Mladi Marjanci Pohleven, po domače Jenny, ni postlano z rožicami, saj je odvisna od telefonskega vedeževanja, ki jo mesečno oskubi za več sto evrčkov. Punca je žrtev zastrupitve z lažnimi upi, prezadolžena in obsedena hkrati, kar je precej neprikladna kombinacija. Vztrajno tone v brezno vedeževalskega potrošništva.

Edina rešilna bilka so ponudniki raznih storitev, ki vsako popoldne in večer oblegajo njen stacionarni telefon in ji z ekstatičnim navdušenjem razkrivajo, da je srečna nagrajenka v tej ali oni nagradni igri, ji ponujajo najnovejšo obliko življenjskega ali nezgodnega zavarovanja, brezplačno magnetno resonanco v katerem od zasebnih medicinskih centrov, ali pa izvajajo anketo o priljubljenosti posameznih političnih strank.

Po zaslugi njihovega pogostega nadlegovanja Jenny mesečno celo nekaj malega prihrani, saj ji zasedena telefonska linija onemogoča zdrs v še globljo odvisnost od telefonarjenja skrivnostnim vedeževalkam in celo vedeževalcem, ki jo zadržujejo na liniji dolge ure, da bi ji prodajali iluzijo sijajne prihodnosti, ki se še ima zgoditi. Tri različne napovedovalke in en napovedovalec prihodnosti s tako eksotičnimi imeni, kot so Rubia, Astralita, Tiarisa in Boštjan, so ji v zadnjem času prerokovali vsaj štiri fatalne moške in vsak od njih nesramno navija za svojega. Lahko bi padale stave, pomisli Jenny.

Kombinacije so bile naslednje: Rubijin bo samski, vse skupaj bo pravcata drama, Astralitin bo nekdo, s katerim bo že na začetku padel dogovor o skupnem potovanju, s tretjim, zatrjuje Tiarisa, ne bosta iz istega kraja, kajti v kartah je videti veliko sporočil … ne, pravzaprav gre za dogovor, ki je bil sklenjen pred njunim rojstvom, torej še v fazi energijskega koncepta. Jenny se ob tem podatku osušijo usta. O moj bog, jo prešine, že življenje po življenju zveni zadosti srhljivo, toda pred njim??! S četrtim se bosta, če je verjeti Boštjanu, seznanila na nekem družabnem dogodku, veliko zmede bo in potem konec.

Jenny izbulji oči. Kaj je zdaj to? Kakšen konec neki?

Fatalnega moškega razume kot prinašalca luči, ki sveti na skupno življenjsko pot, zadnja napoved je vendar v popolnem navzkrižju s pojmovanjem usodnosti! Tale Boštjan je zanič! Odsvetovala ga bo vsaki prijateljici, ki vedoželjno koprni po novicah o prihodnosti! Spravila ga bo na beraško palico! Njegova številka bo samevala v neskončnost! Osovraženo ime pri priči izbriše iz telefonskega imenika. K sreči jo misel na četico čednih, mišičastih moških z večnega roba joka izstreli naravnost v orbito pričakovanj. Glede na vedeževalsko napoved o sporočilih, ki bodo romala sem in tja, si pri Simobilu za vsak primer na obroke priskrbi nadnajnovejši model telefona z vsemi dodatki, LTE, HD, z ‘modrostnim zobom’ in kupom funkcij, ki jih ne želi pobliže spoznati, ker potrebuje samo dve zasledovalni: klice in sporočila za lažje nadzorovanje moškega, ki ima priti.

In ta pride.

