Rudolf je mirno spal, ko se je iz elektronske varuške razlegel otroški jok. Nagonsko je planil kvišku, ko je nekje na pol poti iz sna v medlo zavedanje okolice ugotovil, da je sprejemnik varuške izključen. Še dva pomežika matastih oči in spomnil se je, da otroka ni v hiši. Kmalu po začetku težav z duhovi je žena s Tinetom odšla k njenim staršem, kjer čakata, da se položaj normalizira. Prijel je sprejemnik elektronske varuške in ga nejevoljno zalučal skozi okno. Naj se preklemane prikazni derejo, kolikor hočejo, njemu ne bodo kratile spanca. Zakopal se je med odeje, se prekobalil na bok in počasi potonil nazaj v sen. Nadnaravni glasovi ga niso več motili, česar pa ne moremo trditi za precej bolj elementaren in znanstveno dokazljiv pojav vetra, veječega skozi razbito okno, ki ga je pozabil odpreti pred defenestracijo uklete naprave.

Po prepišni noči je Rudolf ob kavi brskal po telefonu. Kuhinja je bila edini prostor v hiši, kjer si je lahko buden vsaj približno oddahnil. Bila je kot iz škatlice, saj se je vanjo naselil poltergajst z izrazito obsesivno-kompulzivno motnjo, ki je vsake četrt ure završal čez prostor in pospravil vse, kar ni bilo na svojem mestu. Edina težava pri njem je bila, da si moral vsa svoja dejanja uskladiti z njegovimi pospravljalnimi preleti. Ko se je prikazal prvič, ju je z Matejo presenetil med pitjem kave. Rudolf se je lahko zahvalil zgolj urnim refleksom, da ni dobil opeklin po prsih, ko mu je skodelica poletela iz rok proti lijaku, nepopita kava pa je za hip obstala v zraku in nato gravitacijsko nadaljevala pot proti tlom, kakor se spodobi za starokopitno materijo, ki da nekaj na fizikalne zakone.

Zdaj se je bližal poltergajstov čas. Rudolf je nagnil še zadnji požirek močne kave, odložil skodelico in opazoval znani polet h koritu, kjer je bil porcelan deležen vroče prhe, nakar so ga nevidne roke obrisale s kuhinjsko krpo in ga položile v vitrino, kjer je strumno stal v ravni vrsti s svojimi kameradi. Rudolf se je znova posvetil telefonu. Po spletu je iskal koga, ki bi mu lahko še pomagal. Katoliški eksorcist, ki mu ga je priporočil domači župnik – do katerega je stopil prvič, odkar se je na novem motorju odpeljal od birme –, se je izkazal za neuspešno rešitev.

Med teatralnim mahanjem z razpelom mu je sicer uspelo pregnati demona, ki se je utaboril v predsobi in se zibal na stojalu za plašče, sicer pa je bil učinkovit kot teden dni mrtva postrv človeku, ki bi si rad obril brado. Obsedeni pralni stroj v kopalnici ga je pobruhal z nečim, kar je bilo videti kot mešanica vse nesnage, ki jo je v petih letih odstranil s perila. Eksorcist je odvihral iz hiše in se zaklinjal pri vseh svetnikih in blaženih, da ga v to peklensko leglo ne bo več. Sploh sta si pa najbrž sama kriva, če ne živita v svetem zakonu, civilna poroka je še vedno koruzništvo in še čudno, da v današnjem svetu propadajočih moralnih vrednot ni več takih primerov. Islamski, pravoslavni, judovski in budistični svečeniki so bili še manj uspešni.

V obupu se je obrnil celo na najmlajšo vero v državi, da so mu prišli v kuhinjo razbijat z zajemalkami po ponvah, pa jim jih je poltergajst iztrgal iz rok in jih lično zložil ob pomivalno korito. Ko je prispela ekipa televizijske oddaje o paranormalnem, so se nesnovni faloti potuhnili, in zapletene aparature so ostale neme vso noč. Rudolf je razmišljal, da bi jim zastonj oddal eno od kletnih sob in si tako kupil mir v hiši, toda znane so mu bile zgodbe o televizijcih, ki ob svojem delu potrebujejo etanolsko bodrilo, tako da se je vprašal, ali mu ne bi kalili domačega miru bolj kot prikazni. Nekje na peti strani guglovih zadetkov so se mu oči ustavile na povezavi, ki se je zdela obetavna. »Doktor Žužek, specialist za paranormalno, okultno in vezenje.«

Kliknil je na povezavo, ki ga je pripeljala na stran, kjer ga je pozdravila okrasna blazina z izvezenim okostnjakom. Pri vratih je pozvonilo. »Takoj,« je zaklical Rudolf in se odpravil proti vhodnim vratom. V predsobi je pohodil svežo sled sluzaste ektoplazme, ostanke nočnih prikazenskih kolobocij. Raskavo je zagodrnjal. Ko je odprl vrata, mu je pred nos pomolela iztegnjena dlan. »Lep pozdrav, gospod Bevc, moje ime je doktor Žužek. Vam smem ponuditi lično izvezene prte z motivi slovenskega ljudskega izročila? Ne? Potem ste me zagotovo iskali zaradi mojih drugih veščin.«

