»Rekli so, da mi tu lahko napravite pesem,« je dahnila, ko je prvič stopila v studio. Obstali so in se spogledali, saj še nobena, ki je želela postati pevka, ni butnila mednje tako z vedrega in ni želje izrekla tako naravnost. Čudili so se in tuhtali, zakaj je to zmogla brez vsakršne negotovosti. Ni jim bila znana, pa tudi prismuknjena ni bila videti. Le njene tople oči so sijale, kot da so v resnici že zmenjeni, in lagodna drža mičnega telesa je pričala, da bi lahko stala tudi na odru.
»Pesem?« je končno zamrmral tehnik, ki je bil običajno tu najzgovornejši.
»To bi moda celo šlo,« je odkimaval in iskal pravih besed. »Ampak, ali vi, gospa, veste, kaj vse je potrebno za en tak projekt …«
»Besedilo, glasba in aranžma,« je skomignila.
»Pa studijski glasbeniki in kakih dvajset delovnih ur,« mu je pomežiknila. »O tem sem se pač že pozanimala in seveda bom plačala, čeprav vem, da niste najcenejši,« se ni niti želela pogajati.
»Kaj pa glas?« se je naposled le zganil producent.
»Glas?« je le za hip zdrznila.
»To bomo pa pač potem slišali,« je zaključila. In tako so bili kar brez dogovora zmenjeni. Pesnik, s katerim sta se zvečer dobila na kavi, je vse do jutra koval verze in skušal nekako izraziti čudni nemir, ki ga je v njem zganila njena skrivnostna bližina. Komponista
je pesem o ljubezenskem hrepenenju tako prevzela, da je naslednjo noč preživel ob klavirju in jih presenetil z melodijo, ki mu je kljub spoštovanju ne bi nikoli pripisali. Producent je prepoln tega božanskega vtisa zbral v studiu najboljšo ekipo in že kmalu so vsi popevkali pesem, ki je čarobno dišala po hitu. Nihče se ni sicer glasno povprašal o čudežu, ki je v zdolgočasnem predmestnem studiu tako rekoč na mah spremenil razpoloženje, a ko je potem prišla ženska, ki ji še zmeraj niso poznali niti imena, in stopila pred mikrofon, so si bili brez besed edini: zvezda je bila rojena.
»Pa ste res prepričani, da sem to dovolj dobro zapela?« je bila mlada ženska zdaj negotova.
»Se lahko moja pesem vsaj malo primerja s tistimi na naši sceni?« jo je očitno skrbelo in njene velike oči so prvič tipale s strahom.
Segali so ji v dlan in se nehote priklanjali. Bili so res navdušeni in čudno ganjeni ob pesmi in izvedbi, kakršna se tu še ni posrečila. Reči, zaradi katerih so v studiu preždeli ure in ure, pa so kljub temu le redko povsem uspevale, so se zdele ob njej zdaj čisto preproste. Imela je pač nekaj, česar druge niso premogle. Kaj natanko, seveda niso vedeli in je bilo najverjetneje tudi nesmiselno razmišljati. »Poslušajte, več kot dvajset let sem v tem poslu in prekleto dobro vem, kaj imamo v rokah,« je naposled slovesno dejal producent. »Vem pa tudi, ljuba moja, kaj vse vam lahko ponudim,« jo je prijel za dlan in jo povedel k pisalni mizi. »Pravzaprav lahko tudi rečem, da vam ta hip v zvezi z vašo kariero nihče ne more ponuditi več …«
»Oh!« je dejala mlada ženska in umaknila dlan, kot bi se bila opekla. »Sprejel bom vendar vse vaše pogoje,« se je zdrznil producent. »Oh, dajte no,« se je blago nasmehnila. »Samo svojo pesem hočem,« je tiho rekla. »Samo en tak plošček, ki ga bom lahko vtaknila v predvajalnik in potem ob pravem času pritisnila na gumb …« »Ne bodite smešni!« se je zdaj kar vzpel in tudi drugi so pristopili. »Vaše zgoščenke bodo že na pomlad na razpolago v tisočih izvodih …« »Ne, ne,« je odločno odkimala. »Samo pritisnila bom na ta gumb, samo enkrat bom pritisnila in potem mi bo pač moral verjeti, da bi res lahko uspela, če bi si to le želela.« »Ampak – kdo?« so vprašali v en glas. »Komu boste to zavrteli?« »Možu,« se je nasmehnila. »Dopovedati mu želim le, da ima več, kot si misli,« je pomežiknila v prazno. »Potem pa bom lahko spet mirno čepela doma.«
KONEC
