»Jeps, Turčija,« je nasmejano rekla Stella. »Angleški poslovni partner mi je dal link do noro lepega hotela. Povsem na samem je. Ob morju in s pogledom na nepozabne sončne zahode. Ter z vsem, kar romantične duše potrebujemo. Allinclusive.«
»Grrrr, najraje bi te šavsnila,« je zarenčala Kristi. Stella se ji je nasmehnila. Ko sta se s prijateljico poslovili, je pomislila, kako zelo obožuje pogovore z njo. Zato, ker jo je Kristi kovala v zvezde, pa tudi zato, ker ji je skoraj povsem lahko zaupala. Skoraj povsem. Povedala ji je toliko, kot je hotela. Vsekakor ne vsega. Ne, take prijateljice Stella ni imela.
Osebe, ki bi ji lahko zaupala, da jo v zadnjih nekaj dneh s svojimi podobami dohiteva preteklost. In da nima niti najmanjšega pojma, zakaj se to dogaja. Le komu lahko zaupa? Komu bi lahko povedala? Bi ji lahko pomagal doktor Poljanšek?
Doktor Poljanšek je le zamahnil z roko in zdolgočaseno rekel, da je to normalno za ta leta. Da je kriv stres in da potrebuje počitek.
Mama in oče? Kot vedno sta imela preveč dela sama s seboj. In tudi če bi ji prisluhnila, je v resnici ne bi slišala. A Stella je čutila, da gre za nekaj več. Za nekaj, kar se dotika njenega bistva. Za nekaj, kar jo presega in jo ima čedalje bolj v oblasti. In to jo je strašilo. Strah je v zadnjih dneh postajal vedno bolj prisoten in oprijemljiv. Kot takšen je v njenem življenju nakazoval nekaj, čemur bi lahko rekli praznina. Praznina, ki je bila vse bolj zevajoča.
In kdo ve, če bi jo lahko zapolnilo napredovanje v službi ali kakšen drug močan impulz zunanjega sveta. Ko se je s hot joge vozila proti domu, je razmišljala, da te praznine včasih ni bilo. Pravzaprav, o njej ni bilo niti sledu. Stelline dneve so izpolnjevali služba, bežna razmerja, površna prijateljstva in cel kup ničevih dejavnosti, ki so bile tam zato, da je minil čas. Bila je navajena, da je imela ves čas pod kontrolo vse, kar se je dotikalo njenega poslovnega in zasebnega življenja. Toda to so bila leta, ki so zdaj očitno mimo.
Pomislila je na Mareta. Na svojega trenutnega fanta. Na fanta, ki je utelešal besedno zvezo bežno razmerje. Mare je bil postaven, visok in vedno nasmejan. Spoznala sta se na team buildingu, ki ga je pripravil in vodil za podjetje, kjer je delala. Čeprav je bil nekaj let mlajši, sta se v hipu ujela. Stelli sta bili na njem všeč predvsem spontanost in lahkotnost, s katero stopal skozi življenje. Ugajalo ji je, da se z ničemer ni prav zares obremenjeval. Premožni starši so mu omogočali, da je v življenju počel, kar se mu je pač zahotelo. Na nič in nikogar se ni pretirano navezal. Zdelo se je, da mu v življenju povsem zadoščajo ekipa prijateljev in drzni športi, ki se jih je loteval.
Stelli je to od začetka ustrezalo. Dobila sta se, ko se jima je zdelo. In ko sta se dobila, je bilo vroče, divje in nebrzdano. Prvinsko. Mare je v postelji res obvladal. Tu je bil mojster. Chef spalnice. Popolnoma mu je bilo jasno, kako zadovoljiti žensko. In včasih ji je bilo to dovolj. Fizična rekreacija, sledenje nagonom z možgani na off. Brez dram in odvečnega stresa v življenju. Brez pričakovanj in nepotrebnih vprašanj. Stella je zavila v domačo ulico. Po seksu z Maretom je praviloma sledila tišina. Izmenjala sta nekaj stavkov, odšla sta pod tuš, pogledala film. Ali pa si je kdo izmed njiju izmislil trapast izgovor in odšel po svoje. Nikomur od njiju se ni zdelo čudno, da sta se pred nekaj minutami strastno predajala drug drugemu, si iz oči brala želje in skrbela, da je bilo obema nadzemeljsko lepo. Po vrhuncu je med njima zazeval globok prepad. Kot bi šlo za drugi osebi. Za tujca, ki sta se srečala po naključju in ne vesta, kaj bi drug z drugim. »Nihče od naju ne čuti želje, da bi se bolje spoznala,« je ugotavljala Stella. »Da bi se drug drugemu predstavila in povedala, kdo sva v resnici. Tudi če začneva s pogovorom, se ta vrti okoli nepomembnih tem ali pa zamre po nekaj minutah.«
In to ji je zadoščalo. Zadoščalo do trenutka, ko se je oglasila preteklost in z njo neodgovorjena vprašanja. Ni vedela, zakaj, a hkrati s tem, ko so se oglasile nevihte nekdanjih dni, se je pojavila želja, da bi njuna veza napredovala. »Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi imela do tipov kakršna koli pričakovanja,« si je rekla Stella. »Nasprotno. Če je fant hotel korak naprej, je postal breme. Nekaj, česar se je treba čim prej znebiti. In zdaj pričakujem predanost od nekoga, ki tega niti slučajno ni zmožen. Celo skupne romantične počitnice sem rezervirala. Zmeda zmedasta.« Parkirala je pred domačim blokom.
»Morda pa se zgodi scenarij B in … in se bova imela luštno. Kaj če Mare potrebuje le priložnost? Priložnost, da se v njem prebudi princ na belem konju. Princ, ki naj bi dremal v vsakem moškem. Hmmmmm. Prav nič ne bi imela proti dolgim sprehodom po plaži. Pa proti pitju šampanjca in zobanju oliv. Proti uram božanja, crkljanja in odkrivanja drug drugega. Ter divjemu seksu na peščeni plaži, ko se bo prepletu najinih teles pridružil še objem morja.«
Stella se je nasmehnila sama sebi. Prešinilo jo je, da Maretu pred nekaj meseci niti slučajno ne bi dala priložnosti. Ne Maretu, ne komu drugemu. Ko se je veze naveličala, je enostavno šla dalje. Brez obžalovanja in gledanja nazaj.
In zagotovo ne bi takole sanjarila. Ter si v glavi risala slike patetične in odvečne romantike.
»Bejba, šibka postajaš,« si je rekla. »Kmalu bo to postalo jasno tudi drugim in začel se bo lov na tvojo glavo.«
Nemočno je obsedela v sedežu svojega avtomobila. Po nekaj minutah je v mobilca vtipkala Maretovo številko. Namesto odgovora je slišala stavek, ki ji je šel od nekdaj na živce.
»Številka je trenutno nedosegljiva, prosim pokličite kasneje.«
