Oto je zategnjeno zaječal. Z nogami je okorno iskal oporo na raskavem lubju, ko se je trudil, da ne bi omahnil na tla med plezanjem na najnižjo vejo mogočnega drevesa, ki je raslo tik ob zidu. Nekaj dlje na drugi strani opečnate prepreke je stala nekdaj razkošna meščanska vila, s katere je kot stavbni prhljaj odpadal omet. Napel je poslednje sile, kar jih je premogel, in se končno skobacal na vejo, ki mu je vrnila ječanje, kakršnega je sam iztiskal med plezanjem.

Z rokavom oguljenega črnega suknjiča si je obrisal znoj s čela in z jezikom podrgnil ob podaljšana podočnika, ki sta ga začenjala ščemeti. Vampirji resda dolgo obdržijo mladosten videz, a Oto ni imel te sreče. Ni se rodil v vampirski družini, kar bi mu prineslo podaljšana leta v najstniški podobi, čeprav si tega ni preveč želel.

Njegova puberteta je bila mučna že tisto borno desetletje, ki ga ni in ni hotelo biti konec. Kako bi bilo, če bi se ploha opazk o aknavosti in mastnih laseh raztegnila na stoletje, si raje ni predstavljal. Na srečo se mu je koža že sčistila, ko je neke noči med opotekajočim se vračanjem iz bara v temni uličici začutil, da ima kar naenkrat štiriintrideset zob. Dvaintrideset v ustih in dva v vratu. Manjša neprijetnost je bila ta, da je medtem od pubertete minilo že slabih trideset let ter je bil v svet krvosesov vržen z opaznim podbradkom in pivskim vampom, ki mu je veselo mahedral prek pasu. Vsaj od ugriza dalje. Prej si je hlače zapenjal nad popkom, z vampirsko krvjo pa je očitno v organizem prejel kanček tiste imanentne vampirske elegance, ki se je pri njem sicer zdela kot bi kos mastne krače nemarno zavil v zglajen staniol namesto povoščen papir, a bila je tu.

Previdno se je oklenil debla in se postavil na noge. Stegnil se je k veji nad seboj in znova uporabil slednjo trohico moči, da se je zavihtel še eno prečko višje svojemu cilju. Od napora in pričakovanja je bil tako vzburjen, da sta ga podočnika nevzdržno ščemela. Še malo, si je dopovedoval, še malo. Zadnje desetletje je tako postopal po svetu, ujet v tem predabrahamovskem limbu in se skušal privaditi novemu življenju. Blede testnate polti je bil tako ali tako, česna nikdar ni maral, izhajal je iz ateistične družine, tako da v stanovanju ni imel razpel, nočne ure pa mu niso povzročale preglavic, saj je še kot človek dom le redko zapustil pred mrakom. S kolegi so se redno sestajali v lokalu, se nalivali s pivom in glasno komentirali poteze nogometašev na brljavem ekranu v kotu.

Suhljate študentke, ki so se preživljale kot natakarice, so obmetavali z opolzkimi opazkami in jih skušali neopazno otipavati, kar je njim občasno prislužilo kakšno zaušnico, ta pa je študentki prislužila odpoved. Ko je ugotovil, da je postal vampir, se je nadejal, da bo končno postal zanimiv ženskam, a so bili vsi upi iz trte zviti. Bledični mladci so pri ženskah resda vroča roba (četudi njihova telesna temperatura trdi nasprotno), za rejeneža srednjih let, ki si je lase česal v prečko prek gole zaplate na temenu (tu so zametki vampirske elegance vrgli puško v koruzo in odšli na porcijo vampov po tržaško), pa jim je bilo malo mar.

Tretja veja je bila težja kot prvi. Sicer je bilo med njo in prejšnjo manj razmika kakor pri prvih dveh potegih kvišku, a se je Oto že upehal. Poleg ščemenja v zobeh je začutil še skelenje v podlahtnih in nadlahtnih mišicah, kakršnega ni čutil vse od srednje šole, ko je med izpolnjevanjem telesnovzgojnega kartona v vesi v zgibi zaripel skušal zdržati več kot osem sekund, medtem ko so njegovi sošolci glasno zabavljali, da se je njegov obraz iz luninega površja spremenil v Marsove kraterje. Tedaj so mu po licih tekle solze, zdaj pa kaplje potu. S srce parajočim stokanjem se mu je uspelo dvigniti korak višje.

