Mislili so, da sem se stegnil, pa so me kar pustili. Hehe, današnja mladina. Kaj pa naj bi me ubilo? Nekaj hlastnih vbodov in udarcev? Par površnih in paničnih brc? Požrti prah, mogoče? Dobro, star sem videti. No, star sem. Kar je res, je res. Ampak star in zvit, hehe. Tule, na notranji strani vetrovke, tik poleg tik-tik, hehe, imam še en žep. En majhen skrivni žepek. 

Hahljam se, vem, da se, ker se verjetno sploh nisem nehal. Tega nikoli nisem znal spraviti pod kontrolo. In me je že večkrat izdalo takole. Ta moja odkritosrčnost, iskrenost. Ampak dobro, to so enostavni časi – pa naj bo enostavno.

Kje smo torej ostali? Nekje bi moral biti, nekaj napletati …

Rabil bi … Hm … Čik mi je prej padel iz ust ali pa mi ga je kdo potegnil ven, ne spomnim se najbolje tega dela, ker sem bil tako lepo razburjen. Še zdaj se malo tresem, menda. Vse se trese, Zemlja pleše, hehe. Škatlico so mi seveda pobrali. Dobro, kakšna žrtev mora biti tudi z moje strani, to je vračunano, ampak tisti čik bi pa še lahko bil kje, če le ni preveč zmočen. Saj niso bili tako obupani, sploh ne gre za to, niti najmanj. In škoda je dobrega čikca, pokajenega samo napol. V recesiji še toliko bolj.

Kot da je res treba toliko ihte za enega takega starčka … Vse so potacali. Pa bi mi tako dobro delo zdaj. Ja, nič … Kje s-… Aha, kaj pa imamo tule! Ravno, ko bi že obupal. Takole s kotičkom očesa, ko sem se že stran obračal. Tako malo je manjkalo, pa bi lahko bilo vse čisto drugače.

Imam pa srečo. Da ne bom rekel kakšne, hehe.

Takole takolele. Bomo lahko spet normalno mislili. Samo sekundico. Samo dve. Tri, štiri. Pet … He. Tako malo je treba.

No, zdaj pa le. Kje smo ostali?

Če gremo gor, a ne? Če gremo gor, je bar blizu, samo ga zaprejo verjetno v kratkem. Tako, da se po mojem ne splača lazit tja. Pa če ga niso že razbili, ker je preveč na odprtem in vsem na očeh. Tako daleč na severu sicer še ne bi smelo biti tako hudo, kljub temu ravsu zdajle. Čeprav je težko biti pameten po prvem vtisu in tudi škoda. In je zelozelo, izredno luštkan bar, če nisem vsega zamešal. Kar se mi tudi zgodi včasih. Toliko je že tega in takšnega. Ali če ga niso vmes spremenili v kakšno hipstersko beznico z belimi stoli in črno-belimi fotografijami mrtvih zvezdnikov. Retro, mrš.

Lahko pa gremo tudi dol. Tudi to je opcija s svojimi možnostmi in priložnostmi. Samo je dlje in bo šlo na tesno, ampak odprti bodo, to bodo, tam ni skrbi. Ne glede na to, koliko je zdaj ura in kaj in koliko se dogaja v tem mestu v resnici. In ta lokal je bolj druge sorte. Tiste, ki mi paše bolj očitno, bolj s prve. Tam bo vse skupaj precej lažje – ampak, a hočem, da je lažje?

To je torej ta dilema, pri kateri smo ostali, ko smo bili prekinjeni. Gor ali dol? Bolj komot ali bolj na ziher? Samo da ne bom vsega zamudil, medtem ko cincam …

To je življenje, take male odločitve. Hehe. Čisto lahko se zgodi, da tudi zamudim. Da mi ni usojeno. Da se bo odvrtelo čisto-čisto drugače.

Torej. Gor ali dol?

Nič, gremo dol. Dol pa dol pa dol.

