Ne me obtoževati, da sem zadnjakar, če koga parkrat tresnem okrog kepe. Kot da je to nek problem! Saj mlatim samo dede. Za dede pa ti jaz nisem, magari eni pravijo, da si latinski peder, če nisi za dede. Jaz imam rad ljudi. Ženske tudi. Edino na živce mi gre, da se je moj prijatelj Slavko šel oženit z Ukrajinko. Pa je vam sploh jasno, da Ukrajinka ni naše gore list, pa nikoli ne bo! To so drugi geni. Ukrajinke plešejo na štangi, naše pa na krampu. Ne moreš si Ukrajinke pripeljat v Slovenijo, da se nam kri zmeša, že itak smo preveč vse živo v žile spustili! Pa niti malo nisem ksebnofoben! Adiz je moj prijatelj, pa je samo šiptar.

Slavko je še vedno moj prijatelj, čeprav je oženil Ukrajinko, ki pleše na štangi. Jaz imam rad ljudi! Slavko misli, da sem fouš vsem, ki vozijo boljše avtomobile od mene, jaz pa samo starega citroen xsara karavana, pa da zato na cesti blendam nasproti vozečim divjakom, da je radar, čeprav ga sploh ni. Ampak v resnici skrbim za umirjanje prometa in sem gotovo preprečil že marsikatero nesrečo. Ker ljudje na cesti nič ne mislijo! Jaz lahko citroena nažgem tudi sto štirideset, če hočem, tako da res ne gre za foušijo sploh, ampak samo za varnost na slovenskih cestah.

Pa da ne bi o tem, kako se odgovornost, ki jo vzdržujem, že pozna na mojem zdravju! Od tolikega sedenja me bolita hrbet in križ za znoret! Bil sem pri mojem dohtarju, k istemu hodim že trideset let. To je pač lojnalnost! »Bolečine imam v križu, hrbet me boli, težko sedim, slabo spim …« sem mu naštel. »Imate apetit?« me je vprašal.

Nisem vedel, ali misli spolnega. Tega ne moreš vprašat dohtarja. Poslušal mi je utrip in dihanje. »Malo so vam zrasle prsi,« mi je rekel za vamp. Napisal mi je napotnico za ortopeda. »Samo toliko, da bova pomirjena,« me je naredil tako živčnega, da sem šel samoplačniško k enemu. V to me je prepričal Slavko, poročen z Ukrajinko, ki je s sabo v Slovenijo prinesla tudi černobilsko mutiranje. Ampak o tem se ne govori, ker smo po novem strpnostni. Pa tudi Slavko bi mi jajca odrezal. Ko pa mu bodo začele rasti čudne bule po vratu, se bo spomnil mojih besed. Telepatsko sem mu marsikaj naložil. Ortoped mi je postavil diagnostiko, da imam obrabo vretenc na trtici in višje, malo pa se mi posedajo. Predlagal mi je, naj se začnem zmerno gibat.

»To se že zdaj, res nič ne pretiravam,« sem ugovarjal. »Poskusite kakšno skupinsko vadbo,« je vztrajal. »Drugače boste potrebovali operacijo. Lahko je tvegana in pristanete na vozičku.« Tako to je. Za večje gibanje te operirajo in potem se ne giblješ več niti toliko kot pred operacijo. Raje bi poskusil skupinsko vadbo. »Ampak tako res efikasno,« sem bil odločen. »Najboljšo, kar obstaja za vretenca!« Pokimal je in mi dal neko zloženko, s kulijem je potrkal po fotografijah.

»Ples ob drogu,« je rekel.

Če kaj ne razumem, vprašam: »A?« »Ples ob drogu, najbolj učinkovita vadba za gibljivo hrbtenico.« »Jaz rabim nekaj, da mi pomaga, da lahko dolgo sedim v avtu,« sem pojasnil, da ne bo med nama nesporazumov. »Ker sem dosti na cesti, tudi skrbim za varnost …« »Ples ob drogu krepi kosti in sklepe,« je rekel. »Ojačal vam bo muskulaturo hrbta.«

»Kaj pa fitnes?« sem vprašal. Odkimal je in me buljil kot pitbul. Vzel sem zloženko in s fotke me je gledala Slavkova žena, zvita okrog štange kot piton. Na rokah in ramah so ji rasle bule. Lahko bi bile černobilske mišice. »Ne morem jaz na štango, to je za pedre,« sem odkimal.

»Potrebujete samo voljo, pajkice in brisačo. Poskusite, mislim, da vam bo všeč …« Ne me obtoževati, da sem zadnjakar, če tresnem ortopeda okrog kepe. Prvič, saj sem ga prvič. Drugič, ortoped je maher za kosti in sklepe, sam si lahko naravna nosno kost. In tretjič, takrat še nisem vedel, da mi je vse skupaj zakuhal Slavko. Saj bi njega tudi, ampak me je ravno usekalo v križu.

KONEC