»Valdungus, Chetimarusov sin? Valdungus, Chetimarusov sin?« je med vegastimi šotori in tabornimi ognji vijugal poštar. »Kaj se dereš kot jesihar?« ga je osorno nadrl stražar. »Prinašam paket za Valdungusa, Chetimarusovega sina. Veste, kje bi ga našel?« »Za Valdungusa?« je hripavo zamomljal možakar. »Nimam pojma, prvič slišim. Samo moment.« Obrnil se je proti središču tabora in zavpil: »Iztok! Iztok!« K čakajoči dvojici je prikrevsal igorjast1 možicelj v raševini in z golo lobanjo ter ju s škilavim pogledom premotril naenkrat, čeprav sta stala dva metra vsaksebi. »Daj no, Iztok, mar moraš to lobanjo res povsod nositi s sabo?« se je vanj nejevoljno obregnil stražar, za katerega bomo kmalu izvedeli, da mu je ime Jaroželod.
»Zaboga, Jaroželod2, te še vedno tako moti? Saj je samo kost,« je zagodrnjal sključenec, stlačil lobanjo v malho, ki mu je visela čez ramena, in se živčno pogladil po pramenu mastnih las, ki so mu v šopih poganjali po glavi. »Reci, čemu si me klical od kotla. Ravno sem si hotel naložiti obare, ko …« »Tale tukaj pravi, da ima paket za nekega Vagabundusa,« je Jaroželod s kopjem pokazal na poštarja. »Valdungusa,« ga je ta brž popravil. »Hmmm.« Iztok se je popraskal po glavi. »Med kuharji je nek Mundungus, čokat rdečelasec, ki se je v naše kraje pritepel iz Britanije. Bojda ima krepko lepljive prste.« »Ne bo pravi,« je odkimal poštar.
»Ta Valdungus naj bi bil neka visoka živina v tem taboru.« »Naj te Iztok odpelje v poveljniški šotor, pa ti bodo tam povedali, komu je namenjen. Če seveda naslovnik ni že padel. V preteklih dveh tednih smo imeli kar nekaj žrtev. Pogani so žilavi. Bi mislil, da bodo stisnili rep med noge, ko je naš vojvoda Valjhun odrezal roke, nos in ušesa tistemu upornemu Drohu ter ostalim puntarjem in jim zdrobil stegna.« Poštar je ob teh besedah prebledel in glasno požrl slino. »Ne skrbi,« ga je pomiril Iztok. »To počnemo samo s pogani. Če veruješ v Jezusa, se nimaš česa bati. Pridi.« Paketonoša mu je počasi sledil in ko je bil prepričan, da ga nihče ne opazuje, si je snel Radigostov amulet, ki mu je visel okoli vratu, in ga skril v žep.
***
»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?« Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk3 in ga zaskrbljeno opazovala. »Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, jaz pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.« »Črtomir,« se je od vrat oglasil Frenk.
»Te smem zmotiti?« »Si me že.« »Haha, dobro te je,« se je zakrohotal Radovan. »Mir, Rado,« ga je osorno okaral Črtomir. »Povej, Frenk.« »Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.« »Velikane?« »Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.« »Ne me basat. A res? Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej.
Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.« »No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Kaj ko bi dopisal še kakšno kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke? Motivi marljivih oseb so priljubljeni med našim rodom. Včeraj sem v blato v bližini latrin s toriščem kopja narisal moža, ki seje pšenico, in so ga vsi občudovali.« »Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?« »Se strinjam z Radovanom, da pesem ni kaj prida« se je oglasil še Frenk. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?« »Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan. »Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo. Najmanj, kar si lahko v danem položaju želimo, je, da bi nas poleg krščanske vojske oblegalo še vojstvo uslužnih odvetnikov organizacij za varstvo avtorskih pravic.« »Triglav obvarji,« je prebledel Frenk. »No, Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir. »Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.« »Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?« »Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.« »O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« je pripomnil Radovan. »Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne postavi pred kako težko odločitev, kjer bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«
***
Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?« Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski in strele. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno gromovito. Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, odet v belo. Obraz se mu je neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.« Zamahnil je nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila, na njenem mestu pa se je prikazala devica na otočku sredi jezera. Perun je šepnil Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«
***
Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja. Čista poezija, tale otoček, je ležeče razmišljala Bogomila4 in se nastavljala gorki sončavi. Spreletel jo je občutek, da jo nekdo opazuje, a se je le zdrznila in se prekobalila na bok.
Iz kamnitega svetišča boginje Žive je stopil Staroslav, dekletov oče, in se nejevoljno namrgodil, ko jo je ugledal poležavati. »Kaj pomeni to poležavanje, hči moja? Pa čeprav samo odpiram in zaklepam vežo, je to naporno opravilo in spodobilo bi se, da pomagaš svojemu staremu očetu.« »Dajte no, oče, komaj petintrideset let vam je. Ne poskusite mi vzbujati krivde. Sploh sem vam pa povedala, da moja duša ni več Živina, temveč Jezusova.« »Ne spet s tem, hči, moje staro srce se lomi ob tvojih bogokletnih besedah.« »Komu pa bom dala dušo, če ne njemu.