Jenny ga spozna na pilatesu. Ime mu je Rok. Nemudoma ga skuša kategorizirati: gre za štirico? Ali je pilates mogoče uvrščati med družabne dogodke? In ali to pomeni, da je njuno snidenje že obsojeno na propad? Ne, nikakor, sama je gospodarica lastne usode! Gospodarjenje se začne z mrzličnim sestankom med glavo in srcem, od katerih zahteva prva v bitki za ljubezensko resničnost sistemske rešitve in sprotno prilagajanje razmeram na trgu, drugo pa hrepeni po mobilizaciji metuljčkov, drgeta in romantike. Jenny je trdno odločena, da tokrat ne bo naredila napake! Upoštevala bo vse parametre in križanje interesov (glava in srce sta le iste riti par!). Previdna bo, toda ne omahljiva, na zmenkih se ne bo na vsako reč odzivala s čezmernim navdušenjem, hlinila bo klinično smrt, če bo treba, kajti tipa po tednu dni moledovati, naj ji naredi otroka, je v moških očeh znamenje psihoze. Nobeni prijateljici ne bo niti črhnila o tridesetletnem heteroseksualnem samcu, ki mu je blizu pilates, ki je skregan z materjo in se ne igra več z avtomobilčki, da ji ga katera ne prevzame.

Nekdanja najboljša prijateljica jo je nekoč opomnila, da tako silovito fiksira podobo ljubezni v svoji glavi, da ta izhlapi ali se celo izteče v svoje nasprotje, še preden moški dojame, da je bil objekt poželenja. Objekt? Kakšne neslanosti! Kdo sploh potrebuje prijateljice, lepo vas prosim?! Ko ženska ujame moškega, prijateljice tako ali tako odpadejo. Pojavijo se spet čez vrsto let, ko se zakonca odtujita. Jenny sebe doživlja kot močno, neodvisno žensko, ki moškim naganja strah v kosti s svojo karizmo, intelektom in kariero, slednje se namerava lotiti takoj, ko udomači fletnega samca. Takšne ženske družba opredeljuje kot alfa samice. Seveda Roku telefonari in ga zaslišuje, predvsem s kom počne, kar pač že počne, in ali je takrat v bližini kakšna ženska. Razumljivo, da pričakuje odgovore na poslane esemese in ne jebe nasvetov na spletu, po katerih smeš moškemu poslati en sam esemes, potlej pa moraš čakati na odgovor, četudi te pri tem preraste mah. Mahovje in lišaji so zaenkrat še daleč. Rok se lepo odziva na njene nevroze, vdano prenaša poskuse kolonizacije svoje svobode. Jenny tolikšen odmerek idealnega ujemanja na trenutke nažene strah v kosti.

Rok se ji zdi skorajda preveč popoln. Prepadena zaključi, da ji je vsak od vedeževalcev napovedal košček, četrtinko njenega fatalca, skupaj jim je tako zneslo pricoprati idealen, bleščeč osebek. Kajti Rok zna z besedami, ne skopari z romantiko, po tednu dni že omenja skupni vikend na Blatnem jezeru, uvidevno se ozre proč, kadar jo pestijo črevesni plini, ubožici se pogosto pripeti, da je jutranji ploski trebuh zvečer videti, kot bi vanj zatlačila cerkveno kupolo. Pravzaprav ima občutek, da bo v Rokovi navzočnosti lahko kmalu podrla kupček, pline iz črevesja pa izločala prej kot v letu dni. Pa kako sočutno prisluhne njenim opisom hitrega metabolizma! In seks je po treh tednih še vedno božanski, kar jo navdaja z upanjem, da pojdeta morda skupaj pogledat tisto potrkavajočo mizo na Koroškem, tisto, ki napoveduje prihodnost. Tega si Jenny srčno želi. Za pokušino je teden dni nazaj na kolesarskem izletu previdno načela temo o vedeževanju. Presodila je, da je njeno razlago o dnevih, primernih za vedeževanje, razmeroma dobro prenesel. Še več, na samotni jasi je razgrnil koc in jo jadrno naskočil. Med strastnim opravilom mu je razlagala kompleksen pomen pikov in križev v vedeževanju, ne remiju.

