Mama me sili, naj se poročim z Jankom, s katerim živiva skupaj zadnji dve desetletji, ki se vlečeta kot kurji drek. Da, imam stalnega partnerja, kar je pri mojih letih lepa prednost pred mnoštvom samskih babnic na lovu, imam pa tudi ljubimca in četrt. Hočem reči, ljubimec je cel. Za četrtinko šteje naš osemdesetletni sosed, ki me, ko tovorim nakup v četrto nadstropje, bulji v rit in si pri tem grize ustnice. Ne gre ravno za načrtovane zmenkarije, kajti preden siromak znosi kosti čez prag, sem jaz že v drugem štuku. Ampak ko zaslišim njegovo podrsavanje, se ustrežljivo spustim nazaj v pritličje.

Všeč mi je, ko mu s pozibavanjem bokov tu in tam zanetim iskro med razbitinami spominov. In po tem se oba fajn počutiva. »Z Jankom že dvajset let živita na koruzi! To je nekrščansko,« teži mama in tako spet začenjava boj za miting resnice o razkroju družinskih vrednot. Ustaviti jo moram, preden zamudim na zmenek z ljubimcem. »Saj sva tako rekoč poročena,« se branim. »Jutri me lahko pobere in nikoli ne bom videla svoje edinke v zakonskem jarmu. Oženi se, tako kot vsi normalni ljudje!« »Mama, prvič, ti sploh ne poznaš normalnih ljudi, in drugič, zdravnik pravi, da bi tvoje zdravje lahko predpisoval na recept! Ne boš umrla!« naveličano zavijem z očmi. »Da ne boš na koncu taka kot teta Anica!« Teta Anica je samska zadnjih dvainsedemdeset let, pleza ferate, preganja planince in v navezi gleda mlajše dedce v jajca. Ni ji hudega. »Glej, mama, z Jankom, že dvajset let voziva v redu brez prstana, ne bom se poročila, da bi se potem ločila, tako kot vidva z atom. Raje grem skočit s padalom! Raje grem bosa čez goreče oglje! Ne, še raje tečem na maratonu!« Kdor me pozna, ve, da je to moja najbolj dramatična napoved. Tek je zame oblika strašnega samotrpinčenja. Postavljam ga ob bok kovinskim vsadkom in puščavniški askezi.

Žal je moja mati brez smisla za metaforiko in duhovne preskoke. »Čuj, kaj ni maraton tisto, ko ljudje vmes bruhajo, bledejo, sklepe pa jim meče iz jamic?« zaskrbljeno izdavi, oprta ob vratni podboj. »Hecam se, mama, tekači so itak vsi po vrsti usekani,« jo hitro objamem in napeta ramena se ji sprostijo. »Saj veš, da tečem samo za dedci …« Mudi se mi, čaka me seks s četrtim ljubimcem mojega življenja v zadnjih dvajsetih letih. To je v povprečju eden na vsako petletje. Naš organizem se obnavlja vsakih sedem let in upam, da ne zveni preveč samoljubno, če se pohvalim, da novi pade, ko se že praktično razkrajam. S pogledom oplazim uro. Domenjena sva pri njem doma, oba sita površnega potikanja iz motela v motel in hitrega, živčnega zapikovanja v najeti garsonjeri njegovega sodelavca. Zrem v materin zakrčeni obraz in v mislih preštevam razmerja zadnjih let, flirte preskočim. Z zadnjim sva se spoznala v fitnes centru, kjer je odprl trgovinico s proteinskim prahom in ploščicami. Valujoče bicepse in pobrite prsi si lošči z otroškim oljem, da mu večkrat zdrsnem iz naročja.

Misel, da mu pri surfanju po njegovem telesu nudim več užitka kot njegova mlada žena, je afrozodijakalna. Zaradi njega sem na skupinski vadbi z utežmi podvojila težo in prepustila zdrknjena vretenca njihovi usodi. Romantično vztrajam, ker nočem dajati vtisa nemočne, zmehčane priletne gospodinje. Od matere se poslovim z obljubo, da bom vedno tekla samo na življenje in smrt in nikoli za razvedrilo, nakar se s fanatično vnemo stlačim v megana.

Prešine me, da sem nameravala po sirovo ploščo in vino, da bi v seks z ljubimcem vnesla duhovno paradigmo, ker gre hrana pri moških skozi želodec. Hočem reči, ljubezen jim gre tam skozi. Fajn je, ko ljubimca, opešana od surovega parjenja, pozorno pitata drug drugega z grižljajčki žlahtno plesnivega sira in nadevanih oliv, medtem ko soba diši po seksu in sezutih nogavicah. Telefon v torbici mi brenči, semaforji se množijo, nasmehnem se ob spominu na prvikrat, ko me je v esemesu spraševal, ali naj skoči po nove kondome. Ni razumel, da s presušenimi jajcevodi nisem več razplojevalka. V resnici mi je bilo všeč, da me še prišteva med polnokrvaveče ženske.