Vem, vem, spet si bom našel družino, moral se bom umiriti in urediti. Zjutraj zlato vstajal, jedel zajtrk, hodil v resno službo. Resen obraz … takolele, hehe … In resni posli. Poslovne večerje, potni stroški. Sestanki. Odgovornost, odgovornost in obračanje sveta. Tudi to je treba, ni kaj, nekdo mora. Poštenost in delavnost, takrat bom pa čisto zares en navaden starec. In bom ob takihle nečloveških uricah že lepe sanje sanjal, sanjal in mlaskal v spanju. Brez skrbi. Se bo treba za nekaj časa povsem odpovedati takim sprehodom. Vem, vem, in ni nobenega najmanjšega problema. Spet bom moral biti ves nežen in okrogel, vem … Ampak saj to sem rad. To mi nikoli ni bil problem, meni ne. Nikoli. Nuditi otrokom vse in ženi vse, jim dajati in dajati. Ker se rad razdajam. Vedno sem se rad razdajal. In mi ne bo problem zdržati takole. Takolele pet, takolele deset let. Kot resen in ljubeč družinski človek. Za cel album. Šest, sedem let, tako kot zdaj recimo. Noben problem.

Ampak zdaj še nismo tam. Zdaj je še zdaj. Noč je še mlada in treba je znati uživati v teh trenutkih drobne svobode. Drobcene. Še prehitro bo minilo. Cak! In bo konec veselega in lepega. Še prehitro se bo spet vse zavrtelo po starem, z mano v sredi.

Saj ne more biti res …

Da je vse to naredila moja klapa? Hoho. Medtem ko sem jaz ležal, lenoba lena? Da bi jih tako razburil en ubog starček, kot sem jaz? Tako pognal krvoločno kri po žilah? Neee … Nemogoče. Vse to uničenje privatne lastnine? Ves ta vandalizem in razdejanje? Ne verjamem. Nemogoče. Samo vračunal sem se, to bo. Tu mora biti že dlje z vsem skupaj, kot sem mislil. To bo. Vsak se lahko zmoti. Treba popraviti račune in kalkulacije in dalje. Je že res, da rabi vedno manj, da se zares požene. Celo v takih malih mestih, kamor se bogec ne spomni pogledati dvakrat, tudi tulele je vrvica vse krajša. Bo pač resnica, živa resnica žilava, da sem tudi takole že čisto prestar, pa brez družine in odgovornosti. Da še komaj sledim vsemu temu, če še sploh sledim. Pobiram drobtine.

Ja, bo že nekaj časa, kar je razdejanje šlo tu skozi. Se ni treba nič razburjat. Je že hladno. Nima več ne pravega vonja ne žara. Čeprav je po drugi strani to še bolj … pomenljivo, če se takole lepo izrazimo. Takolele. Ko ljudje niti škode ne popravljajo več in puščajo, da vse kar odleži. Pa čeprav samo ta ulica, kot je videti.

Lokalna predoperacijska anestezija, hehe. Lahko bi bil epicenter, lahko, da je tu prikladno mesto za barikade, lahko … Razen, če … Ja, ko prebereš imena lokalov, imena lastnikov, pa njihovo ponudbo, je hitro vse jasno. Tako-tako torej. Takolele. Malček predvidljivo vse skupaj.

Je pa začetek, to pa.

He, ko bi kje ležala še kakšna škatlica cigaret, kako bi bilo to fino. To bi bilo popolnole. Ampak seveda ne, ker to poberejo najprej in tem tudi nimajo kaj dosti drugega pobrati, to je jasno. Ne bom pa ravno hodil not gledat, ker so lastniki najbrž doma takoj nad svojimi lokali. Gotovo so. Ker morajo paziti na svoje edino bogastvo, ki so si ga tu ustvarili, pa mi jih ni zdaj strašiti, ubogih revežev. Marsičesa je človek sposoben, ko je takole prestrašen, z ušesi na tleh, saj lahko vidimo. Ko se trese in stiska z drugimi, ki se tresejo, in potem tresejo skupaj. Mi bo kdo še kaj naredil, hehe. Takole bi samo izgubljal dragoceni čas, ko moram biti že drugje.

Je pa prav hecno, ko pogledaš v stranske ulice in je povsod luč in nad strehami vidiš, da je na drugi strani še neko čisto urejeno življenje. Promet in sijanje, najmanj to. Da ostalo mesto še gre po svoje naprej mimo te in takih ulic. Vsaj na zunaj, ampak dobro, tam je to tudi najbolj važno. Da je videti vse normalno in civilizirano. Samo … Kaj pa, če je še bolj pozno, kot se mi zdi? Da že malo zamujam? S temo je tu tako tako takolele, ni mogoče iz nje nič sklepati, se zanašati. Po ljudeh tudi ne, ko jih skoraj ni in jih bo še manj, bolj kot grem dol-dol. Lahko, da sem ležal kar nekaj časa. Tudi po obleki se ne da nič reči, po strnjeni krvi še manj. Leva noga se sicer vleče še huje kot po navadi, se mi zdi. Če to pomeni še kaj drugega kot spremembo vremena. Ker me že itak malo trga. Po križu in še posebno tam, kjer je bil rep. Hehe. Kjer je bil rep, je rekel, hehe.