»Ah, Marjanca, zakaj moraš vedno vse pokvariti? Ti nisi alfa samica, ti si navadna alfa sarmica,« je vzdihnil in se naveličano zavalil z nje. Od tistega dne se je oglasil le še enkrat, da jo je obvestil o službenem potovanju. Jenny vsa iz uma žonglira med klici in esemesi kot akrobatka, telefon od jutra do poznega popoldneva nosi v rokah kot relikvijo, nenehno preizkuša, ali linija deluje, telefon ji zvečer počiva na vrhu trebušne kupole. Kam neki je službeno odpotoval? V Tungizijo? Mar niso tile preklicani sateliti in oddajniki že preplavili svet? Pa saj je mogoče poslati esemes s Himalaje, za boga milega! V samotrpinčenje še ne mara priklicati vedeževalcev, kajti potem bi si morala priznati, da je zavozila in da besedna zveza ‘službeno potovanje’ v resnici pomeni šifro za drugo babo. Dnevno-nočna dežurstva ob telefonu jo nazadnje izčrpajo do te mere, da se ukloni. Samo tokrat še. Najprej se obrne na Rubio, ki ji je napovedala dramo.

»S tem focelnom ne bo nič, drugo ima,« odseka Rubia. »Ampak rekli ste, da bo samski!« sikne Jenny obtožujoče in že v naslednjem trenutku zarjuje: »NIMA DRUGE, TI STARA VEŠČA!« Pri priči izbriše Rubijino ime iz telefonskega imenika. Med vtipkavanjem Astralitine številke telefon moči s solzami. Še malo, pa ga bo morala vtakniti v riž, da ji ne crkne. Ženska ne obratuje več, nadomestila jo je neka Topaz, vedeževalska vajenka. Novinka, tako rekoč fazanka, pa že ne bo prerokovala njene prihodnosti! Tudi Astralitino ime je adijo. Tiariso prikliče ob očitno neprimernem času, saj je v ozadju slišati otroško vreščanje, nek globok, raskav glas pa zahteva »pir, jebemti baba, pa daljinca mi daj, pizda!«. Navsezadnje skrušeno izbrska telefonsko številko Boštjana, poznavalca tarota, vedeževalca iz ciganskih in igralnih kart, ki zna obrniti tudi fižolčke in prerokovati s svečo. V telefonskem pogovoru že na začetku pojasni, da jo zanima izrecno, kdaj se ji bo oglasil Rok, rojen tega in tega dne. »Ki ste mi ga pravilno napovedali …« nerada iztisne iz sebe.

»Prav, zmešal bom karte, vi pa recite stop,« mirno odvrne vedeževalec Boštjan. »Stop!« živčno vskoči Jenny. Obilno se znoji, dasiravno iger s kartami ne mara pretirano. »V kratkem se vam bo oglasil …« suho napove vedeževalec. Jenny je v sedmih nebesih: »Reeees? Oh, vi ste najboooljši! Ali vidite mogoče, kdaj in kaj bo rekel?« »Pazite, da se ne bosta sprla, kajti gospod bo mislil dobro, le vi ga boste narobe razumeli …« pripomni vedeževalec in že poglobljeno premlevata, kako naj se Jenny odzove, ko bo lepega dne telefoniral in pri tem dobro mislil. Ubožica koprni po občutku pripadnosti, fučka se ji za alfa sarmico, Rok je pravšnji zanjo, izboriti si želi eno samo dvojino pod soncem, ali res pričakuje preveč, lepo vas prosim, no? Vedeževalec soglaša, da ne.

Za njenim hrbtom divje zareglja stacionarec. »Oh, samo trenutek …« se vsa v ognju opraviči in besno dvigne slušalko: »Ne, hvala, ničesar ne bom kupila in nobenega holističnega pregleda na potrebujem!« Slušalko vrže na vilice in zadihano pobere telefon: »Sem že nazaj … Kje sva osta…?« V tistem umolkne, na zatilju ji vstanejo mravljinci. Ne, to ni mogoče! Slina se ji zaleti od nenadnega spoznanja, da je bil v resnici glas v slušalki stacionarca Rokov in da ji je nekaj dopovedoval. Poklical je v kratkem, očitno je mislil dobro in razumela ga je narobe. »Oprostite, fenomenalno šlogate, vse ste mi zadeli …« hripavo izdavi v telefon na robu joka. »Še bolje, mi lahko samo še pogledate, kdaj bo spet poklical?« »Seveda …« odvrne vedeževalec. »Potem pa vas vabim na pijačko. Verjemite, prišlo vas bo ceneje. Še bolje, jaz častim!«

KONEC