Nedeljsko popoldne se je zalezlo že v vse kotičke podalpske dežele na jugovzhodnem delu Evropske unije.
Število avtomobilov, ki so prevažali dnevne izletnike nazaj proti glavnemu mestu, je počasi naraščalo in beli šum brnenja motorjev na obvoznici se je stapljal z zvokom mešalca betona na bližnjem gradbišču. Okoli novogradnje so se vili gradbeni odri, po njih so plezali moški v kombinezonih in čeladah.
Mujo je mešal izravnalno maso. Kislo se je nasmehnil ob misli, kako ga pozdravijo vsakič, ko pride nazaj domov: »Kje si, Janez?« To mu je bilo sicer bolj všeč kot »Gdje si, bolan«. Sploh zdaj. Ni se počutil najbolje. Ni imel plačanega zdravstvenega zavarovanja, zato v bolnico ni mogel. Sodelavec mu je zjutraj dal neko tableto, a očitno ni pomagala.
Haso je v rokah držal kovinsko gladilko in nanašal izravnalno maso na steno. Razmišljal je o hčerki, ki se bo poročila čez teden dni. Ni vedel, kje naj dobi denar, plače ni dobil že štirinajst mesecev. Še za avtobus ni imel, kaj šele za bencin, da bi se v avtu pripeljal kot »človek«. Sposoditi pa si tukaj tako ali tako ni imel od nikogar.
Molčala sta in se počasi premikala od stene do stene. Ko sta zaključila s sobo, sta preverila, ali je kje na površini kakšna napaka. Ni je bilo. Obvladala sta svoj posel. Zunaj je veter močneje zapihal in drevje pred hišo je zašumelo. Obrnila sta se in skozi okno zagledala najprej pas zelenih dreves, ki so v vetru valovila kot morje, za njimi pa se je v daljavi dvigalo mogočno gorovje z belimi vrhovi. Bili so videti krhki. Kot porcelan. Skoraj kot privid.
»Lepo je,« je čez nekaj časa rekel Mujo.
»Lepo,« je ponovil Haso.
