Za devetimi bencinskimi črpalkami, osmimi občinskimi upravnimi enotami, sedmimi obvoznicami, šestimi parkirišči, petimi start-up podjetji, štirimi samopostrežnimi trgovinami, tremi semaforji, dvema avtobusnima postajališčema in eno zunanjo steno še neodplačanega stanovanja sta živela Alenka in Matjaž.
Alenka je ležala na desnem boku. Svetleči lasje so ji nežno padali na blazino in delno razkrivali vrat. Matjaž se je s pogledom sprehodil po njeni silhueti. Tako zelo rad je imel, kadar je spala odkrita. A ni spala. On je ležal na drugem robu postelje ter si s prsti izmenično mršil in gladil brado. Zazrl se je v prostor med njima: prazen prostor, skorajda nikogaršnji teritorij, ki ga je le vsake toliko zasedel najmlajši otrok, ko se je ustrašil teme in sredi noči pritekel k njima.
Voda je kot v slapu padala mimo okna. Ni bliskalo, ni grmelo, le voda … voda … voda, ki je komajda prepuščala zrak in je spalnico spreminjala v zatohlo votlino, polno neizrečenih očitkov in pozabljenih želja. In v votlini so namesto razposajenih in smelih mladostnih načrtov, idej za potovanja in občutka, da je še prav vse pred njima, nepremično lebdele misli na obešanje perila, na zadnji rok plačevanja položnic, na odločitev, kdo bo naslednji dan otroke
peljal v glasbeno šolo. In v votlini so se ponavljali večeri, ki so se v molku prevešali globoko v jutra in se končevali z neizgovorjenimi vprašanji, ki so znova in znova prebadala prsi kot topi meči: »Je to to? Je to res vse, kar je še ostalo? Je to res … to?!«
Preden je Matjaž zaspal, globoko zaspal, se je odločil: »Našel si bom ljubico!«
In živeli so srečno do konca svojih dni.
KONEC
