Preden je vstopila v letalo, je še enkrat ošinila SMS, ki ji ga je poslal Mare.

»Stella ne bit huda. Ta hip ni pravi čas za skupni dopust. Imej se bajno in ko se vrneš, se javi, da vidiva, kje sva.«

»Midva nikjer več,« je pomislila Stella, izklopila telefon in se odpravila na letalo.

»Moja računica se tokrat ni izšla,« je razmišljala med poletom.

»Če bi se mi to zgodilo v službi, bi bila zelo jezna. Res me razkuri, če ne dosežem tistega, kar si zastavim. Tudi zdaj, ko gre za osebno stvar, sem precej penasta. Jezim se, a ne vem točno na koga. Na Mareta? Tip je od vsega začetka igral z odprtimi kartami. Ok, lahko bi presenetil, ampak … Jezna sem lahko le sama nase.

Ne vem, kaj točno mi je bilo, da sem od njega pričakovala, da bo šel zraven. Ne vem, kaj točno mi je v zadnjem času, da se sprašujem stvari, ki se jih do zdaj nisem. Da redno tavam po svoji preteklosti. Da od sebe in ljudi pričakujem, kar mi je bilo do zdaj tuje in odveč. Kristi nisem lagala, ko sem ji rekla, da ji zavidam njen način življenja. Bejba ima podobno službo kot jaz in čeprav stalno nekaj jamra, jo doma čaka … Kaj pa vem, kaj točno jo čaka doma. Varnost, pa znani obrazi, mir. Kraj, kjer se ji ni treba pretvarjati, da je nekdo drug. Prostor, kjer je lahko to, kar je. Če je tečna, je tečna. Če se ji zdi, da bi plesala, pleše in poje s svojimi mulci. In ko želi k vragu poslati svojega moža, ker ji ta teži, to pač naredi. Na ves glas, če je treba.« Zazrla se je v oblake. »Jooj, kakšne misli me dajejo? In zakaj ravno zdaj, pred napredovanjem. Ko bi morala biti zbrana in odločna.

Spominjam se časov, ko mi je bilo vseeno in se na teme, ki me mučijo v zadnjih dneh, sploh nisem ozirala. Zdaj pa vse bolj silijo v ospredje in mi morijo. Hm, morda pa je celo bolje, da sem na to pot krenila sama. Očitno moram konkretno razmisliti o nekaterih zadevah.« Po pristanku je na letališču prevzela avtomobil in se podala proti hotelu. Ta del poti je minil v nelagodnem pričakovanju, kaj jo čaka na cilju. Rezervirala je urejen, moderen in butičen hotel ob peščeni plaži. Hotel, namenjen parom, mladoporočencem, romantikom.

Tako je vsaj pisalo v opisu. Zdaj pa bo tja prišla sama. Ko je prišla na recepcijo, se je njeno nelagodje potrdilo. Receptor jo je premeril od nog do glave. Vzel je njene dokumente, jih vpisal v računalnik, nato pa se je pregnano nasmehnil in nič kaj diskretno dejal: »Gospodična, če boste slučajno osamljeni, prosim, javite, da vidiva, kaj se da narediti.« V Stelli je zavrelo. Prešinilo jo je: »Da je tako očitno? Sem res videti tako obupano?« Strogo je odgovorila. »Oprostite, kaj točno ste mislili s tem?« »Takšna krasotica tukaj ne sme in ne more biti sama,« je rekel receptor. »In če se ne motim, je vaša rezervacija za dve osebi. Prišli pa ste sami. Torej se je nekaj zalomilo. Ne skrbite. Pri nas boste …« »Kdo pravi, da me skrbi?« ga je prekinila Stella. »In kdo

pravi, da iščem družbo? Mi to mar piše na čelu? Se vam morda zdim cenena? Razuzdana? Lahka?« Receptor je odkimal. »In kdo pravi, da se mi je kaj zalomilo? Morda pa sem v vaš hotel želela priti sama. Morda sta samota in mir točno to, kar ta hip potrebujem.« »Oprostite, nisem hotel,« je prestrašeno odvrnil receptor. Samozavestni nastop Stelle ga je osupnil. »Niste hoteli kaj?« je zanimalo Stello. »Ponuditi družbo svojega prijatelja? Morda celo za denar? Moj denar? Ali ste mi želeli predlagati kaj drugega?« S kotičkom očesa je ošinila ploščico z imenom na receptorjevi srajci. »Gospod Takrik, tukaj v tem primeru ste se zmotili. Zelo zmotili.

Prva stvar, ki jo bom storila, ko pridem v sobo, je, da bom hotelskemu managementu poslala pritožbo. Ostro pritožbo. Na to lahko računate. Konec koncev je to drag hotel s petimi zvezdicami in ne cenena beznica za razvajene dame. Ali pač?« »Hotel sem le dobro,« se je branil prestrašeni uslužbenec hotela. »Gospa, nikar ne pišite pritožbe. Imam družino. Ne smem si privoščiti, da ostanem brez službe.« »Na to bi mislili prej,« je neomajno rekla Stella. Bila je vajena, da samozavestne moške le v nekaj stavkih spremeni v cmere. Do tega trenutka ji je to znalo polepšati dan in jo narediti samozavestnejšo. Tokrat je začutila, da ni tako. Receptor se ji je za trenutek celo zasmilil. »Stella, prekleto,« je siknila sama pri sebi.

»Gospa M, moja služba je, da se gostje pri nas dobro počutite,« je skorajda ihtel uslužbenec hotela. »Morda sem pri vas ubral napačno pot.« »Morda?!« »No, pri vas sem ubral povsem napačno pot, a … a mislil sem dobro. Če nočete družbe, imamo v hotelu na razpolago cel kup aktivnosti za sprostitev in oddih. Savna, bazeni, masaže, pa kozmetični salon, izleti, fitness … če dovolite, bom uredil, da boste vse skupaj uporabljali brezplačno in kolikor časa boste želeli.« Stella je skomignila z rameni. »Najbolje bo, da narediva načrt, kje se boste imeli lepo,« je predlagal Tarik.

»Vi se lepo namestite v svoji sobi, jaz bom pa vse uredil. Dobili boste naš allinclusive tretma. Vse najboljše, kar premoremo. Velja?« Stella je prikimala, se komaj slišno zahvalila in odšla proti svoji sobi. Ko je čakala na dvigalo, je razmišljala o svojem odzivu in o tem, da je imel receptor prav. Nekaj se v njej lomi že dolgo časa in čutila je, da se to lomljenje bliža vrhuncu. Prvič po zelo dolgo časa nad svojimi občutji ni imela nikakršnega vpliva. Pojma ni imela, kam jo bo vse skupaj pripeljalo in kakšne bodo posledice. In to jo je delalo še bolj razdražljivo, kot je bila sicer. V Turčiji se je množici obujenih in novih občutij pridružilo še eno. Ko je vstopila v hotelsko sobo, je v sebi zaznala strah.

Brezmejni strah, zaradi katerega je za dolgo časa obsedela na robu postelje.

SE NADALJUJE