Če bi bile drobne gozdne živali sposobne bolj zapletenih vzorcev razmišljanja, bi se tistega dne najbrž začudeno popraskale po svojih ljubkih glavicah in pomežiknile s prisrčnimi očmi, češ, mar se ni danes stemnilo nekam zgodaj. A ker jih je evolucija prikrajšala za subtilne lepote dojemanja, tega niso storile, temveč so se odpravile v svoje dupline in legle k počitku.
Ko so cortkane krznene beštijice polagale glave na svoje inačice pernic, sta Lojz in Bert v svojem najljubšem lokalu usklajeno položila na mizo prazna pirovska krigla, si z levicama obrisala peno z ustnic in zavzdihnila od ugodja, ki ga je iz njunih brbončic izvabila mrzla mehurčkasta pijača, v kateri si je hmelj zgolj namočil nožne prste in se dandanašnji predstavlja kot pivo s tradicijo.
»Na,« je rekel Bert in Lojzu ponudil zavitek arašidov. »Tri pire imava v riti, zdaj pa zategni še tele kikirikije in sva pripravljena.« »Pa si prepričan, da bo delovalo? Da bodo prišli?« ga je dvomeče pobaral kompanjon. »Jasno, da bo delovalo,« ga je s kanček razvlečenim glasom prepričeval Bert. »Vse sva naredila točno tako, kot piše tukaj.« S temi besedami je iz torbe potegnil zmahano knjigo. Na naslovnici je na kovčku ždela gola postava, nad njo pa se je v zraku pela Zemlja. Z rokavom proste roke je pobrisal tanke kroge ostankov piva, ki so se nabrali na mestih, kamor sta odlagala kozarce, nato pa knjižico ljubeče odložil na mizo. »Kdo bi si mislil, da bo res prišlo do stika?« je navdušeno nadaljeval.
»Ko sva sestavila sprejemnik, sva upala največ na kak zablodel signal, potem pa tole. Sanje se nama uresničujejo!« »Pa si res prepričan, da hočeš iti?« ga je izpod čela vprašal Lojz. »Seveda, če je signal pravi.« »Jasno, da je pravi, nejeverni Tomaž. Res ne misliš verjeti, preden ne boš vtaknil prsta v vesoljsko ladjo?« Zunaj se je začelo mračiti. Fanta sta kot spodbodena planila pokonci. Bert je z naglico zatlačil knjigo v torbo in iz nje potegnil sprano brisačo.
»Pridi!« je potegnil Lojza za roko. »Začelo se je!« Stekla sta iz lokala in se zazijala v nebo. Nad njima se je sločila vesoljska ladja, ki ji ne bi ravno pripisal, da je preletela vesoljske širjave. Medtem ko se je njena velikost vsaj približno skladala s predstavami, ki sta jih Lojz in Bert imela o medplanetarnih plovilih, je njena zunanjost bolj spominjala na že leta na smetišču zavrženega trabanta kot pa na sloko bleščečo puščico, ki s peresno lahkoto na krilih krivinskega pogona potuje skozi neskončno praznino, posejano z galaksijami.
Če smo iskreni, je tudi s trabantom ne bi mogli ravno primerjati, saj je bil ta ponos vzhodnonemške ljudske avtomobilske industrije delan iz plastike in tako ni bil ravno stvarca, po kateri bi rja stegovala svoje hrapave kremplje, česar pa za dotično vesoljsko ladjo ne bi mogli trditi. Velike zaplate oksidirane kovine so se raztezale po trupu plovila, da nisi bil prepričan, ali ni bila slučajno cela ladja narejena iz zarjavele kovine, ki jo je na nekaj redkih koncih napadel sijaj. Toda naštetim pomanjkljivostim navkljub sta se Bert in Lojz strinjala, da je razgled vreden občudovanja.
Divje sta začela mahati z brisačama in moledujoče vpiti, naj ju neznani, a dobrodošli prišleki iz brezmejnih globočin vesolja vzamejo na krov, ker bi rada zapustila Zemljo in si ogledala druge planete, saj je življenje tam verjetno bolj razburljivo kot na tem dolgočasnem svetu, kjer vsi od njiju pričakujejo, da bosta faks dokončala pred ukinitvijo predbolonjskega sistema, pa še ženske se ne zmenijo zanju, na drugih planetih pa bosta kot eksotična samca najbrž postala mokre želje vsake nezemljanke.
Resnici na ljubo sta zavpila samo: »Neznani, a dobrod-«, potem pa ju je slepeč žarek, ki je švignil iz ladje, razblinil v neugleden kupček prostih atomov, ki so se raztepli vsak po svoje. »Spet ste se raztepli vsak po svoje!« je bentil dedek nad vnuki. »Pa smo se lepo dogovorili, da bomo nakupovali skupaj, mularija.« »Sori, dedi, saj sva ti povedala, da greva s Tonijem na oddelek z igračami preverit nove figurice iz Vojne zvezd,« se je hitel opravičevati Marko. »Ja,« je pritegnil najstarejši, Jani. »Jaz sem bil pa na oddelku z musko. A veš, da spet prodajajo tiste vaše scene, kaj so že, venilke. A jim venilke rečejo zato, ker jih poslušate samo vi, ki že venete?« »Ne zafrkavaj, pamž,« je narejeno zarohnel dedek in mu šaljivo zažugal. »Moral bi te za ušesa, ker mi že osmič pripoveduješ isto šalo. Pridite. Primite vrečke in gremo domov.« Starček je sedel za volan, najstarejši vnuk poleg, mlajša dva pa sta se razkomotila na zadnjih sedežih. Takoj ko je dedek vžgal motor, je najstarejši prižgal radio in navajeno začel kimati z glavo v ritmu glasbe. Njegova mlajša brata sta bušknila v smeh, saj je Jani migal v prazno.
