Stella je zaslišala glasen krik, ki se je izvil iz njenega grla. Odmev, ki je prežel bližnje stene, jo je dohitel, ko se je zagnala v razburkano morje. Bila je odločena, da bo rešila nesrečnike, ki jih je videla v vodi, ob prevrnjenem čolnu. Ob tem je preslišala klice ljudi na obali. Klice, ki so jo opozarjali, naj tega nikar ne stori. Da je to izjemno nevarno in tvegano početje. Da so visoki valovi na tem delu turške obale pogoltnili že marsikaterega močnejšega in izkušenejšega plavalca. Stella se ni zmenila zanje. Videla je le glave, na katere se je ritmično in neusmiljeno zgrinjalo razpenjeno morje. Glave, ki so druga za drugo izginjale pod vodno gladino. Videla je le ljudi, ki jih je bilo treba rešiti.

Ostali svet je izginil, obstal, utihnil. Morala se je zelo potruditi, da ji je uspelo priplavati do njih. Valovi so bili siloviti, kot da jim ni mar za ljudi, ki so jih premetavali. In Stello so jezili. Zelo jezili. Jezili jo je tudi orkanski veter, ki je pihal z morja, ter ljudje, ki so brezbrižno stali na plaži in se niso zmenili za star čoln s pokvarjenim motorjem, ki ga prevrnilo kot orehovo lupino. Stella je k morju prišla med svojim jutranjim tekom. Po dveh dneh je imela dovolj hotela in njegove all inclusive ponudbe. Masaže, savne so ji začele presedati. V ljudeh, ki so jo masirali, gnetli in jo lepotičili, je začutila dobro prikriti odpor in očitno rutino. Hotel ji je kljub občutku topline, ki jo želel pričarati z notranjo arhitekturo in ureditvijo, vzbujal hladnost in naveličanost.

Po drugem dnevu bivanja in prekomernega razvajanja se je zvečer odpravila ven na obalo in se z otroškim začudenjem zazrla v brezmejno zvezdnato nebo. Sedla je v še toplo mivko, se prijela za kolena in se zazrla v noč. Zvezde so ji nemo mežikale, čez nebo so se razprostirali utrinki. Morje je nežno valovalo in šepetalo oddaljene zgodbe. Stello je čez čas prešinil oster občutek samote. Globoko je izdihnila ob spoznanju, da ji neopisljivo manjka nekdo, h kateremu bi se lahko stisnila in ga vpila. Nekdo, ki bi jo pomiril s svojim dihanjem. Nekdo, ob katerem bi zaprla oči in se prepustila opoju brezčasja. Prespala je kar tam na plaži in ko so posijali prvi sončni žarki, je nataknila tekaške superge in se podala na odkrivanje obale.

Po slabi uri teka jo je na plaži ob strmih stenah pričakal prizor, ki ji je vzel sapo. Preden si je lahko odgovorila, kaj nabito polno plovilo počne sredi razburkanega zaliva, se je tam že začela drama. Iz prsi se ji je izvil krik. Slišala je presunljiv glas, ki je prihajal iz njenega grla, a nikakor ni bil njen. Bil je krik deklice, ki se je ob reko prišla igrat z babico. Bil je krik, ki ga je v sebi držala dvajset let. Krik, ga je povzročilo breme, ki si ga nikakor ni naložila sama. Krik, ki se je kot zla slutnja ujel v bližnje stene. Stella ni čutila utrujenosti. Ni se zmenila za slano vodo, ki ji je silila v nos in usta. Pozabila je, da nerada plava v globokem morju. Pozabila je, da je od tečaja reševanja iz vode, ki se ga je udeležila kot študentka, minilo že veliko časa. Ko je prišla do brodolomcev, je čvrsto prijela utapljajočo se malčico. »Rešila jo bom,« je pomislila sama pri sebi. »Rešila, pa če je to zadnja stvar, ki jo bom storila. Rešila, … da odrešim tudi sebe.«

Hotela je zaplavati proti obali, a morje jo je čvrsto potegnilo k sebi. Zdelo se ji je, da so močne in nevidne roke zgrabile njeno telo in si ga začele podajati. Zdelo se ji je, da valovi vse bolj kipijo in se penijo. Da ji morje zameri, ker pomaga nemočni deklici. Da tega ne bi smela storiti. A Stella se ni dala. Kot otrok je popustila. Voda ji je iz rok kruto iztrgala mačje mladiče, in to jo ji je pustilo brazgotine, ki so ji vsa ta leta prizadejale neslutene bolečine, otopelost in praznino. Brazgotine, ki so s seboj prinesle težka in razjedajoča vprašanja, noči brez spanca, odnose brez čustev in solze, katerih okus je bil pristen, kot je le lahko.

»Tokrat se to ne bo zgodilo,« je sklenila in odločneje zaplavala proti obali. A morje se ni zmenilo za njeno odločitev. Močan tok in visoki valovi so jo začeli odnašati proti strmim stenam, ki so se strmo in divje spuščale v morje. Ljudje na obali so nemo opazovali neenak boj človeka proti naravi. Pred seboj so videli nemočne posameznike, s katerimi se je narava brezbrižno poigravala. Potniki prevrnjenega čolna so drug za drugimi izginjali pod vodo. Kmalu sta na morski gladini ostali le dve glavi, ki so ju morski tokovi gnali v kruti objem skal. To je opazila tudi Stella. Deklico, ki jo je rešila, je čvrsto stisnila k sebi in poskusila odplavati na varno. A njen trud in napori so bili zaman. Morje ni popustilo niti za ped. »Prekleto,« je siknila Stella. Njeno odločnost je za trenutek načel strah, ki ga je kmalu pahnila od sebe.

»Če že mora biti tako, potem naj bo tako,« si je rekla. Ob tem je pomislila na svoje dotedanje življenje.

»Če že mora biti konec, naj ta pride medtem, ko počnem nekaj smiselnega in človeka vrednega. Žal mi je le, da česa takega nisem naredila že prej. In večkrat.« Nato je čisto blizu zaslišala zlovešči odmev morja. Odmev, ki je prihajal od strmih sten. Na svojem telesu je začutila močne vibracije valov, ki so se odbijali od obale in se vračali nazaj na morje. »Ne boj se, vse bo v redu,« je šepnila deklici, se s hrbtom obrnila proti stenam in se pripravila na udarec. Trk se je zgodil nekoliko pozneje, kot je pričakovala. Toda bil je silovit in neizprosen. V hipu jo je zavil v temo ter pahnil v brezno tišine in miru.

SE NADALJUJE