Gospod Alfred in njegova žena Gizela sta tiho in mirno živela že vrsto let, nato pa je šlo na lepem vse po zlu. Poleti se je v sosesko, ki je bila do tedaj najbolj spokojna v mestu, priselil neki tip, ki nekako že na pogled ni sodil sem. Bil je to gospod Jaroslav, samski, a nadvse brbljavi možakar njunih let, ki je z nakupom zapuščene atrijske hiše postal celo njun prvi sosed. Že ko je gospod Alfred prvič opazil, da je njegova žena, ki se je v soboto zjutraj vračala iz pekarne, poklepetala s priseljencem in se ob tem glasno smejala, mu je bilo nadvse čudno.

Ko se je to potem še nekajkrat ponovilo in se mu nikakor več ni zdelo naključno, jo je naposled le vprašal, s čim jo novi sosed tako zabava. »Ah, no,« je le skomignila gospa Gizela. »Saj ni omembe vredno,« je malomarno odmahnila. »Ampak ta fakin jih ima res zmeraj na zalogi,« je potem čez čas le dodala. »Danes, recimo, mi je pravil o grafitih iz javnih stranišč, ki da jih zbira in pripravlja za knjigo,« mu je pojasnila.

»Saj je pravzaprav res neverjetno, kaj vse se na moških vecejih lahko najde,« je zaobrnila z očmi. »Nad pisoarjem v centru, recimo, piše: ‘Stopi bliže, krajšega imaš, kakor si misliš …’« »Kaj!?« je tedaj vrisknil gospod Alfred.

»In ti temu capinu praviš fakin in ga mirno poslušaš?« je zahlastal. »Saj to je vendar že več kot perverzno in se zagotovo ne govori kar tako tuji ženski!« »No, no,« ga je blago zavrnila žena. »Saj smo zdaj vendar sosedi,« mu je skušala dopovedati. »Kam le pridemo, če bomo ves čas tako smrtno resni.« Pretreseni mož je le stisnil zobe in je nato ves dan tuhtal, kako bi lahkomiselno ženo nekako obvaroval pred vsiljivcem. Kakor koli pa je obračal, bil je prepričan, da ga bo imel še najbolj na očeh, če se bo vendarle tudi sam zbližal z njim.

No, in tako so gospod Alfred, njegova žena Gizela in sosed Jaroslav odslej skupaj pili kavo. Od daleč, ali pač prek plota, je bilo vse to videti, kakor dobrososedska idila, navznoter, ali pač med njimi, pa je že tlela drama, ki bi imela lahko tudi posledice. Navidez nadvse ljubi gost je bil namreč eden tistih, ki je pogovore po navadi začenjal z vprašanjem: »Ali ste že slišali tegale?« Nato pa je, ne da bi sploh čakal odgovor, že tudi nadaljeval: »Na nekem nagrobniku je napis: ‘Tukaj počiva častita devica Katarina’. Spodaj pa je pripis: ‘Spomenik ji je v globoki žalosti postavilo njenih sedem otrok.’«

Gospa Gizela se je takim domislicam, kosmatim šalam, pa bogme da včasih tudi prav mastnim vicem, še zmeraj sladko smejala, njen zaskrbljeni mož pa je komaj še skrival nejevoljo in ji potem, ko sta bila zopet sama, ves ogorčen dopovedoval, da se mora pred to preočitno verbalno erotiko vendarle že nekako zaščititi. »Ženska, ki se pusti tako zabavati, se pač duševno prostituira in je v resnici žrtev seksualne agresije,« ji je skušal dopovedati. »Dejstvo je, da take opolzkosti niso nič drugega kot nadomestek za spolno zadovoljevanje, ventil za nakopičeno slo ali celo perverzen poskus zapeljevanja …« Žal žena vsem tem teorijam, ki so si vse bolj iskale tudi znanstveno oporo, kar nekako ni verjela in se tudi ni preveč menila zanje. »Ne razumem, čemu mi kar naprej težiš in terjaš, da se mu zamerim,« mu je pravila. »Saj imaš vendar iz dneva v dan sam priložnost, da mu to pojasniš,« ga je nagovarjala, »pa naj si potem pač človek o tebi misli, kar si bo že mislil …«

Gospod Alfred, ki mu resda ni bilo vseeno, kaj si ljudje o njem mislijo, je bil zdaj že v hudih škripcih. Vse dneve in noči je le še tuhtal, kako bi se izvil iz primeža, nato pa se je le domislil zvijače, ki bi morda lahko pomagala. Če bi se po soseski razširil glas, da je sosed v resnici spolni iztirjenec, recimo ekshibicionist ali fetišist, bi nemara tudi žena končno spregledala, s kom ima opravka. No, in tako se je v tihi in spokojni soseski kmalu res razvedelo, da je gospod Jaroslav nor na svilo in da so ga že v treh mestnih pralnicah zalotili pri kraji svilenega ženskega perila.

Ljudje so šepetali, zmajevali in se zgražali, le gospod Alfred je nenadoma utihnil in je bil poslej raje tiho. Doletelo ga je pač nekaj res nezaslišanega. Njegova žena Gizela si je namreč prav tiste dni prvič v življenju kupila svileno perilo in ga sveže opranega razobesila na balkonu.

KONEC