Naglica, s katero gospod Kovač na železniški postaji pograbi napačen kovček, ni rezultat nobenih posebnih okoliščin. Kot tudi dejstvo, da sta bila kovčka gospoda Kovača in gospe Golob skoraj identična, ni neko posebno previdno naključje. Kljub podobnosti, kakršno si delijo vsi množično proizvedeni izdelki iste vrste, sta si bila vendarle tudi dovolj različna. Ko bi eden ali drugi natančneje pogledal, kaj je odnesel s postaje, bi jima hitro postalo jasno, da je prišlo do nekakšne pomote, čeprav bi se najbrž strašno začudila. Res pa je tudi, da ljudje o svojih stvareh ne vejo toliko, da bi jih prepoznali na prvi pogled, iztrgane iz njihovega siceršnjega konteksta.
Tako pa sta pobrala vsak svoj kovček, ki v resnici ni bil njuna last, a se je nahajal dovolj blizu mesta, kjer sta za nekaj trenutkov pustila svojega, in mu bil dovolj podoben po obliki in odtenku barve, ter ga peljala po mestu. Na zamenjavo ju ni opozorila ne druga teža kovčka, ne sledovi tujih rok na držalu, ne poseben zvok drdranja koles. Šla sta domov, kakor da bi bilo vse kot po navadi. Gospod Kovač počasi, ker ga je pred kratkim začel mučiti kolk leve noge, gospa Golob hitro, kot hodi vedno, zlasti pa v soboto zvečer in v tem delu mesta, polnem pijane in nevzgojene mladine.
Ko sta prišla domov, gospod Kovač do svojega enosobnega stanovanja v prenovljenem bloku v Trnovem, gospa Golob do svoje že nekoliko dotrajane vile v Šiški, sta odklenila in kovčka najprej pustila kar na hodniku pri vhodnih vratih. Tudi postavljenih v stanovanje kovčkov nista prepoznala kot tujih. Ni bilo videti, da bi kakor koli odstopala od tapet, sten in drugih predmetov v stanovanju oziroma vili. Zlila sta se z okolico, kakor bi se prava. Gospod Kovač je tako najprej brezskrbno stopil do kuhinje, vzel škatlo instant rezancev iz predalnika in si privoščil pozno večerjo, gospa Golob pa je šla z vso svojo naglico najprej pod tuš, da bi izmila s sebe prah z vlaka in se preoblekla za spanje.
Ko je bila gospa Golob že oblečena v spalno srajco in haljo, je šla po kovček. Privlekla ga je do omare v spalnici, se sklonila in ga na tleh odprla. Prav res se je strašno začudila, ko je v njem našla oblačila, ki ne le, da niso bila lepo zložena ali njena, ampak so očitno celo pripadala neznanemu moškemu. Nekaj časa je samo stala tam ob kovčku, ne vedoč, kaj bi naredila, nato se je znova počasi sklonila in previdno pobrskala po njem. A je že takoj pod dvojnimi hlačami naletela na prozorno vrečko s precej rabljeno zobno ščetko in brivskim priborom ter na vrečko umazanih moških spodnjic. Z zoprnostjo na obrazu se je stresla in zaprla kovček. Potem si ga je natančno ogledala od zunaj in ga nazadnje postavila v kot ob vratih v spalnico. Šla je nazaj na hodnik, v roke vzela telefonski imenik s police pod telefonom in si čez čas z neko vizitko, ki je slučajno ležala zraven, zaznamovala stran s številko ljubljanske železniške postaje. Nato se je vrnila v spalnico in zlezla v posteljo. Preden je ugasnila luč, je s pogledom ošinila kovček – in tokrat ga je pogledala kot tujek v svoji hiši; nato pa se je utrujena in nekoliko razburjena ulegla, da zaspi.
Gospod Kovač je šel po večerji v kopalnico, se stuširal, ko pa si je nameraval umiti zobe, ni imel zobne ščetke na običajnem mestu nad umivalnikom, zato je šel iskat svoj kovček. Ko ga je odprl na omarici za čevlje, kar tam na hodniku, se je tudi on strašno začudil. V njem ni bilo njegove zobne ščetke, niti katere druge njegove stvari. Na vrhu sta bili žensko krilo in bluza, pod njima pa očitno še druga ženska oblačila in potrebščine, vse lepo zloženo in poravnano. Popraskal se je po temenu in zijal ter se nekajkrat prestopil na mestu. Nato je šel na stranišče, kakor da bi se nenadoma spomnil, da mora odtočiti, se vrnil nazaj na hodnik in se spet zazrl v odprt kovček. Tako je nekaj časa stal. Nato je šel v spalnico in prižgal televizor. Sedel je na postelji in zamišljeno gledal ponovitev večernih poročil. Vmes je nekajkrat pogledal proti hodniku, kjer je stal zamenjani kovček. Potem je nenadoma ugasnil televizor in obsedel v temi.
Še vedno v temi se je pretipal do kovčka in ga odnesel v spalnico. Tam je prižgal nočno lučko in kovček dvignil na posteljo. Spet ga je odprl. Globoko je dihal in se razgledoval po stvareh, ki so pripadale neznani ženski. Potem je previdno segel v kovček. Najprej je ven zložil obleke, vsak kos približal obrazu, ga povonjal in previdno položil na posteljo, da ga ne bi preveč zmečkal. Posebno dolgo se je ustavil pri spodnjem perilu. Potem je ven zložil še druge stvari, povsem prekril svojo posteljo s predmeti neznanke. Ko je vse tako zložil, je malo okleval, nato pa odprl toaletno torbico. Stresel je stvari iz nje, pri čemer se je šminka skotalila z odeje na tla. Stopil je s postelje, se spustil na kolena in potipal za njo pod posteljo. Ko jo je otipal, jo je pobral in jo tam na kolenih močno stisnil v dlani.
Čez nekaj trenutkov se je ob nočni omarici pobral s tal in ugasnil nočno lučko. V popolni temi, za zaprtimi žaluzijami, ki niso prepuščale niti rumenine uličnih svetilk, si je slekel pižamo ter si nerodno in sramežljivo, počasi in premišljeno oblekel hlačke, nedrček, krilo in bluzo. Nanesel si je šminko na ustnice, ki so se mu širile v nasmeh. Potem se je ulegel kar med vsebino neznankinega kovčka, raztreseno po celi postelji, in v trenutku zaspal, ne da bi se pokril. Pred tem je le še skrbno zaprl svoj kovček in ga pospravil na njegovo mesto v omari.
KONEC