Neuspeh pri ženskah ga je peklil. Saj vendarle ne more biti edini vampir na svetu, ki s svojimi krvosesnimi čari ne more omrežiti nobene pripadnice nasprotnega spola. Pripadnike istega mu je uspelo nekajkrat, a povsem nehote. Saj ne, da jih ni izkoristil, vendar je vse ostalo pri nedolžni igri namigovanja, dokler jim ni izpil tople krvi, nato pa se jim je izmuznil. Sanjal je, da bo nekega dne našel žensko, ki ga ne bo zasmehovala, in ji bo življenjsko tekočino posrkal v trenutku orgazma. Ta občutek naj bi bil neprimerljiv s čimer koli, a Oto ga je poznal zgolj iz pripovedovanj. S prešernimi nasmeški in kanček izprijenim leskom v ledenih očeh so ga omenjali vampirji na rednih tedenskih srečanjih v mračnem vinotoču, ki je pod pultom stregel še kaj drugega kot merlot.

Ni vedel, ali ta krvavi vrhunec resnično obstaja, ali se sloki zobatci, tako kot vsi ljudje v njegovem življenju, zgolj norčujejo iz njega. Evgenu, vampirju, ki je sredi pijanega blodenja po mestu ugriznil Ota in ga napravil za enega njih, so se preostali vampirji zaradi tega rogali. »Spij kri,« so mu privoščljivo očitali, »spij kri in pojdi, ne spuščaj svoje sline nazaj v molženca, da ga ne spremeniš v vampirja. Če pa ne znaš piti kulturno, temveč srkaš kri kot triletni otrok sok iz tetrapaka, se ne hrani pijan, mavra nacejena.« Evgenu kar nekaj let niso pustili k mizi, za katero so sedeli vampirske starešine, temveč je moral čemeti na neuglednem vegastem stolu ob steni, tako kot Oto, ki so ga v svojo sredo sprejeli zgolj iz olike in, če citiramo enega od starejših krvosesov, »ker je špasno imeti domačo žival, ki te razume in je skoraj sposobna artikulirane govorice.«

Oto jih je sovražil, a drugam ni mogel, saj bi bil le še bolj odrinjen na rob. Tu je rob vsaj pomenil kako kapljo krvi z mize velikašev. Še ena veja, pa bo na pravi višini. Videl je, da v spalnici gori luč, a je gosto listje preprečevalo, da bi uzrl žensko v prostoru. Si jo je pa zlahka predstavljal v mislih. Ni bila ravno lepotica, iz kakršnih so orgazmirajoče srkali kri drugi vampirji, a ko jo je prejšnji teden zagledal na zadnjem večernem avtobusu, mu je srce poskočilo, čeprav samo metaforično, saj življenjske funkcije vampirjem niso ravno prioriteta. Bila je v poznih štiridesetih, na obrazu pa se ji je risal nasmešek, ki je imel zgolj v kotičku ustnic več osebnosti kot Oto v celem telesu. Tako ga je očarala, da se ni spomnil, da bi stopil iz avtobusa za njo, in se je odpeljal naprej.

Naslednjo noč jo je od mraka dalje čakal na njenem postajališču in jo tudi dočakal. Oprezno ji je sledil na varni razdalji in jo opazoval zaviti skozi železna vrata v opečnatem zidu. Po nekaj dneh opazovanja od daleč se ji je sklenil približati. Še zadnjič se je povlekel kvišku, tokrat lažje, saj so bile veje zdaj gosteje skupaj in so mu služile kot lestev, ter previdno sedel proti robu krošnje. Ravno se je preoblačila. Slekla si je bluzo in Oto je zagledal bohotno oprsje, ki ga je stiskal bel, bombažen nedrček. To je bilo več, kot je v živo videl že dolgo. Nagon je prevladal nad opreznostjo in Oto je vzburjeno glasno zaukal, nato pa slišal lastna usta zavpiti: »Pridi k očku!«

Trenutek zatem je zaslišal še kričanje, ki se je razleglo iz spalnice. Luč v oknu je ugasnila in mračen obris je s treskom vrat odvihral iz sobe.

Vedel je, kaj sledi, saj tega ni počel prvič. Čez nekaj minut bo tu policija, zato jo je bolje urno pobrisati. Toda ko je sestopil na nižjo vejo, je ta pod nepričakovanim bremenom popustila in omahnila nekaj metrov nižje na tla. Da ne bi sledil njenemu zgledu, se je krčevito oklenil veje, na kateri je visel. Tokrat je bil prvič vesel prihoda mož postave. Ko so ga vklenjenega posedli na zadnje sedeže policijskega avtomobila in ga odpeljali, se je ozrl in za hip ugledal nesojeno ljubimko v kopalnem plašču, ki je uniformirancem pretresena pripovedovala svojo plat zgodbe. Najbrž ga bodo vrgli v celico s kakim pijančkom, ki so ga pridržali do streznitve. Obliznil si je ščemeče zobe. Vsaj lačen ne bo. Kri, obogatena z alkoholom, pa opijani tudi pivca. In če ta trenutek kaj res potrebuje, je to nedvomno otopelost.

 KONEC