Avto parkiram v sosednji ulici in se poženem skozi vhodna vrata. Po stopnišču se širi vonj po praženih jajcih in kavi. Videti je snažno in svetlo, stene so sveže prepleskane z bledo rumeno barvo, vodijo me naravnost do ljubimčevih vrat. Nikjer odvečnih ovir, razvejanih hodnikov in medetažnih prostorov. Bolje zanj, da me pričaka s polnimi testisi, ker sem nadpovprečno gibljivih kolenskih sklepov, odkar jemljem po tri kapsule glukozamina forte dnevno. Pred očmi mi na medeninasti ploščici rahlo migota pravi priimek, čisto malo se mi vrti od hrepenenja po njegovih toplih, čvrstih prsih, v torbici mi sitno brenči telefon, ob spominu na vonj njegovih čistih pazduh se mi naredi v grlu cmok in ko se odprejo vrata, sem nared, da se vržem v naročje, od katerega puhti duh po sveži jabolčni piti.

Kaj neki se je jebemti zgodilo???

Prebada me par bledih očes z neuravnovešenim pogledom norice. »Ti!« zavrešči babše, kar je nelogično, saj me ni mogla pričakovati. Ali pač? Iz njenih oči sevata mržnja in bes, spoznam, da moja prisotnost pred njenimi vrati šteje kot zločinsko dejanje. Začne kričati in me zmerjati, da se za korak umaknem. Še vedno ne razumem, kaj počne sociopatska harpija doma. Kje je on? Sem se zmotila v dnevu? Kaj počne njegova žena doma? Zamahne proti meni z nečim, kar drži v roki, in ne mika me vedeti, s čim. Zdrvim po stopnicah navzdol, kolikor me nesejo preklemane petke, in spoznanje, da prifuknjena baba neutrudno topota za mano, mi podkuri pod ritjo, da dobesedno zletim po zraku. V zadnjem trenutku se ujamem z rokami in odsunem vrata, medtem ko se za mojim hrbtom razlega tuljenje, da sem največja sramota, kar jih je kdaj iz sebe iztisnila ženska pizda. Žaljivka naravnost iz njenega nosečega sveta. In potem še nekaj o tem, naj se oprimem svojega in neham preganjati tuje može.

Planem na pločnik in se skušam pomešati med valujočo množico na ulici. Mimo v manjših skupinah tečejo moški in ženske. Spodbujanje in vzkliki me ujamejo nepripravljeno. A le za trenutek! Zarjujem kot zverina in se v petkah poženem med tekače, od same sile se odrivam od ramen in komolcev, ki se mi postavljajo na pot. Prehitevam ženske v pajkicah in tekaških copatih s fluorescentno zelenimi in oranžnimi vezalkami. Madonca, hitra sem! Glas histerične harpije za mano pojenja, dokler se nazadnje ne porazgubi v vrvežu. Viš, mogoče mi je mobilni telefon v torbici zvonil, ker me je ljubimec želel opozoriti na babjega satana.

K vragu z obema, ne želim tvegati! Tečem in tečem, torbica me tolče po stegnu, zasmrdim po švicu, hropec, ki mi uhaja iz grla, pa spominja na zvok motorja mojega starega jugeca, preden je crknil. Ko pridirkam skozi napihljivi plastični obod cilja, začutim, da se mi je strgala naramnica dragega čipkastega nedrčka. Športni so trpežnejši, me prešine, ko med vsesplošnim vzklikanjem in trepljanjem odkrevsam proti okrepčevalnici z vodo, izotoničnimi napitki in krhlji pomaranč.

»Oprostite, ali je bil tole maraton?« sopiham v preznojenega tekača. »Ne veste?« me premeri s pogledom, steklenim od znojnih kapljic, in se posmehljivo obrne k svojim trapastim pomarančnim krhljem, da lahko v miru in poznavalsko preverim njegovo napeto ritko v tesnih, prešvicanih tekaških hlačkah. Razumljivo, da začutim nov val tekaške kondicije. »Že dolgo tečete?« nedolžno povprašam. Obrne se in me brezizrazno premeri.

»Obožujem tek, vi ne?« zapeljivo zamežikam. »Tek je tako naravna oblika gibanja, da tečem celo v službo in domov v petkah …« Iztegnem sveže depilirano nogo v salonarju. Zakaj pa ne? Očitno sem rojena tekačica.

Gibanje v zrelih letih koristi zdravju!

KONEC