Iz zvočnikov se ni razlegala glasba, temveč prestrašen glas napovedovalke, ki se je tresel od razburjenja.
»Dragi poslušalci, nezemljani so že na Vodnikovi cesti in rušijo vse, kar jim stoji na poti. Sedaj so že na Gosposvetski in ne kažejo znakov, da bi jih vojska in njihovo orožje kaj oviralo. Naš posebni poroče-« »Hej, dedi, prižgi radio nazaj!« »Ne!« »Zakaj ne?« »Ja, zakaj ne? So res prišli vesoljci?« Toni in Marko sta planila v jok. »Dajta no, dajta, fanta,« se je namrgodil dedek. »Prazne marnje, ne pa vesoljci. Vojno svetov ali kaj je že tista neumna radijska igra ponavljajo. To so naredili še pred mojim časom. Takrat je zavladala nepopisna panika. O, ne, zdaj me pa ne bodo potegnili. Čeprav ne obvladam interneta tako kot vi, je v tejle glavi vseeno kar nekaj koristnih podatkov.« »Dedi?« »Kaj je? Vozim!« »Če vesoljci res niso prišli, kaj je tole grozno petmetrsko bitje, ki teče za našim avtomobilom?« »Ne brij norcev, mulc! Bi rad ostal brez večerje?« »Saj jih ne, dedi. Poglej v vzvratno ogledalo.«
Dedek je v vzvratnem ogledalu ravno ujel obris gromozanske roke, ki se je stegnila k avtu in ga pograbila. Zalučala ga je v zrak in tik preden se je imel avto možnost znova srečati s tlemi, ga je aliterativno premamila prvinska privlačnost pošastne pete nezemeljskega stvora, ki ga je z eleganco največjih mojstrov okroglega usnja brcnil za hrbtom prek glave, da mu je znova pristal v ogromnih dlaneh, ki si ga zmečkale in zalučale daleč stran. »Daleč straaan, želi si noro srceeee!« je pelo iz radia. Saša je stopila do njega in ga ugasnila. Utrujeno se je ulegla v posteljo in poljubila moža. »Lahko noč, Saša.« »Lahko noč, Drejc moj. Sladke sanje.« Nežno objeta sta potonila v spanec, ki pa je, vsaj v Drejčevem primeru, dosegel le globino manjšega bajerja, v katerem se ob poletnih dneh hladijo bosopeti kratkohlačniki. Medtem ko je Saša že potrebovala batiskaf, je Drejca iz lahnega poldremeža prebudila čudna svetloba.
Nerazumljivo je zamomljal nekaj besed, nato pa počasi odprl oči. Svetloba, ki se je prikradla skozi špranje na pol zaprte rolete, ga je spominjala na dogodek iz otroštva, ki ga je že davno tega potlačil v podzavest, ker mu nihče od odraslih ni verjel, da se je res zgodil. Potihem se je odplazil iz spalnice, da ne bi prebudil žene in nato skorajda stekel v kuhinjo. Odprl je okno in tam pred njim je bila vesoljska ladja, ki je v nočni temi okrog sebe izžarevala bledikav rumenkasto zelen sij. »Fantje! Niste me pozabili? Ste res tukaj ali se mi samo sanja? Heeej, fantje, tukaj sem! Miš! Maš! Šaš! Se me še spomnite?« Poblaznelo je mahal z rokami, vpil in popolnoma pozabil na vse ostalo. Njegovo vpitje je seglo do spalnice, kjer se je zaradi njega Saša tako hitro dvignila iz spanca, da ni imela časa uporabiti dekompresijske komore. Vstala je in si med potjo k izvoru dretja dremuckavo mela oči.
»Kaj je, ljubi? Zakaj vpiješ?« je rekla tik, preden je stopila v kuhinjo. Tik zatem, ko je stopila v kuhinjo, pa je obnemela. Videla je moža, ki je slonel ob oknu, skozi okno pa je uzrla nezemeljsko plovilo, ki se je z visoko hitrostjo bližalo njuni hiši in postajalo vsak trenutek večje.
»Vsak trenutek jih je več, poveljnik. Ne vemo več, kaj naj storimo. Konvencialno orožje je brez haska.«
»Streljajte še naprej. Pod nobenim pogojem ne zaprite ognja. General je na neposredni zvezi s predsednikom in zahteva dovoljenje za uporabo jedrskega orožja. Me slišite? Kaj je ta nečloveški hrup? Halo? Odgovorite že enkrat? Ste še tam?«
»Še sem tu, poveljnik. Nekaj nenavadnega se dogaja. Iz največje ladje se je razlegel glas v neznanem jeziku, kot bi nezemljanom nekaj sporočal in v nekaj trenutkih so se vsi začeli umikati. Pobrali so se v svoje ladje in izginili iz vidnega polja. Sporočite generalu, da uporaba jedrske sile ni potrebna!«
»Potrebni ste stroge kazni!« je v vesoljski ladji besnel najstarejši nezemljan na ostale. »Kaj si bodo ostale rase mislile o nas? Vas ni nič sram? Veste kakšno škodo ste naredili ugledu našega planeta, a? Se mi je kar zdelo, da ne. To vaše objestniško razgrajanje ni za nikamor! Samo da pomolite nos iz svojega osončja, pa ste že glavni na planetu. Jaz take huliganskosti ne bom prenašal. Mlajše generacije ne bodo zadovoljne, vendar naj se o tem pomenijo kar z vami. Jaz na maturantski izlet ne peljem nikogar več!«