He. Je, kar je, pač. Bo že usoda pokazala svoje.

Vseeno pa imam rad taka mala-malala mesta. Tudi brez vsega tegale, hehe, prazničnega dekorja. Ker zdaj je na ulicah, prej je bilo pa pač po hišah. So držali za sebe. Sebi v zabavo in kratek čas, takolele, taka sebičnost, a ne? Ker pač nimajo v navadi v takih krajih, da bi se razdajali kot jaz. Raje se vrtijo med svojimi mastnimi stenami, ubogi reveži. Grizejo not. S čisto malimi usti, mlečnimi. S tistimi, ki jih skrivajo notri, takoj za velikimi, v goltancu. To so tistale, ki so vedno lačna in ki notri brez prestanka blabla. Blablalala. Če pa jim snameš prednje stene in pogledaš v njihove ljubo-doma-kdor-ga-ima, kot v hišico za lutke, potem pa, potem. Hehe. Opazuj jih dovolj dolgo za štirimi stenami, ko ne vejo, da jih imaš. Pa boš videl, da ne morejo z roko zamahniti do konca, pa naj se napihujejo ali pihajo. Boš videl, da prva usta govorijo tako, druga takolele. Bi grizla druge, ko bi lahko. In da tu ni nobene skrivnosti, ko jih takolele pokukaš. Da imajo zato zavese in predsobe in copate in rože na balkonih. Da se ti prav smilijo, ubogi hudiči.

Ti časi sami po sebi v bistvu niso nič posebnega. Dobro, so zanimivi, seveda so, še kako. Samo … Je pač prišlo ven na ulice. Samo to. Pač govorijo zdaj ves čas mala usta, zdaj pač na glas in tu zunaj se pač kaj znajde med njimi in njihovim slepim mahanjem. To pa je tudi vse. No, zaradi tega ni seveda nič manj zanimivo. Hehe. Prej obratno.

Zvoni. Čakaj, čakaj … Vsaj za nekaj so cerkve še dobre. Ena, dve … in tri. Tri torej. Potem pa le nismo ležali tako dolgo, a ne? A ne? Nismo mi kar tako, da ne rečem od koga, hehe. Še vedno gre vse kot namazano in po urniku, hehe. Skratka, če je že tri, potem sem prav izbral. Tista zgoraj bi bila menda že zaprta. Tudi brez policijske ure, ker je treba zdaj tudi to všteti v našo enačbo tulele, se mi zdi. In kaj še, me zanima? Le kaj vse še? Počasi bi morala biti zdaj tulele tista gostilna. Mogoče še naprej, mogoče pa že za vogalom. Težko je točno reči, ko so si vse ulice takole podobne, nastlane z letaki kot z jesenskim listjem. Reklame za šoping centre in akcije in pamfleti o državljanskih dolžnostih, varnosti in podobnih jajcih. Pa seveda grafiti o tisti edini ulici v mestu. Kot da so se prišli sem vpisat, potem pa na vojno na neko drugo celino. Preko ceste, hehe …

Čakaj … A je to končno to? Tolele? Pa je res, pa je res! Čisto res, hvalabogu. Točno po urniku. In do štirih, piše. Lepo in vse lepše. Ni videti, da bi se tu že kaj razbijalo ali plenilo. Pravzaprav. Videti je točno tako, kot da bi se tu plenilo in razbijalo, samo na tak normalen način, ki pripada takim beznicam. Scalina in čisto malo krvi. Na stranišču. In v vsakem kozarcu posebej. Hehe. Evo, še en prosti sedež ob šanku. Kot da bi ga rezerviral. Ob bradatem gospodu, ki sedi za šankom v plašču. Ah, kakšno čudovito naključje …