Mimo Rudolfa se je prerinil skozi vrata in šinil v kuhinjo. Ves ta čas je gostobesedno drdral o svojih kvalifikacijah pri delu z duhovi, demoni in drugimi paranormalnimi pojavi, Rudolf pa si ga je končno lahko ogledal. Suhljata postava, odeta v črno-belo črtasto ozko obleko. Nad ustnico so mu ždele tanke brčice, ki so se med blebetanjem zvijale kot živčna črvička. Bil je blede polti, ki jo je še dodatno osvetlil z belim pudrom.

Izpod cilindra so mu moleli skuštrani črni lasje. Ko je sedel za mizo, odprl aktovko in iz nje začel zlagati naprave, so Rudolfa v oči zbodli opazno preveč sunkoviti gibi. Bili so odrezani in nekam nenaravno tempirani, da se je zdelo, kot bi gledal animacijo lutke iz B filmske produkcije petdesetih let. Rudolf je ošinil stensko uro. »Ne vem, če je pametno, da zlagate vso to kramo na mizo, ker bo čez dve minuti …« »Pššš!« doktor Žužek je k ustnicam prislonil tanek kazalec. »Vaša oprema se zdi draga. Nočem, da bi vam jo poltergajst …«

Doktor Žužek je zgolj iztegnil kazalec in ga pogledal izpod čela. »Ne motite me, prosim.« Posvetil se je napravicam, jih vezal z žicami in pritiskal na gumbe. »Takole,« je zamomljal, Rudolf pa je nervozno pogledoval proti uri in čakal, da bodo Žužkovi pripomočki deležni pospravljanja. Minutni kazalec je preskočil. Zaslišal se je glasen piš zraka. Kuhinjo je razsvetlila zelenkasta kupola, ki je zažarela nad mizo, v zraku nad njo pa je negibno lebdel prosojen obris starca v enakih zelenkastih odtenkih. Zdel se je zbegan, kot da ne bi vedel, kaj ga je zadelo.

»Vidite?« je rekel doktor Žužek. »Vidim,« je odprtih ust dejal Rudolf. »Res me zanima, kako ste ga ujeli. Še bolj pa, kako ste me našli. Res sem si ogledoval vašo stran, ampak saj vas sploh še nisem poklical.« »K mojemu poklicu spadajo še druga znanja,« je odvrnil in z napravo, podobno povečevalnemu steklu, preučeval ujete prikazni. »Poltergajsti so običajno duhovi otrok, zato tudi trmasto razmetavanje stvari po hiši. Tale je prvi te starosti, kar sem jih odkril v svoji karieri. Zdaj pa se raje odmaknite kanček vstran.« Z roko je segel v zelenkasto kupolo svetlobe in pritisnil gumb. Disk v osrednji napravi se je začel vrteti vse hitreje. Poltergajsta je povleklo vanj. Med rohnenjem je skozi stene začelo srkati demone in prikazni, ki so se zaredili v drugih prostorih. Vsi so se zelenkasto svetlikali in prestrašeno cvilili, ko so se upirali nevidni sili. Drug za drugim so izginjali skozi odprtino vrteče se plošče. Rudolfov obraz se je razvedril. Vidno olajšan je skušal preglasiti hrup naprave in prikazni. »So to vsi?«

Doktor Žužek je s tankim nasmeškom prikimal. »Enkratno. Le kako vam lahko poplačam?« je vprašal Rudolf. »Je že v redu,« se je glasil odgovor. Rudolf je začutil, kako se mu prsti razpotegujejo proti kupoli in podivjanemu disku. Zmedeno se je zastrmel doktorju Žužku v oči. »Veste,« je nadaljeval doktor Žužek, »klicala me je vaša vdova.« »Vdova?«

Roke je imel zdaj daljše od svojega telesa. »Da. Neke noči vam je na stranišču spodrsnilo na ektoplazmi. Zlomili ste si vrat. A očitno ste bili tako namenjeni očistiti hišo duhov in svoji družini omogočiti normalno življenje, da ste po smrti tudi sami ostali tukaj. Mateja je ugotovila, kaj se je zgodilo, ko je vaše truplo našla v kopalnici, čeprav ste bili še v postelji. Takrat je tudi odšla z otrokom. Pravi, da vas ljubi, a da si zaslužite počitek.« Rudolf je začutil, kako se mu razteza celo telo, pogled pa se mu je zameglil v bleščečih se odtenkih zelene. Preden ga je zagrnila tema, ga je oblil spokoj, v katerem sta odzvanjala Matejin glas in Tinetov zvonki smeh.

KONEC