da se znajde v norišnici ali se ponesreči. Ženske pa celo po operacijah hitreje okrevajo in slepič se jim redkeje vname. Zato morajo moški vse to nekako nadoknaditi, si privoščiti tudi kaj takega, kar spravi spola v ravnotežje …«
Kaj vse naj bi to bilo, nam na žalost ni še pravi čas zaupal. Pokopali smo ga te dni na državne stroške. Šele takrat smo začudeni ugotovili, da možakar, ki nam je podelil toliko napotkov za življenje v dvoje, ni bil nikoli poročen in tudi ni imel otrok. Edine ženske, ki so šle za njegovo krsto, pa so bile naše žene.
KONEC