»Špricer,« rečem, ampak ne vem, če je imelo kak učinek. Gospod natakar delajo cel šov iz tega, da ne pogledajo svojih gostov direktno v obraz. Poznamo mi take. Bradati pa me malo pogleda. Takolele od strani, s priprtimi očmi. Spet se hahljam ali pa sem se začel samo še bolj. Ne sledim več najbolje. Se mi pa vseeno zdi, da sem se vmes nehal. Enkrat prej. Ker vedno, ko tuhtam o zgodovini in družbi in horoskopu, o vzrokih in posledicah, o estetiki in fiziki, zaprem usta. Včasih celo dobim takole poduhovljen izraz … Takolele … Povsem bebast. Suha usta imam. To bo od vsega tega potenja. Končno je našel čas za svojo stranko, naš natakarček, in mi nataka, ampak se mu nič ne mudi. Prej se je še lepo popraskal po jajcih, pa poravnal frizuro, pa pogledal kozarec proti luči. Točno v tem vrstnem redu. Kot da je to en tak signal. Nekomu nekje. Ampak nič ne vpraša. Čeprav sem pomečkan, krvav in se režim kot pečen maček. Mogoče pa bi bradati rad kaj vprašal? Takole se drži v tem plašču, kot da ima tudi on kak skrivni žepek. Če ga pogledam takolele preko kozarca v dušo, bi kar stavil, da ga ima. Hehe.

Spijem takoj, ker sem žejen po vsem tem pešačenju. In malo že nestrpen, ko pomislim, kaj vse še bo nocoj in ko imam uro na steni ves čas na očeh.

»Še enega.«

Še za pešačenje, ki me čaka. Natoči mi še enega, čisto zaupljivo in ne da bi me pogledal. Zelo počasi in previdno. Mogoče se boji, da bo polili, pa bo kislica razžrla šank, hehe. Všeč mi je. Všeč mi je natakar. Všeč mi je kislica. Všeč mi je lokal. Všeč mi je bradatež na moji levi. Ruknem še tega. Istočasno tudi bradatež dvigne svoj kozarec, v katerem je nekaj sivega z modrim odtenkom, in počasi srkne. Srkne tudi natakar iz svojega kozarca in se zdolgočaseno spogleda z bradatim. Sami pantomimiki.

Naročim še cigarete, katerekoli. Zdaj me mogoče malo bolje pogleda, preden se obrne in privleče škatlico iz nekega zabojnika za šankom. Ampak na obrazu še vedno dolgčas. Potem vstanem z majavega barskega stolčka in sežem z roko počasi v žepek in se režim. Ker če bi se zdaj nehal, bi bilo verjetno sumljivo, takolele. Ga gledam, on pa mene ne. Ampak v redu. Všeč mi je. To je itak bolj zame, vsa ta igra, njim je vseeno, če je sumljivo ali ne. Nimajo izbire. Pa ni usoda tolele. Kje pa, samo življenje. Predvidljivo, to že, ampak življenje. Vzamem zavojček iz žepka, poiščem dvajsetaka in mu ga prilepim na šank. Zmrzne, ampak še vedno ne pogleda naravnost. Dober je. Ampak je videl. Zum in snepšot. Videl je tudi žepek, kamor je šop spet romal nazaj. V špeglu za šankom je videl cel lokal za mano. Tudi bradati na moji levi. Špegel je kot po sreči-opoteči povsem čist, celo brez kondenza. Čist kot otroška solzica. Hehehe. Vsi so malo zmrznili. Mogoče je kdo celo preštel, kot tistile avtisti v filmih. Počakam na drobiž, da ga zloži predme. Potrpežljiv sem. Ne mudi se še. Zdaj ne. Zdaj še ne. Samo še trenutek. Eden, dva. Tri, štiri. Pet. Pustim drobiž, se obrnem in grem.

Bradati, ki je prej sedel na moji levi, tudi vstane. Polavtomatsko, hehe. Stol potegne po tleh, samo njegov ni majav in ima obložene noge, pa se nič ne sliši. Taka premišljena eleganca. Mogoče tudi natakar pokima. Grem po stopnicah. Pardon, greva po stopnicah. Strumno in veselo, hehe. Jaz spredaj, bradati za mano. Predstavljam si, da v njem ni drobca dvoma o tem, kaj se bo zgodilo v naslednjih minutah. Ko me takole gleda od zadaj, kot je gledal že druge modele pred mano. Še ena ponovitev … Rutina. Počaka na kakšno temnejšo stransko ulico, kar zdajle res sploh ni noben problem, in tresk po glavi. In že šteje.

Tudi jaz štejem, hehe. Ena …, dva. Tri, štiri … Pet.