On mi je odgovoril na molitve in me je odrešil koprivnice in zabuhlih oči, ko mi je nedolžnost vnela oči in lica in mi ni pomagal noben antihistaminik. Kje je bila tedaj Živa, vas vprašam, oče.« Togotno je vstala. »Veš, kaj, smrklja, dokler boš živela pod mojo streho, boš molila k mojim bogovom. Če ti kaj ni prav, pa pojdi,« se je razhudil Staroslav in ji požugal z nagubanim prstom, kajti na pogled je bil star vsaj sedemdeset let5. »Prav, pa grem,« je zacepetala in se ozrla po vodni gladini, ki se je raztezala vse okoli osredka. Po njej se je prikladno bližal čoln, ki je minuto kasneje že pristal ob bregu. »Vas pa še nisem videla tukaj,« je ogovorila čolnarja. »Ste novi? Kje je pa Borut6?« »Borut? Khmmm. Borut je … Borut je … zbolel za jetiko.
Preveč se je družil s predstavniki moderne,« so se lomile besede neznancu v kapuci. A Bogomila je bila preveč jezna na očeta, da bi posvečala pozornost izrečenemu. »Kako vam je pa ime?« ga je vprašala, ko je vstopala v čolnič. »Ammm, Josip Murn,« je bilo prvo, kar je v navalu paničnega navdiha izustil čolnar. »Murn, kako lepo. Mar tudi pojete kot muren?« je vzhičeno vprašala, ko je plovilo odrinilo od otoka proti obali. »Znate kakšno pesem?« »Samo eno o ajdi.« »Eh, te pa ne bi poslušala. Vse pesmi o ajdi so enolične ali pretenciozne.«
»Nič ne de. Bi pogledala v tole ogledalce?« »Nečimrnost je naglavni greh, tako da ne vem, ali smem. Veste, sem še nova v krščanski veri, pa se poskušam strogo držati postave,« je zvenel krepostni odgovor. »Eh, saj ne boš ogledovala svojega napuha, tale mozolj na čelu bi si lahko stisnila.« »Mozolj? Kje?« je zavpila v iskreni najstniškosti in mu iztrgala zrcalce iz rok. Ko je vanj uperila svoj pogled, je začutila, da postaja vse lažja in da jo skrivnostna sila vleče v ogledalo. S tihim plopom jo je posrkalo v zrcalo, ki se je zakotalilo po tleh čolna. Domnevni Josip Murn ga je pobral in z nasmeškom spravil za ogrinjalo. Nato se je spremenil v krokarja in poletel. Čoln je osamelo odtaval z vodnim tokom, končno svoboden, in sanjal o oceanu.
***
Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po tujih deželah. »Kam vse te je zanesla pot, phijatelj7?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. »Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd. »In kako je bilo?« »V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?« »Kaj?« »Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.« »Kot na primer?« »To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.« »O, fuj.« »In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič kračom?« »Ne.« »Kako pa?« »Nič, ker je svinjina v Stari zavezi prepovedana.« Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči8 in se tolkla po ramenih9. Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja. »Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neizrečeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?« »Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem, da me ščipaš kot kaka stara mama s peharjem janeževih upognjencev v rokah?« »Zadnje dni sanjam o zvezdi repatici, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.« Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za lobanjo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar. »Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.« »Kolikokrat?« »Vsak dan vsaj petkrat, šefe.« »In zakaj me ne ubogaš?« »Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.« »Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd. »Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?« »Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd.
»Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.« »Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.« »Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja. »Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost.
»Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.« »Oh, ne bodi no picajzlast,« je nejevoljno odvrnil Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun, Chetimarus, Kajtimar.« »Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.« »Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.« Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.
***
»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?« »Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne Črto, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.« »Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel. »Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.« Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil zrcalce.
Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč. »Sonce,« je šepnil coprnik. »Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana. »Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.« »Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.« »Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.« Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?« »Ti!« V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.
***
»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.« »Valjuhn, sin Kajtimara.« »Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?« »Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno. Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.
***
»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. Ogromne skale, pod katerimi je ležal dolga leta, so frčale na vse strani. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča v črnem grobu.« »Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot grozeče grmenje, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«
***
»Šah,« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec. »Mat,« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.
KONEC
1 Igorjast kot podoben Igorju, generičnemu pomočniku blaznih znanstvenikov, čeprav bi ob pogledu na njegov nos človek pomislil tudi na igorja, sorto krompirja.
2 Kaj sem vam rekel, a?
3 Vem, da Frenk ni staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati.
4 Kajti, da, bila je ona, o, bistri bralec ostrega uma in pronicljivih sklepanj.
5 Kar potrjuje mojo zmago pri stavi, ki sva jo sklenila z Žigo X. Gombačem in v kateri sem trdil, da nomen est omen drži. Kdaj greva na pijačo?
6 Medtem sem na internetu našel seznam staroslovanskih imen.
7 To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala.
8 Vsak svojih.
9 Drug drugega.
