Dež se je zaradi sunkov vetra upiral gravitaciji in letel zdaj v eno, zdaj v drugo smer. Čevlji in spodnji del dekletovih kavbojk so bili že povsem premočeni. Oprijemala se je dežnika, kot bi bil zadnje upanje. Vedno so ji govorili, da se ni dobro zapletati s kirurgi. Da je potem vse drugače na delovnem mestu. Da ni vredno.
Ustavila se je pred restavracijo. Nikjer ga ni videla. Spet je močno zapihalo in dežnik se je najprej izbočil, takoj zatem pa so špice, na katere je bilo napeto blago, popustile pod naravno silo in dežnik se je obrnil. Kot bi se vzdignilo rdeče žensko krilo. Zaklela je. Dež ji je pljusknil v obraz in še sama ni vedela, če ni pomešan s solzami. Razgledala se je in nekaj korakov stran odvrgla preplet žic in tankega svilnatega blaga v najbližji smetnjak. Stopila je v restavracijo.
Na dnu smetnjaka, kamor je ravnokar priletel rdeč, je že ležal polomljen moker črn dežnik. In rekel: »Čakal sem te. Celo življenje sem te čakal.«
KONEC