Stopim skozi vrata in potem že zavijam za vogal. To je pomembno – to zavijanje. Ravno toliko, da me še vidi, kako izginjam. Ravno toliko, da presenečen poskoči in zbezlja za mano in niti ne pomisli, da sem nenadoma čudno daleč pred njim. Čudno-prečudno. Čeprav se mi še vedno ne mudi, ko izginjam za vogalom. Še vedno lepo počasi šepam, ne da bi se ozrl. Ko izginem, samo še bolj ne razmišlja. Ker ni časa, ker je, kot bi mrcini pokazal palico in jo vrgel. Zdaj me vidi, zdaj me ne. Tik in tak. Vklopi na defolt.

Okrog vogala priteče, ko stojim v veži na koncu ulice in bezam cigaret iz pravkar kupljene škatlice. Šele zdaj se prvič ustavi in neumno pogleda gor in dol. Nič mu ni jasno. Ampak dobro, kje so zdaj? Da se nisem uštel? Da nisem zamudil? Da nisem pretiraval s špricarji? Uh … Ne, glej jih. Iz stranske ulice, modelu za hrbet. Popolno. Takolele. Kot po maslu. Zgoraj je že vse razbito in so prišli še malo dol pogledat. Razbijat, kar je že razbito, to je sicer en tak poseben užitek, samo se naveličaš, če nimaš domišljije. Oni pa gotovo niso tu zaradi domišljije. Tu so zaradi igrice. Igrice neumnosti in smole. Kdor je tako neumen, da hodi pozno ponoči sam po tem svetu, in kdor ima to smolo, da v celem mestu naleti ravno nanje. Loterija.

Dekleta so krvava za nohti in po glavah od lasanja. Fantje imajo brazgotine od potegov z britvicami. Tisti, ki jo ima okrog pasu, tisti je vodja, se ga da takoj prepoznati. Od gub na čelu, ker se ves čas trudi delati hudobnega. Hehe. Presenečenje! Kako je poskočil. Hotel bi se potuhniti, pogledati stran in se delati, da ne vidi. Kot da ga potem oni ne bi videli in bi lahko zlezel nazaj za svoj kozarec. Pozabil na šop denarja v mojem žepku. Na štetje. Hehe. Pa ne bo nič. Zdaj jaz štejem. En, dva … Še preden lahko karkoli, dobi s palico po kolenih. Hitro se učijo. Samo malo vaje so rabili. So s tem sicer izgubili nekaj mladostnega žara, takolele, pa nekaj lucidnosti.

Ampak saj je nasilje v bistvu metodika, rutina. Hoče jim nekaj povedati, razložiti, da delajo napako, roka mu že trza proti žepku. Jeclja in vpije. Ampak hop, dobi z verigo po čeljusti. Prižgem si pošteno kupljeni čik. Zdaj sem brez skrbi, da bi opazili žar, ki ni pri njih. Ker moram hitro dalje, ker moram biti drugje in ni časa, da bi se spet vrtel z njimi. Ampak oči ne odmaknem, takole frajersko si prižgem. Da se ve, če me kdo gleda tam zgoraj, hehe. Še dobro, ker bo vsega hitro konec. Škoda, ampak tako to gre. Te reči v resnici nikoli ne trajajo kaj dolgo. Ko ti tako-takole mlado dekle zarije okovane čevlje v dimlje, je konec. Ko si enkrat obkrožen s sestradanimi mrhovinarji, ki so okusili svojo prvo kri, je vrag vzel šalo. Takolele.

Takolele. Je segel v žep.

»Paz pištolo!« je zaklical nekdo od tamalih.

Poči. Dekle pade. Strel iz take bližine – smrt na mestu.

Niso mogli vedeti, otročiči, da je takle-taklele bradati nič, ki ga po naključju srečaš pozno zvečer v mestu, lahko tudi kak tak tajni sodelavec policije in to. On pa seveda ni mogel sanjati, da je ena taka smrklja z verigo lahko tudi hči uglednega in zaslužnega in lalala profesorja in intelektualca. Blažena nevednost, hehe. Na fotografijah, ki si jih bodo jutri natisnili na majice, bo videti še bolj takalele vsa nedolžna in angelska. In jutri ne bo nič več tajnega, vodni topovi bojo, gumijasti naboji, solzivec. Mogoče celo vojska. Bogve, kako daleč je že z vsem skupaj tulele. Zdaj bo šlo samo od sebe. Nič več v hišah, na ulicah bo. Pekel bo.